… se nadaljuje …
9
MOŽGANOBEG
Temeljni razlog, zakaj ne moremo najti preprostih rešitev za gospodarske težave je, da so slednje rezultat *drumroll* našega vedenja. Nobena matematična formula, nobena še tako kompleksna, utopična ideologija razporejanja bogastva, noben procent obdavčitve ne bo rešil zagat, v katerih smo se znašli – ker niso izračuni in formule in meritve in količine tiste, ki so zagate ustvarile. Ekonomija je družboslovna veda. Knjige njenih prvakinj in poslancev so v knjižnici razvrščene ob boku sociologije, politike in prava. Njen predmet je družba, ne kup številk. In prav tako je nosilec njenih zapletov in razpletov družba, ne kup številk.
Ko se pogovarjamo o vedenju v kontekstu gospodarstva, me misli hitro zanesejo k igranju loterije. Vsi smo že preživeli večer s prijatelji in fantazirali o tem, kaj bi storili, če bi nam v žep kapnila sedmica. Najprej bi vsi naredili mega žurko za vse, ki jih poznajo. Sliši se seveda super, ampak pozabite, da vas bodo prijatelji kdaj povabili na privatno veseljačenje s Taylor Swift in Challe Sallejem. Ne bodo. Saj ne, da so vaši prijatelji slabi ljudje in da lažejo, sploh ne, samo pač, to se ne bo zgodilo, verjemite mi. Zadenejo 20 evrov pa vas niti v kino ne povabijo, kakšna mega žurka, dajte no.
Vendar pa!, poglejmo malo raziskavo in statistiko, ali si res, res, zares, želimo zadeti jackpot? Ja, si. Dajte no mir, seveda si. Res je, veliko ljudi se ne znajde z ogromno količino denarja, ki je nikoli prej niso posedovali na bančnem računu. Ampak to je pa tudi to. Veliko, ne pa večina. Včasih se je razmetavalo naokrog številko 70 % dobitnikov glavnih nagrad, ki naj bi v nekaj letih razglasili bankrot, a ta številka je bila zgolj ugibanje in več raziskav je v zadnjem desetletju pokazalo, da ljudje v resnici niso nagnjeni k revščini, samo dovolj denarja jim nihče ne da. Šokantno, vem.
Še vedno pa povsod po svetu veliko, veliko število ljudi zadene na lotu in v tem kupu bomo našli ljudi, ki bodo namesto hiše kupili tisoč mečev in jih pretopili v fotelj. Kaj narediti z ljudmi, ki zapravljajo pare na najbolj frustrirajoč možen način? Z ljudmi, ki kupijo feltne iz safirjev, WC papir iz zajčjega kožuha ali Twitter za 44 milijard dolarjev. Pošteno rečeno: Z danes na jutri težko naredimo kar koli. Veliko ljudi tvega na loteriji, ker se jim zdi vsakodnevno služenje denarja repeticija, ki jih ne bo vodila iz finančne bede. V Veliki Britaniji je za posameznika na socialni podpori verjetnost, da bo kupil srečko, za 4 odstotke večja kot za ostalo prebivalstvo. V Združenih državah tretjina najrevnejših prispeva polovico vplačil v loterije.
Razlika med ljudmi, ki si s pomočjo zadetka na loteriji življenje olajšajo in tistimi, za katere je to le odskočna deska v neizbežen socialni propad, je v vedenju. Če je le možno, nas mora sedmica speljati stran od tveganih finančnih vložkov, izključno kratkotrajnega načrtovanja in zaslepljujoče samozavesti. To je seveda toliko težje, ker so prav ti tudi vzrok za bolj pogosto kupovanje loterijskih srečk. Ni preprostih rešitev. V prvi vrsti se moramo opremiti z znanjem, da ljudem odteka denar, ker so jim kontinuirano onemogočena sredstva za vedenje, ki bi jim omogočala svobodo neodtekanja denarja (Joseph Heller se obrača v grobu, naj mi oprosti). Dokler se kot družba ne razbremenimo omenjenih meja v izmenjavi bogastva, smo obsojeni na to, da sedmica ni samo neki tedenski pripetljaj vznemirjenja, ko se družina zbere pred televizijo in pet minut riše križce na rozast papir, temveč resničnostni šov, kjer aristokracija za nekaj let našemi naključno izbranega reveža in se mu smeji pri vsaki njegovi nadaljnji finančni odločitvi na poti sestopa nazaj do družbenega dna.
