JUTRI

Usedel se je pred hišo in čakal poštarja. Tako kot vsak mesec do zdaj. Vedno je nekaj čakal. Že v otroštvu je čakal. Najprej na mamo, da pride iz trgovine, potem na fotra, da spije pir, pa teto, da mu prinese čokolado, ki jo je kupila posebej zanj. Nato je čakal v vrtcu, da mu prinesejo kosilo na mizo, pašteto ali pa nekaj. In ko je dobil kruh s skorjo, ga je zmrazilo.

Toliko trpljenja in toliko neučakanosti zato, da bi si malo potešil lakoto. Kot da bi ga svet nalašč jebal, kot da ga mama ne bi imela rada, da je imel foter raje pir kot njega. Vzgojiteljice pa so imele rade druge, njega pač ne. No, zavedal se je, da vedno pretirava, da mu hudega niti ni, a lahko bi bilo bolje in to, kar ni bilo dobro, je bilo v območju, če že ne nenamerne ignorance, je šlo vsaj za namerno podjebavanje. Nobena od teh opcij mu ni bila intimna. Nobena mu ni bila všeč, in ko je vsako nedeljo čakal na ponedeljek, je vse delo vedno raje preložil na torek, zakaj ne bi enkrat še življenje čakalo nanj. Vsaj enkrat na teden. On to dela vsak dan.

Nič, je rekel, jutri pa res začnem, jutri bom spisal do konca, kar sem si obljubil.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.