Kamala se je prijela za glavo. V obupu si je šla s prsti skozi lase in se popraskala po brazgotini, iz katere se je širila pleša.
»Femicid v južni Daki, Bangladeš. 2 mrtvi,« je suhoparno poročala asistentka. In nato: »Koeficient spolne enakopravnosti je padel v Španiji in na Irskem, 0,2 odstotka.«
Irska, se je namrdnila Kamala. Nekoč si je celo zaželela, da bi obiskala Dublin in tiste neumne klife. Zdaj je vedela, da se nima smisla ukvarjati z državo, katere celotna moderna zgodovina smrdi po krompirju. Za Bangladeš ji ni bilo toliko mar.
»Porast nevidnega dela v vzhodni Rusiji, 0,3 odstotka na mesečni ravni,« je drdrala asistentka, strmeč v svoj ekran. Kamali se je za trenutek zdelo, da uživa v branju slabih novic.
»Prisilna poroka, Pakistan, poročena 14-letnica,« je spet začela, a jo je ustavil močan udarec po mizi.
S Kamalino pestjo se ni dalo zobati češenj. V bistvu je bila dovolj velika, da stoična asistentka nikoli ne bi več pozobala nobene češnje, če bi se odločila udariti po njej.
»Lahko, prosim, za trenutek utihneš?« je vljudno prosila Kamala. Njena pest je še vedno počivala na mizi, kjer je pustila manjšo udrtino.
»S-seveda, generalka.«
Kamala je vedela, da jo bodo tovarišice gledale postrani. Vendar to nizanje ni peljalo nikamor.
»Razumem, da izgubljamo, Gabriela,« je dodala, da bi pomirila omizje. Rabila je nekaj zbranosti, a se je takoj zavedela, da je samo poslabšala stvari. Zdaj, ko je bila tišina, so si vse kokoši okoli nje dovolile svoje mnenje.
»Masakrirajo nas,« je kriknila Sandra, ki ni zamudila priložnosti, da ne bi zagnala panike.
»Ponižujejo nas,« je kriknila Andrea, ki je v vsem sledila Sandri.
Kamala je pogledala še proti Lavinji, ki je bila sumljivo tiho. Ob pogledu je le kratko skomignila.
»Smejijo se nam, Kamala,« je iskreno povedala, njene male rjave oči pa so se iskreno zapičile v generalko.
Kamala je pokimala. Ženske so navajene hudega – zatiranje, nasilje, poniževanje – vse to je bil sestavni del patriarhata, proti kateremu so se borile. Vendar pa je posmeh skelel še najbolj. Ves ta trud, ofenziva, zbiranje sredstev in naprednega orožja – in na koncu so se močni in pomembni možje samo režali.
»Naš boj, naša enklava,« je nadaljevala Lavinja, medtem ko je Kamala razmišljala, »pogubljena je, če se ne pogodimo in damo tem ljudem, kar želijo.«
Kamala je začutila, da si je okoli brazgotine na glavi pobrala še nekaj las, medtem ko se je praskala po glavi. Presneti, presneti ljudje. Moški in ženske, vsi ničvredni.
»Dobro,« je končno rekla in vstala. Znamenje, naj vsi zapustijo sobo: »Pokličite mi njihovega šefa na zaslon, da se zmenimo.«
Njene kolegice so odpeketale. Bogvedi, kaj bodo blejale tam za vogalom. Vsekakor si bodo povedale vse tisto, kar njej, vrhovni poveljnici, niso upale dejati v obraz. Ampak saj ni bilo več važno. Zagledala je premikanje na velikem zaslonu. Čas za predajo, je pomislila.
Oduren moški obraz se je pokazal na zaslonu. Beli lasje in brki, naguban obraz. Vedela je, da pri njem ne bo ovinkarjenja.
»Brezpogojna in popolna predaja,« je nemudoma dejal John Cleese.
Kamala se je samo namrdnila.
