… se nadaljuje …

10

DENAR

Vem, da sem prejšnjič obljubil, da bom spisal še nekaj besed na temo, kako se odigra, ko nekdo pade iz božjega varstva in izgubi svoje prihranke – in, bom, obljubim, mogoče naslednjič, saj do zdaj že veste, kako je z mano, težko se držim ene miselne špure – ampak danes bi rad začel prispevek z nečim bolj komičnim. Malo za nasmejat. Nobene znanosti, nobenih preverljivih faktov, le dobra stara empirija in klasični vic-punchline, ki naj služita hitremu haha-ju. Ste vendarle morali čakati na novo kokosonomijo dobre štiri mesece in bi bilo nepošteno, da na začetku ne zlomim ledu z nečim bolj lahkotnim.

Vrnimo se nazaj v čas guljenja osnovnošolskih klopi. Tam bolj proti koncu. Ko nam je ego rasel, ker smo bili med najstarejšimi na šoli. Nekatere punce so mislile le na Rickyja Martina, nekateri tipi so še vedno vsak dan nabijali basket, druge punce so pisale dnevnike in tretji tipi so čepeli za računalnikom in sanjali o tem, da bodo prav oni naslednji Colin McRae. Redko kdo pa je razmišljal o prihodnosti (razen, iskreno povem, jaz, ki sem že takrat fiks vedel, da želim postati profesor zgodovine in nič drugega), zato nas je učiteljski zbor moral vzeti v roke in nas vsaj približno usmeriti, glede na naše preference in sposobnosti (mene so poslali za kemika v laboratorij, kar kaže na to, kako zelo so upoštevali naše preference. Kar se sposobnosti tiče, sem kot predavatelj vselej zagovornik teze, da je znanje, ki ga učenci kažejo, odraz mojih kompetenc, ne njihovih).

Vrnimo se nazaj, torej, v ta pravljični čas in se poskusimo spomniti, kako nas je zbornica kot predstavnica širše družbe usmerila na karierno pot. Tiste, ki so jih imeli za malo pametnejše od orodij, so poslali na tehnično izobrazbo. Lahko bi jih poslali takoj za tekoči trak, ampak so se bali, da jim bo mašinerija v tovarni prehitro odrezala roke, če ne bodo pravi čas memorizirali varnostnih simbolov in potem bi postali davkoplačevalsko breme, pa so si mislili, da bodo tri, štiri ali pet let dodatnega izobraževanja na dolgi rok prišla družbi bolj prav in hopa-cupa, gremo na gozdarsko.

Tiste, ki so se z ocenami držali v srednji žalosti, so poslali za specialiste v fohu, ki jih je zanimal. Ali pa v fohu, ki so ga furali njihovi starši. Sinove mizarjev na lesarsko, hčere kmetov na agroživilsko, če pa si bil res, res dober v fiziki (in obupen povsod drugje), so ti svetovali, da bi lahko sestavljal robote, ki bodo sčasoma prevzeli tvoje delo in te spravili na kant (ne, saj ne, tako daleč niso razmišljali. In če dobro pomislimo, zakaj pa bi? Od kdaj je del učiteljskega poklica karierno svetovanje? Zakaj je karierno svetovanje sploh del katerega koli poklica?).

In potem smo bili tu tisti z najvišjimi ocenami, ki so nam bile (kao) vse poti še vedno odprte in ker niso vedeli, kaj z nami, ker nas je zanimalo preveč stvari, so nas poslali na gimnazije.

Do tu vse popredalčkano. Toda kaj pa narediti s tistimi, ki prav tako kot bodoči gimnazijci, ne vedo točno, kaj bi zares, zares počeli v življenju, ne vedo točno, na katerem področju so res, res najboljši, vendar imajo prenizke ocene, da bi jih gimnazije lahko sprejele v svoje vrste? Kaj svetujete tem otrokom? Ne vem, kako je bilo pred mojim časom, niti ne vem, kako je danes, a ko sem jaz rasel, so te otroke poslali na ekonomsko. Češ, nekaj boš že še naumila, kaj želiš početi, pa če misliš biti tajnica ali delati v kebabdžinici, vseeno je, ti bo pa vselej dobro prišlo, če ti bodo jasne osnove gospodarstva in se boš znala (morda ne ravno tržit, a vsaj) pozicionirat na trgu tako, da boš zaslužila za dostojen lajf.

