KNJIŽNICA MODERNE ZAMORSKE POEZIJE

Poglej, če imel bi en poskus, eno priložnost, zajeti vse, kar si si kadar koli želel,
v enem trenutku, bi ga zgrabil ali bi mu pustil zleteti mimo?

– neznani pregovor

Dlani se mu potijo, šibka so kolena,
v roke začel je od teže dreveneti,
od bruhice v faco je že bled kot stena

in na puloverju počivajo mamini špageti;
cel živčen v resnici, čeprav izgleda,
kot da začele bodo bombice leteti

iz njegovih ust, pozablja pa, seveda,
kaj napisal v zvezek je pred bitko.
vsa publika je glasna, on pa taka zmeda,

še mal’ pa se sesedel bo na rit, ko
dojel bo, da iz njega pač ne bo besede;
duši se, – njegovo dihanje je plitko,

norca se že delajo iz njegove bede;
nato pa zmanjka časa, iztekla se je ura,
cmok dobi v grlo, mrak pa na oči mu sede.

Nazaj v resničnost, gravitacija odfura,
poglej ga, Zajčka, kako se je v hlače
polulal, za ljudi okrog je mehka cura,

besni nad sabo, obljublja si, da če
še eno priliko dobi, je iz rok ne spusti,
ne prepusti se sikanju hudiča-kače,

že res da vse se izgubljeno zdi,
vseeno, kako izpade, ga ne briga,
denarja mu je zmanjkalo, izbire več ni,

mu jasno je kristalno, da doklêr še miga,
pograbiti mora vsak trenutek, ki obstaja,
drugače, enostavno, jebiga pač – ni ga.

Izgubi se v glasbi, v momentu,
tvoj je, nikoli ga ne spusti z rok,
imaš eno priložnost, ni poti naokrog,
enkrat pride, enkrat v življenju.

Skoz’ vse večjo špranjo duša mu uhaja,
ta svet je moj, če le za roge ga zgrabim,
okronan bom za carja brez konca in kraja,

normalno življenje je dolgočasno, rabim
prepoznavnost superzvezde brez blamaže.
– potem vse težje postane, pravim

idolom ni nikoli, kot se kaže,
vse teže, vse bolj vroče, dokler ne poči,
si misliš zdaj, da bo, pa ni nikoli nič laže.

Nastopi od obale do obale, podnevi, ponoči,
samotne ceste, dlje in dlje od doma,
kako naj kot tak otroku svojemu bo oči?

Tako med dvema amplitudama vseskozi roma,
doklêr ne strezni ga prš hladne vode,
za tiste kurbe kapitala je le še koma;

cekini jim padajo v nastavljene posode,
njemu zdaj pripadejo vse manjše vsote,
ker vitezi denarja nove molzejo oprode.

Izgubi se v glasbi, v momentu,
tvoj je, nikoli ga ne spusti z rok,
imaš eno priložnost, ni poti naokrog,
enkrat pride, enkrat v življenju.

Teh igric nič več, nič več zajebancij,
iz kletke stopam, me nič več ne ustavi,
nisem več naiven, nisem jaz en Francinabalanci,

izkoriščen do obisti, zdaj sem tisti pravi
vztrajnež, ki ne bo se vdal nikoli in nikdar,
četudi sežejo po moji štali in po moji kravi!

Ta bolečina, ki narašča v meni, moj je dar,
za vedno rešen suženjstva, garanja,
usoda je v mojih rokah, za svojo stvar

pripravljen sem postavit’ mejo; sranja
ne grem se več, dostojnosti ne more
noben denar nabavit’! Jaz sem kanja,

na plen prežim, zame ni socialpodpore,
zajeban je ta lajf in tak bo le še bolj,
posebej še, če človek stiska na zavore!

Jaz stopam na gas, vrtim se naokol’ in naokol’
vloge očeta ali primadone, fakin’ drama,
ta monotonija ni varnost, monotonija je bol!

Na točki sem, ko moram biti oče in mama,
skovati načrt, ne morem zdržati v ječi,
na svetu moja hči ne bo za vse sama,

uspeh je moja pot, edina, sem se vreči
pripravljen, grem zdaj, to je to, moj šot!
vsem ni mogoče, pomembno je sebi ustreči!

Izgubi se v glasbi, v momentu,
tvoj je, nikoli ga ne spusti z rok,
imaš eno priložnost, ni poti naokrog,
enkrat pride, enkrat v življenju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.