Obdobje slovenske književne moderne je bil turbulentni čas. Čas obujanja romantične tradicije izpovedovanja čustev skozi nabor novih tem in simbolistike ter zavrnitve realizma in njegove sterilne suhoparnosti. Ko se danes spominjamo moderne, nam obujanje besed tovarišic iz šol običajno seže do komradarije velikih štirih: Ivana Nirvane Cankarja, Dragotina Alice in Chains Ketteja, Josipa Soundgarden Murna Aleksandrova in Otona Pearl Jam Župančiča. Vendar pa radi pozabljamo, da je bila njihova bratskost bolj stvar preživetja in postavljanja pred okolico kot izraz globoke naklonjenosti. Še več: Predvsem Kette in Murn sta bila znana po tem, da sta se večkrat sprla zaradi te ali one malenkosti. Včasih zaradi natakarice, drugič zaradi partije pikada.
Ne pozabimo, da je Murn nekega dne pred Cukrarno sédel na vinjeno Kettejevo telo in pred prijatelji glasno zapel:
To je moj pir, pir hrepenenja,
in polna duša prekipi,
in prosto ves, ves lik življenja,
ne podpiram hejta, vse vam oprostim,
vedno sm se trudu, da pozitivo delim!
Murnov štikelc je bil odgovor na predhodne Kettejeve obtožbe, češ da ga je kolega blatil pred Ivico in Otijem (kot so svoj čas ljubkovalno klicali Cankarja in Župančiča). Kette se v vsej okajenosti tiste noči ni pobral in se je priklatil domov šele naslednje jutro, je pa druščina lokalnih pijančkov iz sosednjega lokala preslišala njegovo robantenje čez prijatelja:
Tihi gaj, mrtvi gaj
Že nič več ne šumi …
Le še malokedaj
skozenj ptička leti,
le še malokedaj
umazan je asfalt,
od takih kt si ti,
ti ne sovražš nobenga,
tebe sovražjo usi.
Sporočilo je po telefončku prišlo do Aleksandra, ta pa je brž skočil za pisalno mizo in spisal pesem, ki je bila še isti teden objavljena v Ljubljanski gazeti. Prijatelji so v svoje dnevnike zapisovali, da se je Murnu kar prima smejalo tiste dni:
Pa ne pojdem prek poljan,
je v poljani črni vran,
je v poljani noč in dan.
Jaz bojim se ga močno,
črno vranje je oko,
ceu lajf sm gladiator,
Batman lah se skrije, k pride Terminator.
Nato pa je spor resnično eskaliral. Ketteju je končno prekipelo, ko je neke noči teden po objavi v Ljubljanski gazeti nadlegoval natakarico v priljubljeni kafani, ta pa mu je vrnila z eno od Murnovih zbadljivk. Odšel je domov in pripravil odgovor za časopis:
»Pojdite k vragu, neumne besede,
čuvstev nerodne šivilje!
ali ni jedne iz vaše ni srede,
jedne tak modre Šembilije,
da bi si upala gori do blede,
ne glumi mi žrtve,
še bolj se mi gabiš.
Pregovorna rokavica je bila vržena, Ljubljančani so se srečevali na štradonih in si kimali: »It’s on!« Murn v Gazeti ni ostal dolžan:
Koliko je rožic sred polja
ali zame ni nobene –
koliko je misli sred srca,
ako glumiš Tupaca,
hitna vadi te iz auta!
Legenda pravi, da je Kette zaradi spora našel novo iskrico do življenja in začel pisati kot blazen. Spisal je več pesmi, ki so se trdno usidrale v kanon njegovih najboljših del, med drugim tudi spodnji zaklad:
Preljubi moji literati,
danes je pust – vseh norcev god!
zato ga čemo praznovati,
dobr sem po srcu, zakva si pluvu Čordo,
pustu dnar sem Berzotu za poročno torto!
Sčasoma se je začelo šušljati, da sta pesnika vse skupaj zrežirala, saj že dalj časa nista pisala s tako vnemo, zdaj pa so o njima govorili vse od Šalovcev do Sečovelj. Murn je odgovoril:
Iztrezneš se in padejo zavese,
in vzgajaš se – in kakor znaš, živiš,
in mnogi se v skrbeh zate še trese,
gremo naprej, ni prostora več za ego,
zlagam tele rime, kokr da so kocke lego.
Verbalna diareja je trajala še nekaj dni, nato pa so med pesnika morali stopiti organi pregona in jima dobesedno prepovedati objavljanje v množičnih medijih, saj je bilo bralstvo že povsem obnorelo. Zadnja beseda pa je najverjetneje ostala Kettejeva, ki je na steno enega od državnih uradov z ogljem pripisal:
Noč trudna
molči,
nezamudna beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
v usta ti ga metnem.
Poeta sta se bojda hitro pobotala. Župančič je zapravil lepe vsote za najboljše buteljke vina in kvartet je spraznil zalogo na eks ter si obljubil večno podporo pred javnostjo. Pa bralci? Nič. Potihnili so in počakali na nove spore, kot to radi počno do današnjega dne.