Gospodarstvo je – do zdaj smo menda obrnili že dovolj besed – zapletena reč. Neulovljiva. Izmuzljiva. V svoji zapletenosti tudi precej lepa. Živimo v času, ko gospodarstvo cveti. Boljših številk pravzaprav še nikoli ni videlo. Človekova produktivnost je izjemna, proizvajamo bilančne številke, ki jih še nikoli v preteklosti nismo. Samo eno generacijo nazaj je bila večina ljudi na svetu podhranjenih, danes proizvedemo toliko hrane, da več ljudi trpi zdravstvene težave, povezane s prekomerno debelostjo, kot jih trpi lakoto. V skladiščih po svetu se hrani dovolj kosov oblačil, da ne bi smelo nikogar več zebsti. Ne danes, ne čez sto let, če v tem trenutku nehamo Vidu šivati srajčko.

Padajo rekordni dobički v vseh panogah in vendar so ljudje vse manj zadovoljni, ker se okrepljeno gospodarstvo ne odraža v okrepljeni kakovosti življenja posameznikov, ki dnevno vihajo rokave. Sistemi javnega zdravstva pokajo pod pritiskom vse starejšega prebivalstva. Pokojninski načrti še niso slišali za inflacijo. Projekte javne infrastrukture začnemo graditi le še, če denar prispeva Evropska unija, medtem ko se na lastno pobudo zida le še vedno iste trgovine in vedno iste vila-bloke. Denar in energija in čas in pozornost se prelivajo od posameznikov v gospodarstvo in za posledico imamo najjači BDP v zgodovini. Komu na uslugo? Najjači BDP v zgodovini pomaga zgolj izbranemu drobižu ljudi pa še njim le, če dobro pripremo oči.

Mogoče pa ne bi smeli na ekonomsko pošiljati otrok, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo in so hkrati še pretumpavi za na gimnazijo.

* * *

Ponovimo svojo mantro.

1 otok sredi morja,

100 otočanov,

vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.

Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju vdve smeri:

• Vsakršna koncentracija blaginje oziroma okolja, ki obljublja boljšo prihodnost (ne le za posameznike, temveč – ali celo predvsem – za njihove potomce), k sebi kot magnet vabi vse več in več ljudi. Ljudi, ki v rodnih logih iz številnih razlogov ne morejo zasledovati svojih sanj. Morda so za svoj kraj pretalentirani. Morda preambiciozni. Morda prakticirajo napačno vero. Morda preprosto divja vojna. Pomembno si je zapomniti, da vsiak ki odide, morda ne predstavlja cvetobera prvotnega okolja, vendar pa slej ko prej od tam odide ves cvetober. In ko govorimo o tej vrsti migraciji, mislimo predvsem znotraj političnih enot.
• Odhod ljudi seveda predstavlja težak izziv za kraje, od koder odhajajo. Ker največkrat odhajajo mladi, se prebivalstvo stara. Vzvodi socialne pomoči postajajo po eni strani vse bolj improvizirani po drugi pa vse bolj prvinski. Umanjka kvalificirana delovna sila, ki bi lahko vzdrževala prav tisto infrastrukturo, ki je običajno ciljne točke migrantov ne uspejo dovolj hitro vzpostaviti. Politična in družbena moč se vse bolj konsolidirata, korupcija se povečuje. Za tiste, ki ne morejo oditi se življenje spremeni v spiralo tonjenja, vse dokler se zmožnosti zemlje ne izčrpajo in je njeno prebivalstvo, tako ali drugače, ne zapusti za vselej.

S temi besedami zaključujem mini four-parter o odnosu med centrom in periferijo. Madoniš, sem danes pesimistično naravnan. Kot da mi ni jasno, da se vsemu pritoževanju, ki smo ga sposobni sproducirati za lajke na socialcih, navkljub, ljudje pravzaprav presenetljivo dobro znajdemo v kaosu modernega sveta. Mogoče sem pa samo pod vplivom lune.