Kaj pa obratno? Kaj pa nenadna izguba denarja? Bomo naslednjič. Zdaj je čas, da se premaknemo v razred.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri:
- Koncentracija ni nikoli omejena na en element skupnosti, temveč se širi iz enega v vse. Vedno več blaga na enem mestu pomeni vedno več ljudi, ki si to blago podajajo iz rok v roke. Vedno več storitvenikov, ki bodo blago obdelovali. Vedno več surovin, vedno več kapitala, vedno več infrastrukture, vedno več vzdrževanja, vedno več planiranja, kako vse sestaviti v smiselno celoto. Mesta in vasi niso in ne morejo biti samo vsota svojih delov, biti morajo živi organizem, ki redno skrbi za povezovanje v okviru svojih meja.
- Za vsakim načrtom se skrivajo interesi skupine ljudi, ki jih ti načrti zadevajo. Brez tega ne gre. Pobud je morda res toliko, kolikor je učenk in učencev v razredu, vendar pa niso vse izražene z isto nujo, niso sprejete z istim odobravanjem, niso ocenjene z isto vrednostjo. Brez okvirnega usmerjanja interesov, bo naše okolje postalo fronta, na kateri se bo merila akumulirana moč v taki ali drugačni obliki in na koncu nam bodo ostali kilometer visoki nebotičniki brez urejenega kanalizacijskega sistema.
Prejšnje tri lekcije o infrastrukturi, urbanizmu in aglomeraciji so bile neločljivo povezane in moram priznati, naknadno mi je kapnilo, da moram k njim dodati tudi današnji možganobeg. Zato sem nazadnje pisanje zaključil z napovedjo teme, ki se ji nameravam posvetiti naslednjič. Tokrat moram še enkrat odpreti Pandorino skrinjico izzivov, s katerimi se je nujno spopasti, ko se pogovarjamo o urejanju okolice. Se ponavljam zato, ker bi rad, da naši potomci živijo v naseljih, ki jih bodo s ponosom imenovali dom? Ja. Se ponavljam zato, ker imam že poln kufer kolumničenja bivšega podžupana prestolnice, o tem, kako so bili njegovi gradbeni projekti v resnici izjemno dobri, samo nihče ne prepozna njegove genialnosti? Prav tako ja.
Preden pa se še zadnjič v razredu poigramo real life SimCity, dajmo še malo razpredati o oprijemljivih reliktih iz bližnje preteklosti. Do zdaj že poznate recept.
Ljubljana ni bila vedno tako koncentrirano mesto, kot ga poznamo danes. Število prebivalcev se je v zadnjem stoletju povečalo na celotnem območju današnje Slovenije, to je že res, a je Ljubljana vendarle rasla hitreje kot drugi konci. Po koncu druge svetovne vojne je v okviru meja nanovo ustanovljene Socialistične republike Slovenije živelo dobrih 1.450.000 ljudi. V Ljubljani nekaj tisoč manj kot 100.000. To je 6,89 %. Vem, nepredstavljivo. Danes v Sloveniji živi dobrih 2.100.000 ljudi, Ljubljana pa se približuje 300.000. Neuradno jih je verjetno že presegla, saj vsak od nas pozna vsaj nekoga iz prestolnice, ki ima naslov še vedno prijavljen pri starših v rodnem kraju. V Ljubljani danes domuje 14,28 % vseh prebivalcev Slovenije.
Človek bi si mislil, da bo tak prirastek ljudi iz Ljubljane naredil resnično metropolo v malem. Konglomerat različnih provincialnih kultur, kjer se bodo na ulici srečevali ljudje s falatom gibanice v rokah in buteljko terana v nahrbtniku. V slušalkah jim bodo odmevali Raggalution, nosili pa bodo majico z Martino Ipša a la Che Guevaro. Toda ne. Ljubljana ni metropola v malem. Ljubljana ni niti mesto. Povprašajte naključno izbranega mimoidočega v Ljubljani in v šali vam bo povedal tisto čisto resnico, ki si jo je vsak od nas že večkrat priznal: Ljubljana je ena taka malo večja vas.
