Najprej sem moral poguglat, pod katero generacijo spadam. Nato sem se zamislil. Nato sem se spozabil in nato sem se sprijaznil.
Pa mi je malo spet pogrenilo okus na robu ustnic, ker sem vendarle na polovici življenja. Tako ali drugače in ob branju vseh novic mi je v bistvu precej vseeno. Včasih se malo usajam nad mladimi, včasih nad starimi, a se potem kot milenijec spet počutim kar posebnega.
Kot del tiste generacije, ki se zaveda, da ji bo šlo slabše kot njihovim staršem, vendar nas to vseeno ne spravi na volišče, kaj šele v politiko. Kot da bo kaj razlike? Najprej so nas od spredaj pofukali bumerji, od zadaj nas pa kar vztrajno in kvalitetno pofukava že generacija Z. In dobri so, stari! Pa da bi se zaradi tega oglasil? Da bi šel na volitve? Fasal smo ga tako ali drugače, sicer je pa za nas to tudi kar dosežek. Da dobiš odgovor na prošnjo za zaposlitev? In to ne mislim pozitivno. To je bil, nekoč, resen dosežek. To je tako, kot da ti po nefukncionalnem tinder dejtu pička spiše, da si sicer v redu, samo nekaj ni štimalo. Tega danes res ni, tega tudi za šihte res ni bilo. Gre za bonton. In ta je, kot je videti, precej odvisen od stanja države in razvitosti IKT ter zrelosti medosebnih odnosov, a se v to res ne mislim spuščati, sploh pa ne mislim, da v tem kontekstu kaj bolje funkcioniramo kot »ta novi.«
Če je fukal eden, smo fukali vsi, je nekoč/nekdaj donelo po študentu.
Smo otroci krize, ki jih nihče ni hotel. Kjer v resnici posameznik ni otrok nobene krize. Je pač tako. In nobena ni prava. In bog ne daj, da nas sklesti še kakšna vojna. Nimam želje po tem, da bomo tapravi, oni povojni. Tudi epidemijo smo kar dobro čez dali. Smo pa vendarle otroci krize, za katere je fasat ga grobo, več kot ga sploh ne fasat. Generacija Z pa … Oni vedo, da ne rabijo požret, oni vedo, da jih rabijo, oni vedo, kaj si želijo, oni vedo, da si to lahko vzamejo prav tako kakovostno na s. p. kot na pogodbo. Ko bodo prišli na tisto za nedoločen čas, jih bo itak čakalo eno stanovanje, naj bo to od stare mame ali pa mame, če ne drugače pa društva drugačnih, posebnih in specialnih, če ne drugače pa od vlade, s ciljem zagona gospodarstva in znižanja inflacije. Saj drugih ni več, delavcev namreč. Poglej statistiko brezposelnosti. Ni več ljudi. Če jih ne bodo vzeli naši, jih bodo pa tuji, še masažo bodo dobili zraven. Ti danes niso več potrošni material, so pa potencialni potrošniki. In to dobri!
Kar se mi zdi v resnici super. Sem pa fauš. In težko to prebavljam. Bi spisal kaj na FB pa imam tam preveč tet in stricev, da se ne bi zajebal še pri občasnem sosedskem nedeljskem piru in večerni rundi v lokalu, ki meji na dve cesti, kurnik in marof. Se pa vseeno vprašam, kaj so delali z nami. Namesto da bi (mi – milenijci) oblikovali zeleno politiko, smo na dvoriščih, ki si jih sicer nismo niti lastili, verjetno smo jih najeli, še bolj verjetno pa so se nam zdeli naši s podstrešja družinske bajte, montirali orgonske topove. Cepiva smo požrli ali smo se jim upirali, ali smo verjeli avtoriteti ali pa smo ji jebali mater. Tako zase, za šankom res redko, prej v parku ob merkator piru. Dobil si kišto za enajst evrov, če si jo prinesel nazaj, za sedem. Steklenih flaš!
Da bi kaj prebrali, da bi razumeli znanost pa … Kaj vem. Si za ali pač nisi. Zakaj bi bral, če ne bo nič boljše? Zakaj bi postavljal pogoje, če jih nisi imel komu postavljati, zakaj bi se cepil, če itak nisi imel šihta? Nato smo se obesili na FB, tam so nam palčke stiskale stare mame, ali pa smo na instiču ustvarjali zgodbe in pogledovali, kdo jih je videl. Vsi drugi so že itak prešaltali na snap ali privat grupe takvih in drugačnih aplikacij.
Nas itak niso poslušali. Mi itak nismo niti nameravali spregovoriti, saj se dobro spomnim. Po dvajset nas je bilo v vrsti za razgovor, kam bi z nami niso vedeli, zakaj bi koga, niso vedeli, s kom bi, se jim je pa še manj sanjalo. Nato smo se rangirali po sociali, po ločenih parih, po brezdomnih otrocih, po prevoženih kilometrih do šihta. Če ni šlo drugače pa: Malo socialnih objav, malo kav na mizo, kakšen zmontiran sendvič, kakšna statistična analiza in potem bo šlo. Ampak je šlo, če ne pa s sesalcem po dnevni, lep in negovan, zavit v stori, 100 evrov na roke za reklamo, če nategneš soseda s podobnim naslovom še 50 € bonusa, veljala bi še številka pošte, magari regije.
Ne vem pa, kdaj smo se nategnili, milenijci, da isto čaka vse prihodnje generacije. Ste videli generacijo Z stati v vrsti, izven launča novega ajfouna? Še to je redko. Danes stoji v vrsti produkt! Ne verjamem več, da so oni produkt kapitalizma, verjamem, da so toliko sposobni, da bo kapitalizem postal njihov produkt, potem pa mislim, da bomo itak spet pri neki novi verziji socializma. Ma, če niso v takem zmagali desni in levi. Vsi svobodni, vsi enakopravni, vsi prodani in vsi z isto ceno! Ste videli, da bi se Z-ji obremenjevali za službo pa ali bodo dobili fukat? Tinder in po nekaj dejtov na teden, sicer imajo pa zapisano, da so za resno. Da iščejo resno zvezo. Oni iščejo. Oni so sistem in ne produkt. Oni prodajajo, oni ne kupijo. Oni so nekako perpetualni. Oni so kapitalizem. Oni so sistem. Oni delujejo. Oni so se znašli.
In so resni. In ker so resni, bodo uspeli in jim bo šlo, kot so bili resni ateji pred nami. In v tej resnosti bodo ostajali do groba. Verjetno nam je, milenijcem, manjkalo samo malo resnosti, nekaj nam je niso pripisali, niti si ji nismo želeli, so nam jo pa vseeno etiketirali, zdaj, malo prepozno, da bi jo vzeli za svojo, a še dovolj zgodaj, da bomo lahko pokrili luknjo v skladu za penzjon bumerjev in študij, stanovanja Z-jev ter analizo družbene kohezije in vpliva migrantov na konsumacijo laškega in uniona v razmerju med vzhodno in zahodno Slovenijo.
Mogoče pa le nismo tako slaba generacija. Imamo svoj smisel, če ga nismo našli v sebi, smo ga, nenamenoma, našli v drugih.
Not that bad.
Not …that … bad.