NIČ NI TAKO, KOT SE ZDI

Umor v malem mestu! Slavni izumitelj in čarodej Isidor Smythe je najden ubit le nekaj dni pred lastno poroko. Neštete priče prisegajo, da niso videle nikogar vstopiti v njegovo domovanje. Poročajo pa o številnih grožnjah umrlemu, ki so se pojavile naenkrat, sredi belega dne. Nakracan grafit na vhodu, nešteta pisma, včasih celo prisluhi grozečega glasnega smeha, ki se pojavijo od nikoder. Nihče si ne zna razložiti teh pojavov ali umora samega, nikomur ni jasno, od kod odtisi čevljev pred vhodom. Nekaterim se zdi dokaj očitno, da je delo lahko storil samo – človek s plaščem nevidnosti.

Detektivska štorija Nevidni mož (prvič objavljena v zbirki The Innocence of Father Brown, 1911) iz nabirke G. K. Chestertona je ena najboljših naokoli in gladko poseka vse, kar so skupaj spacali Christie, Doyle in ostali slavnejši pisci. Ob vsej svoji čudaškosti in bizarnosti ima le eno malo pomanjkljivost – razplet. Vsa znanstvena in druga fantastika kmalu odleti v koš, ko se pojavi oče Brown, dežurni detektiv-duhovnik. V manj kot minuti razreši vprašanje, kdo lahko neopažen vstopi v domovanja ljudi.

Odgovor je skoraj ponižujoče očiten – nevidni morilec je v resnici spregledljivi poštar.

Mogoče se sliši hecno, a kljub vsej genialni preprostosti odgovora si človek skoraj želi, da bi ostal še malo v čudežnem svetu zločinskega misterija. Na eni strani svet čarodejev in nevidnih ubijalcev, na drugi žalostni, dolgočasni umori iz ljubosumja. Prijatelji, kakšna izbira je to?

Razplet Nevidnega moža jasno pokaže, v čem je problem klasičnih detektivskih romanov. Kot bralec si vselej želiš biti zapeljan, fasciniran, hočeš se investirati v zgodbo. Brutalna racionalistična logika zgodbe, v kateri ima vsak osupljiv pojav preprosto, domačijsko razlago, je veliko preblizu čemernemu vsakdanu, ki smo mu ravnokar ubežali v literarni svet.

Pokaže pa tudi šibkost racionalistično skonstruiranega sveta, ki so ga bogovi zapuščali zadnjih 250 let. Če pristanemo na to, da ima vsak izjemni »zakaj« svoj preprosti »zato,« pristanemo v zadušljivi mlakuži dolgočasnih zaporedij vzrokov in posledic. Od kod pridejo nevihtne strele? Zakaj nekatere stresa božjast? Zakaj sanjam in haluciniram? – so vprašanja, na katera so imeli naši predniki napačne, a hkrati bolj zadovoljive odgovore.

Priznajmo si: Vprašanje ontologije je vprašanje osebnega zadovoljstva. Veliko lažje se je sprijazniti s tem, da smo storili nekaj narobe, se pregrešili nad Bogom, naravo ali svetom, in bili kaznovani z boleznijo, kot pa poslušati zdravnika o vaši ščitnici in hormonskih neravnovesjih (recimo). Če ima vsak zakaj svoj zato, ima tudi vsaka težava svojo rešitev. Ampak ta rešitev je pogosto nesramna bližnjica, do katere bomo globoko nezaupljivi. Četudi nam oče Brown jasno demonstrira, da je resnična nevarnost spregledani poštar, ne pa Nevidni človek, bi rajši obdržali Nevidnega človeka, očeta Browna pa poslali nekam v tri krasne, da tam širi svoj evangelij o poštarjih. Do Nevidnega človeka čutimo izjemno spoštovanje, do nevidnega raznašalca pošte pa le prezir.

Ne-zaupati očetu Brownu je torej naravno. Ne-zaupamo tistim, ki nam načenjajo vero v nevidnega človeka. To je skala, na kateri smo sezidali 21. stoletje. Če je moj Nevidni človek prepričanje, da je moj življenjski slog najboljši, potem bom z macolo pomlatil tiste, ki bi mi drznili pridigati o podnebnih spremembah. Če verjamem, da živim v najpravičnejšem svetu, ki kaznuje lene in nagrajuje pridne, bom vsako študijo o družbeni neenakosti porinil čez prepad z vsemi avtorji vred. Če verjamem v čisto in neoporečno telo, ki bo živelo večno, bom zavrnil zdravnika, ki mi svetuje zdravila in vakcine.

Nevidni človek je torej viden povsod okoli nas. Je ploščata Zemlja, je bilderberška zarota, je izmišljen holokavst. Nevidni človek je cepljen na pojasnila in ga ni mogoče odpraviti s tega sveta. Nekateri sumijo, da bi ga lahko nadomestili le nevidni Bogovi, ki so zbežali s tega sveta.

(Opomba urednika: avtor je bil kmalu po oddaji teksta povožen do smrti. Priče prisegajo, da niso videle nikogar na cesti razen njega, ko je prečkal prehod za pešce; in vendar je bilo njegovo telo izmaličeno do neprepoznavnosti, kot bi ga nekaj silovito zbilo po tleh in se potem zapeljalo čezenj z debelimi gumami.)

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.