Šala je v tem, da naj bi se v prestolnici vsi poznali. Resnica pa je v vsem drugem. Da bi Ljubljana lahko bila mesto, ji manjka ena ključna komponenta: Meščani.
Tipično slovensko lokalno središče se je po WWII postavilo na noge s pomočjo tovarne na obrobju, ki je omogočila zaposlitev za vse krajane, od ambicioznih fanatikov do največjih pišmevuhov. Tovarne so rasle in z njimi so rasli kraji. In niso rasli le na račun okoliških kmetijskih zaselkov, v njih so se začeli priseljevati ljudje iz vse širše regije, ne nazadnje iz ostalih republik nove Juge. Tovarna je priseljencem ponujala vzvod integracije. V tovarni so stremeli k istemu cilju in delali za isto stvar kot lokalno prebivalstvo. V tovarni so se učili jezika. V tovarni so poslušali, o čem se avtohtone kreature rade pogovarjajo. Izven tovarn so opazovali domačine v njihovem kulturnem habitatu. Najpomembnejši izdelek tovarn niso bili stoli ali rezervni deli ali opeke ali tovorna vozila. Najpomembnejši izdelek je bilo zaupanje. Vsaj za silo. Kar je tipično slovensko lokalno središče lahko ponudilo prišlekom, je bil kraj, ki so ga lahko imenovali dom.
Ljubljana se je v prvih desetletjih po vojni razvijala v skladu s Kardeljevo idejo policentrizma in je do sedemdesetih številčno rasla z le rahlo večjo hitrostjo kot preostali del Slovenije. Lahko bi se razvijala prav tako kot vsi preostali kraji v državi, a ji je njeno številčno prebivalstvo omogočilo nekaj precej edinstvenega za naš prostor. Več ljudi je pomenilo več tovarn. In več tovarn je pomenilo specializacijo dela. Specializacija dela pa je hkrati nevarnost in priložnost.
Nevarnost tiči v odtujenosti delavcev od rezultatov njihovega dela. Mizar, ki izdela kuhinjo, lahko občuduje svoje delo. Vidi ga v celoti. Razume njegovo uporabnost in ve, da bo služila kupcem. Frizerke vidijo, kako njihova domišljija postaja resničnost. Kmetje se pogovarjajo s svojo čredo. Delavec, ki cele dneve izdeluje prestavne ročice za kamione pa ne more občutiti enakega zadovoljstva. Lahko razume delovni proces, a le s težavo ga mojstrstvo, ki je potrebno, da industrijski kompleks deluje, zares prevzame.
Priložnost se po drugi strani skriva v žrtvovanju ideje samozadostnosti. Šele ko nas scela zapusti ideja samozadostnosti, lahko postanemo pravi meščani. Ljudje, ki so obupali nad predstavo, da si bodo sami krojili vse zorne kote življenja in so se bili primorani naučiti zaupati sosedu in njegovi specializiranosti. Na podeželju je vsak mojster vsega. V mestu je vsak mojster svojega. Če vas je zanimalo, zakaj je v mestih višja precepljenost kot v periferiji, je to zato, ker je v mestu zdravnik iz laboratorija strokovnjak nad substancami, ki si jih brizgamo v telesa. Meščani tega zdravnika poznajo. Meščani ga vidijo, kako hodi v službo. Meščani vedo, kje je doma. In meščani vedo povedati, da je pošten. No, vsaj toliko kot so sami. Namenjajo mu toliko spoštovanja, kolikor ga pričakujejo zase. Za razliko od mesta, je za podeželane zdravnik samo en tip od daleč stran. Tip, ki ga ne poznajo, ne vidijo in se oglasi samo takrat, ko jih prepričuje, da si morajo nataknit masko na glavo. Na kmetiji v Šenthelgi pri Spodnjem Prilogu so bili, odkar pomnijo, odgovorni za lastno zdravje in vedno jim je šlo kolikor toliko dobro od rok – kaj jim bo zdaj v letu Gospodovem 2020 neki v belo oblečen vesoljec pamet solil?