Če pa smo si danes že dovolili biti žleht, pa dajmo v luči zgornjih besed potegniti še hitro paralelo z zapisom o Ljubljani iz zadnje lekcije. Govorili smo o usodi prestolnice, ki ni vzdržala pritoka ljudi v sedemdesetih in posledično o izgubi enotne identitete prebivalcev, za katere je mesto bolj kot dom začelo simbolizirati prometno križišče. Nismo pa rekli nobene o resentimentu, ki so ga notranje migracije proti Ljubljani sprožile na periferiji. O globokih zamerah, ki so nastale, ker je prestolnica v svoje vrste privabila najperspektivnejše, najbolj nadejane, najbolj talentirane in najbolje situirane. Brez pritiska prihajajočih generacij, ki bi podedovale grunt in oblikovale krajevno politiko prihodnosti, so celotne regije postale plen lokalnih veljakov in njihovega ožjega kroga. Radijske postaje so začele ugašati. Časopisi so le še propaganda. Kulturna društva si komaj izborijo drobtinice javnih sredstev, ki ostanejo za neizbrance. In vmes med hišami, ki se bodo pravkar sesule vase kot simbol implozije celotne vasi, vmes med njimi počasi rastejo razkošne vile. Dvorci nove elite, ki je v vmesnem času finančno izcuzala ljubljanski koncentrat kapitala. Kako grotestkno sklenjen krog.

Madoniš, res sem pesimistično naravnan. Kaj pravite na eno dobro staro lekcijo zgodovine, kot pritiče kokosonomiji? Čisto kratko, ampak s precej manj tragičnim zaključkom. Mogoče se komu iz zapisa celo utrne biznis ideja. V tem primeru, prosim za kak odstotek dobička.

Prejšnji teden je bila Slovenija deležna verjetno najbolj odmevne raperske drame doslej. Redkim je ušlo, da so se mediji vse od 24ur do najbolj obskurnih IG profilov obregnili ob spor med Challe Sallejem in Zlatkom. Nastanek spora sam po sebi ni zares nič pretresljivega. Provokacija enega avtorja, odgovor drugega s posvečenim diss-trackom, naslavljanje lastne baze navijačev, vse to so stvari, ki bi izven mesta Goge dvignile morda prašni delec ali dva. Ustaljena poslovna praksa. Narava hip-hop scene. Vihar v kozarcu vode.

Veze in poznanstva mi prepovedujejo komentirati vsebino spora, saj bi bil hudo pristranski, lahko pa ponudim generalno, meta-spremno besedo. Težko je vedeti, kaj točno je prelilo afero v javne forume. Zgolj hude obtožbe ne morejo biti razlog. So se drugi raperji v preteklosti s komadi že obregnili ob ista šušljanja iz kloak pa je vse skupaj ostalo v (ne)varnem zavetju scene. Mogoče je domet obeh glasbenikov. Mogoče je to, da en predstavlja milenijce in drugi zoomerje. Mogoče je privoščljivost, da sta se sprla dva čefurja. Verjetno je mešanica milijarde razlogov. Med komentatorji je zavrelo huje kot med reperjema.

Če pa je bilo razplamtenje spora preko bregov hiphoperske struge neobičajen pojav, so bili odzivi nekaj neštetokrat videnega. In to zato, ker se ni zgodilo nič novega. Obtožbe spolnega nadlegovanja in pritiskanja na mladoletne osebe so stalni pojav zvezdništva. Množična izpostavljenost in slava posameznikom zagotavljata moč, ki jo je vse prelahko zlorabiti pa če si filmska igralka ali predsednik Združenih držav Amerike. Tvitosfera je reagirala po pričakovanjih. Padale so obtožbe žrtev. Pozornost se je preusmerjala na molčanje vpletenih, kot da vsak od nas teče na policijsko postajo, ko vidi screenshot, kako je nekdo pred pol leta pecal mladoletnice. Ker se je slovenski sistem organov pregona od policije do sodišč v preteklosti vselej izkazal za vzornega pri reševanju spolnega nasilja. Navajalo se je absurdne številke lažnih prijav (če komu pomaga statistika: V Zahodnem svetu ocena lažnih prijav spolnega nasilja variira med 3 in 8 odstotki. Ti so največkrat posledica formalnosti, ki jih policija zabeleži, da sploh lahko sproži postopek zoper posameznike. V preostali manjšini primerov večji odstotek prijav ne podajo za-žrtev-pretvarjajoče-se-ženske, temveč drugi moški). V diskusijah smo prišli celo tako daleč, da so najbolj true zavezniki trdili, da je molk o spolnem nasilju hujši greh kot spolno nasilje samo. Čudna so pota logičnih zank.

