PRVA LAŽ. ZADNJA LAŽ

se nadaljuje

Ko sem v eni od prejšnjih objav zapisal nekako v stilu, da bi bilo prepirati se o Resnici kontradiktorno njeni implicirani naravi, bi mi lahko kdo celo očital zadržanost. Da morda ni odveč pristaviti še, da bi bil kontradiktoren že navaden pogovor. Če ste zdržali z mano do te točke, vam je povsem jasno, kam merim. Kajti, če je resnica samo ena, o čem se bomo pogovarjali? X bo povedala stavek in jaz se bom strinjal. Saj gre vendarle za resnico. Nato me bo vprašala, ali nimam česa dodati in jaz bom rekel ne in zmenek se bo končal kot vsak drugi. Z dogovorom, da je ne smem nikoli več poklicati.

Vseeno pa obstaja v vseh pogledih dober razlog, da se pogovarjamo. Možnost, namreč, da nekdo drugi konkretne resnice še nikoli prej ni slišal. In s tem bi rad sklenil naše meditacije o resnicah. S povezavo do naših meditacij o medijih, ki smo jih glodali preteklo leto. O tem, da ankete pravijo, da vse več ljudi svoje dnevne novice, svojo dnevno potrebo po srečanju z nepoznanimi resnicami, pridobi na internetu. Ankete pravijo, da je vsak peti Slovenec svoja večerna poročila zamenjal s facebookovo časovnico in ostalimi socialnimi omrežji. To se pravi, da vi, vaša sestra in vaši starši dnevno dogajanje v svetu spremljate preko radia, televizije, wikipedije, TV Dnevnika, sobotne priloge, Reporterja in/ali Stražnega stolpa, medtem ko vaš dedek ve, kaj se je zgodilo včeraj v Pakistanu, ker je to prebral na Twitterju in si stvar za nameček še pogledal na Youtubu. In zdaj se je odločil, da ne misli natakniti maske naslednjič, ko bo šel v Hofer.

Naslednji sklop kolumn se bo spustil v srž problema, ki ga predstavlja današnji splet, tako zelo drugačen o prvotne ideje www; danes bi se zgolj rad zahvalil za trpežnost vseh, ki ste z menoj vztrajali do tod, s klasičnim uporom zoper popularno retoriko, da je sodoben svet, svet pluralizma, kjer se vsak od nas od točke, ko stopi iz hiše, utaplja v množici mnenj in resnic in je treba vsakomur prisluhniti in vsakomur popustiti in nikogar užaliti in vsem pustiti, da so, kar so, ne glede na to, ali gre za geje ali vegane ali fitnesfrike ali mormone ali člane društva zavednih potrošnikov. Buče. Svet je prav toliko nestrpen, kolikor je bil včeraj ob isti uri.

Morda kvantitativno res obstaja več resnic, a ideja, da je samo ena prava (in da je ta točno moja), je prisotna prav tako zelo kot vselej. Šala je, da kljub temu, da se od tradicionalnih medijev distancira vse več ljudi, ker želijo več svobode v odnosu do vsebine (in tudi vse spremembe npr. televizije gredo v to smer, da bi te odhajajoče gledalce čim uspešneje zadržale) – se niti zavedamo ne monumentalnega manipuliranja vsebin na internetu, ki je nekoč služil kot prispodoba univerzalne knjižnice, kamor se bo vsak od nas sprehodil po znanje, danes pa se je moč (po ključu sorodnosti) le še spuščati po spirali enega in istega, dokler nismo zadeti od najljubše znamke piškotov (tudi tebe gledam, ki trdiš, da ne ješ hidratov).

Za konec si prismolimo še klofuto zavoljo ironije celotnega našega procesa. Pisati o tem, da Resnice ni, kot da je to Resnica. S hitrim opomnikom, da so resnice odnosi in da zgolj opisujem svoj odnos do sveta. In opravičilom, da drugače ne znam. Mogoče je fora v jeziku kot mediju. Mogoče v pisavi. Kot rečeno, nadaljujemo z internetom in sumim, da bomo na neki točki ugotovili, kako ima tisti vaš prijatelj, ki vam pravi, da odprite oči, najbolj sprane možgane. Živeli!

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.