To je bila razlika v povojni letih. Podeželje je s figami v žepih vztrajalo pri samozadostnosti, lokalna središča so gradila skupnosti, Ljubljana (in do določene mere še nekaj drugih večjih krajev) je gradila družbo (rečeno prosto po Ferdinandu Tönniesu). Ali bolje rečeno: Se je trudila graditi družbo, saj so ravno številni prišleki (oz. bolje rečeno, saj smo ravno številni prišleki), ki smo sploh omogočili industrijski razvoj, hkrati v mesto s seboj prinesli vse globoko zakoreninjene fevdalne inštalacije, v katerih smo bili vzgojeni na periferiji. Inštalacije, ki so se jih mesta otepala vse odkar so jim zemljiški gospodje podeljevali posebne pravice.
Preden je v osemdesetih podlegla pritisku migracij, se je Ljubljana borila zoper re-ruralizacijo na edini pravilni način: Z vzpostavitvijo primerne infrastrukture. Gradila je cenovno dostopna stanovanja. Ponujala je širok nabor družbi koristnih storitev, od javnega prevoza do parkov s krošnjami, na ulicah pa jim je prodajala stvari, ki so jih spominjali na dom. Prosite svoje stare starše za zgodbice iz mladosti in povedali vam bodo, kako so se vozili s kolesi sredi ceste do bližnjega kopališča in se nazaj grede ustavili v restavraciji s hitro prehrano, kjer so naročili mlečni riž. Urbanizem je deloval z enim poglavitnim ciljem: Da priseljence prepriča, kako je Ljubljana lahko tudi njihov dom.
Kardeljeva zadnja leta so nenaključno sovpadla z največjim porastom prebivalstva v prestolnici. V enem desetletju med 1970 in 1980 se je v Ljubljano priselilo 85 tisoč ljudi in upanje na kar koli podobnega ljubljanski identiteti je do nadaljnjega umrlo. Sredi devetnajstega stoletja si težko prepričal ženico iz Žabjeka in čevljarja iz Prul, da sta prebivalca istega mesta, zdaj, sto let kasneje, je bilo v mestu desetkrat več ljudi, ki so v prestolnico prisopihali od Robidišča do Lendave, od Metlike do Dravograda. Z izjemo Olimpije jih ni povezovalo nič.
V Ljubljani živim že trinajsto leto. Vsakokrat, ko me nekdo vpraša: »Naughtius, od kod si?« Odgovorim: »Iz Logatca.«
In dobro veste, da nisem edini. Ljubljana je danes kraj, v katerega se priseljujejo ljudje, da bodo zaslužili dovolj denarja, da se bodo lahko nekoč končno odselili na svoje. Nekam na podeželje, kjer bodo gospodarji nad lastno usodo. Kjer se bodo lahko družili z izbrano peščico prijateljev. Kjer se bodo lahko drli na svojo partnerko in tepli svoje otroke in jim ne bo nihče govoril, kaj je prav in kaj ne. Večini uspe za silo in razselijo se v cenejše kraje po državi. Drugim ne uspe zaslužiti dovolj, da bi se lahko izselili; ostanejo in se prepričujejo, da nikoli niso imeli sanj. Če se sprašujete, kakšen je profil človeka, ki se je priselil v Slovenijo pa se do današnjega dne ni naučil jezika, imate odgovor na dlani. To je človek, ki si je še do včeraj želel, da se mu bo končno nasmehnila sreča in se bo lahko odselil nazaj domov. Tretjim finančno uspe. Res uspe. Izkoristijo priložnost in pobrišejo na periferijo s polnimi žepi in nastavki pasivnih prihodkov, ki bodo molzli najšibkejše, dokler bo šlo. Za vse naštete ljudi, za večino njenih prebivalcev, je Ljubljana tranzicijski kraj. Za njih ni mesto. Je samo skupek stavb.