»To ni stvar razprave,« je nadaljeval Cleese v najbolj nevzdržno arogantnem tonu, »lahko mi rečete ja, in bova dogovorila, kje položiti orožje. Lahko mi rečete ne, in bova končala klic. Kaj od tega bo? Nimam celega dne za vaše čenčanje. Že tri tedne čakam, da mi ena od vas pride pomit posodo.«
»Dorekla bova pogoje za brezpogojno predajo,« je suho odvrnila Kamala.
»Pogoj za brezpogojno predajo,« se je namrdnil Cleese, »je ta, da nemudoma opustite ves oborožen feministični boj in položite orožje. Sojeno vam bo po mednarodnem pravu.«
»Sodili mi bodo moški, po pravilih, ki so jih pisali moški, in potem me bodo odpeljali moški,« je dejala generalka, »tako ali drugače mi boste še nekaj dali v zameno, preden nas vse vklenete in odpeljete nazaj za štedilnik.«
John Cleese je bil videti pristno fasciniran. »Roko na srce, vaše odurne pojave sploh ne bi želel videti za štedilnikom,« je rekel skoraj prijazno. »Nočem, da so moje gospodinje na steroidih, kaj šele plešaste,« je pomignil proti Kamalini vse prej kot dekliški postavi, »bi pa najbrž to lahko uganili, da se proti nam dvigujejo barbure bolj okroglih oblik.«
Kamala se je dvignila in se malo sprehodila po sobi. Nič ni bilo narobe, če si vzame nekaj trenutkov, četudi bo sogovorcu spet dvignila pritisk.
»Toliko časa se že dajemo, pa vam še vedno ni jasno, John Cleese,« je rekla Johnu Cleesu, »ne borimo se zase, temveč za tiste, ki prihajajo za nami. Za njihovo svobodo, njihovo neodvisnost in njihovo enakopravnost.«
Gledala je v steklena vrata, za katero so se živčno prestopale postave.
»Še sami ne veste, kaj hočete, prasice debele,« jo je prijazno zavrnil Cleese.
»Ne, ti egocentrični bebo, točno vem, kaj je moj pogoj,« Kamala se je obrnila in kljubujoče dvignila glavo, »humanitarno prekinitev patriarhata.«
Cleese je samo pobuljil: »Humanitarno kaj?«
»Prav si me slišal, ti nepoboljšljivi kurbež stari,« se je nasmejala Kamala, »Humanitarna prekinitev. 1 teden na leto ustavimo patriarhat in omogočimo dostavo humanitarne pomoči vsem zatiranim ženskam.«
Cleese se je zagledal nekam za kamero, kjer je očitno imel svetovalce, ki so mu nekaj prišepnili.
»Ena ura, ti grda prasica,« je odvrnil.
»En dan, ti smrdljivi pezde,« je vztrajala Kamala.
Nekaj sekund tišine. »En dan,« se je strinjal Cleese.
Kamala je pustila, da je prekinil videoklic, in se mirno sprehodila po sobi, dokler njenih misli ni prekinila Gabriela.
»Gospa,« je dejala vljudno, »ustavilo se je. Nobenih slabih novic ne dobivam več.«
Kamala je izkoristila trenutek, ko jo je imela samo. »Uživaj, dokler lahko,« je rekla, »enkrat boš ti obdana z ljudmi, ki bodo dvomili vate in ti nosili slabe novice – in se boš borila, da jih boš utišala za en dan več kot jaz.«
Gabriela seveda ni razumela, vendar je bila ravno dovolj pametna, da je vedela, da se mora pretvarjati: »Seveda, gospa. Hvala za dober nasvet, gospa.«
Kamala pa je že odkorakala iz sobe. »Teroristično gibanje naj bi tako danes, 8. marca, končalo oboroženi upor,« je drdral napovedovalec na televiziji, »to je velika zmaga za mir na vsem svetu.«