Kakšne barve si je mislil in kako čudni oblaki. Kako prijetno pihlja čezenj, on pa pokrit pod odejo, kako pljuskajo po njem valovi, on pa tako suh in nič peska nima v postelji, čeprav mu polzi med prsti. Tako ga malo boža, kot bi božal svojo deklino. In ko si premisli in ko si zaželi travo, čisto zeleno travo, je točno ta pod njegovimi prsti. In ko si zaželi golih prsi, se mimo pripeljejo, takšne fantastične, kot bi imele kolesa pod sabo, kot bi se na nekih vzvodih prismuknile v sliko in se mu nasmejale. Sproščen je, nasmejan, njegov smeh mu je končno všeč in njegov glas je globok. Ni se zavedal, da je v resnici tak. Da je tako poseben, da ob njegovem glasu zaplapola trava in da se pogledi z ulic uzrejo prav vanj. Da je tako hitro opažen. In da lahko samo s svojo željo preradovedne poglede umakne. Lahko postane izbirčen in si izbere, kdo ga gleda, s kom ima otroka in kakšne otroke ima. In poskusi najprej s tremi otroki, nato ugotovi, da je to malo prehudo, zato jim podaljša povprečni spanec na dan na 23 ur in 33 minut. Včasih smukne v nastavitve svojih avatarčkov in jim dodaja zvezdice, malo pri pridnosti, malo pri zgovornosti, dokler ne postanejo preveč jezikavi. In tudi ženo ima idealno, tako na dnevni ravni, malo spreminja njen obraz, včasih jo tudi kar poveča, saj so mu bile tiste zgodbe o ogromnih amazonkah, ki te ne spustijo iz svojih rok vedno zanimive. Pa vendar jo vedno spravi na tisto obliko, ki mu je najbolj domača, takšno, v katero se je zaljubil pred nekaj leti. Bi izračunal kdaj točno, a se je izgubil v času, bi jo tudi vprašal, a se je izgubil v prostoru. Preberi več ONÉ →