Če bi želela biti mesto, bi morala biti dom. Pa ni. Svojim prebivalcem, ljudem, ki skrbijo, da ta kraj živi, ne nudi ničesar, razen kupa supermarketov in spoliranih lokalov. Ampak, oprostite, prodajalke morajo živeti pod streho. Natakarji morajo priti v center na delo. Woltovci potrebujejo varne poti za dostavo. Ljubljana ne skrbi za njih. Skrbi za tiste, ki so jo oplenili. Ponuja jim ves luksus mesta brez trohice odgovornosti. Daje jim trgovine in gostilnice, da jih ne rabijo gledati pri sebi doma na podeželju. Daje jim gledališče in kino in galerije in muzeje in koncertne hale in plesne dvorane. In ceste in parkirišča, ogromno cest in parkirišč za vse, ki lahko plačajo. Izgled Ljubljane krojijo ljudje, kot je gospod bivši podžupan. Človek, ki živi med dvema nepremičninama, od katerih ni niti ena v prestolnici. Izgled krojijo ljudje, ki pogledajo v novi Šumi in v njem vidijo prečudovit arhitekturni dosežek, ki se sklada z zlatim rezom in svetovno priznanimi merili umetniške vrhunskosti. Ne vidijo pa, da ponoči gorijo luči v vsega treh stanovanjih. Ostala so prazna. Medtem se dvesto metrov stran ob stene Cankarjevega doma sredi februarja stiska brezdomec. To ni mesto. To je sramota.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije – bi moral reči na tej točki. Pa mi nekako ne gre najlažje s tipkovnice. V resnici se opravičujem, da sem prejšnji del končal s tako žalostnim tonom. Želim si, da bi lahko našel lepše besede. Toda kaj naj sploh porečem? Na koncu bo vse v redu? Bo. Seveda bo. Ampak to zato, ker konec ne obstaja. Trud za lepši jutri je brezkončen. Naše delo nima pike. Začeti moramo v razredu.
Vzemite si eno uro, da ponovite vse, kar ste predelali v prejšnjih treh. Iz žepov povlecite zapiske, ki ste si jih izdelali o njihovih projektih, njihovih željah. Opomnite jih na ideje, ki so jih imeli in so jih v roku enega meseca pozabili, ker so se v trenutku rojstva zdele precej boljše, kot se zdijo zdaj. Vse ideje preprosto ne vzdržijo časovnega preizkusa in nič ni narobe, če jih zavržemo. Še več, prav je, da jih zavržemo. Kot recimo evidenco o izrabi delovnega časa.
V našem poskusu grajenja mesta okoli iger se skriva ena past, na katero moramo opozoriti, preden se premaknemo k bolj abstraktnim konceptom. Vsako združevanje v središču pušča za seboj opustošenje prostorov in predmetov, ki se sčasoma ne uporabljajo več. Ko je število prebivalcev v Ljubljani zraslo s slabih 7 na dobrih 14 procentov države, se edinstvene težave niso pojavile le v Ljubljani, temveč prav tako tudi tam, od koder smo migranti prišli. Kot da se v vsaki nestanovitnosti nastanitev ustvarja vakuum, kamor se lahko projecira družbena moč, nad katero mora ves čas bdeti budno oko pravice. Sliši se bolj komplicirano, kot dejansko je. Samo opozoriti je treba, da se igrače pospravi za seboj ali pa se jih nadaljnje izkoristi za novo igro. Če rišemo zemljevide po tabli, lahko ves čas vztrajamo, da se starih uresničenih projektov ne da preprosto izbrisati, temveč jih je treba s skrbjo preoblikovati v uporaben in neškodljiv material za prihodnjo rabo.
Možganobeg je resna stvar, na katero ekspati ne pomislimo, ko odrinemo s trebuhom za kruhom; ne bo pa izginila le zato, ker ne mislimo nanjo. Kakšna ura tu pa tam je lahko namenjena tudi samo pogovoru. Oceni, kako daleč smo prišli in pregledu nad težavami, ki smo si jih naprtali na pleča.
Okej, zdaj pa resno, naslednjič načnemo grozljivko poimenovano denar. Dovolj hajpanja z moje strani.