Kaj želim povedati? Pričujoča afera se bo upravičeno nanizala v serijo epizod #JazTudi, vsaj eden od vpletenih pa za vedno vpisan na seznam slovenskih problematic faveov. To je tisto, kar je res novo v današnjem svetu. Ne njihove zlorabe. Ne njihova nadlegovanja. Ne njihovo kontrolfrikovstvo, ne obsesija, da se uveljavi njihova in le njihova volja. Ne agresija, ne nesposobnost vživeti se v vlogo človeka na drugi strani svojega poželenja, ne brezčutnost, ne nonšalanca, ne neobzirnost, ne napuh. Vse to je bilo vedno tu. Kar je novo v današnjem svetu, je to, da so izgubili moč nad utišanjem informacij. V marsikaterem pogledu so močnejši kot kadar koli. Vihtijo več denarja, bolj se lahko izolirajo od raje, preseravajo se z večjim luksuzom, a izgubili so sposobnost pomesti vse svoje hibe pod preprogo.

To je internet. Ni več poti nazaj.

Intermezzo P.S.: biznis priložnost se skriva za tiste, ki bodo razvili app, ki bo znal utišati informacije. Kako? Ne mene spraševat, vem samo, da lahko v naslednjih letih pričakujete malo morje ponudb storitev, ki bodo ščitile vaše najgloblje skrivnosti.

S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije – ampak a res? Vem, da je to struktura esejčkov kokosonomije, ampak a te prigode iz preteklosti res kakor koli pripeljejo k zasnovi in sporočilom lekcij?

Veste kje se ponuja vzporednica med našo aktualno dramo in denarjem? V lajkih in ogledih. Slednji postajajo vse bolj zakoreninjen kvantificiran način preštevanja človekove vrednosti v svetu. V več primerih postajajo tudi dejansko merilo za izplačilo v trdnih valutah. Bomo rekli kakšno besedo več o tem, ko bomo govorili o inflaciji, saj so lajki in ogledi dobesedno količinsko neomejeni in z vsako novo enoto postajajo manj vredni. Velik del občutka brezsmiselnosti borbe za še večje število lajkov in ogledov je prav kopičenje komodificiranega niča. Vsak od nas je že stipkal viralen komentar, tisoči lajkov na njem pa nam pomenijo prav toliko kot polni žepi slovenskih tolarjev v 2024. Medtem ko nam lahko en ogled osebe, ki jo cenimo, polepša cel mesec.

Denar je preprosto tretja, nevtralna enota, ki dve različni, nezamenljivi vrednosti izenači s skupnim imenovalcem. In edini nujni pogoj, ki ga mora ta tretja enota izpolnjevati, je, da drži vrednost skozi čas. Denar ni nič drugega kot sistem pretvorbe usluge ali blaga v čas in nazaj.

Lekcija ne bi smela biti pretežka. Igra naj ostane enaka kot prejšnje ure. Naj se vaša mala družbica v razredu razvija po lastni dinamiki in lastnih željah. Naj nastajajo nove in nove potrebe in naj se določene panoge usidrajo kot stalnica, s katerimi boste operirali do konca šolskega leta. Vaša naloga tokrat naj bo, da opozarjate na težavo blagovne izmenjave v primeru, ko ena stran ne potrebuje tistega, kar ponuja kdor koli drug na otoku. Če Žana izdeluje kokosove kosmiče, ki si jih želijo vsi zobati, ona pa ima doma že vse, od hlač do frizbijev, jo lahko prepričate, naj ne preneha s proizvajanjem novih kosmičev tako, da ji ponudite nekaj, kar lahko skozi čas zamenja za kaj, kar bo ujelo njeno pozornost.

Denar je univerzalen koncept. Človeštvo ga pravzaprav uporablja prav tako dolgo, kot se gremo medsebojno blagovno izmenjavo. Vsaj na množični ravni. Tisto, kar nam otežuje rokovanje z denarjem pravzaprav ni konceptualna napaka ideje denarja, temveč stvarna težava, da stvarem in storitvam skozi čas niha vrednost, ki že tako ali tako ni enaka za dva naključno izbrana člana skupnosti.

Naslednjič? A bi rekli kakšno o nevarnosti kopičenja denarja? Zdaj ko smo v izmenjavo blaga in storitev vpeljali čas? Ali bi raje eno kratko o inflaciji? Pustimo se presenetiti, lahko nas čaka nova zvezdniška afera in bo treba spregovoriti o čem tretjem.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus