Arheolog sem in človek je moj predmet proučevanja. Od nekdaj me je zanimalo, ali bomo kdaj odkrili – mislim, zares, zares odkrili – kako so se ljudje razlikovali od nas, robotov – če bomo le dovolj marljivo brskali po mrtvih planetih. Vidite, nekoč sem živel s človekom in lahko vam povem, da ni vse tako zelo preprosto, kot so nas učili v šoli. Preberi več ČLOVEK JE DRUGA VRSTA
Arhiv Značk: proza
JANEZOVA REINKARNACIJA
Vedno je vsem govoril, da nimajo pojma in da se za brezveze bojijo smrti, on je vedel, da se bo reinkarniral, da že v tem življenju ni preveč trpel in da bo naslednje še boljše. Prav smešno mu je bilo, ko so se motovilili okoli njega in ga mučili s pozornostjo in kvazi ljubeznijo, že prej se ga niso navzeli, zdaj pa jim res ni treba delati drame. Čudili so se okoličani njegovi mirnosti, celo bali so se je, imeli so ga za dementnega ali pa nekaj, mogoče za hirajočega človeka, ki od obupa nad prepadom končno postane srečen, saj mu drugega niti ne preostane. Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA
ZVEN NA KONCU TUNELA
Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole. Preberi več ZVEN NA KONCU TUNELA
VROČI ŠPAGETI SESTRE VENDELINE
»Sestra.«
Njegova roka je mrzla obtičala na njenem ramenu. Celo skozi tkanino je začutila njegov hlad.
»Pater.«
Pustila je njegovi dlani, da je zdrsnila naprej proti nadlakti. Preberi več VROČI ŠPAGETI SESTRE VENDELINE
ŠUMI
Šumi je bila posebna vrsta kafiča. Ko ga je Šumi odprl tik po osamosvojitvi, je bil to šik lokal, ukrojen po vseh jugoslovanskih standardih nobel oštarij. Po tleh ogromne ploščice visokega sijaja, izrezljani, neudobni težki stoli, razporejeni okrog v pod privijačenih izrezljanih, težkih miz, nakracljani lestenci, ogromna televizija pod stropom, dolgi beli prti, pozlačeni svečniki, bakreni pepelniki, čipkaste zavese, elektronski pikado. Vse, kar si je mogoče zamisliti, ko nekdo omeni dekor, ki ga lastnik ne bo vzdrževal. Kar se je tudi zgodilo. Vsakič, ko je vas gostila gledališko predstavo ali regionalni športni turnir, se je v Šumiju peklo kalamare in maščoba se je leta in leta zažirala v ploščice, dokler je končno ni bilo več mogoče odstraniti. Stoli in mize so se obklesali, z lestencev in televizije od dneva ena nihče ni brisal prahu, v prtih in zavesah se je nabralo več pepela kot v pepelnikih, sedem od dvanajstih svečnikov pa je izginilo kdo ve kam. Le še pikado je funkcioniral kot nov. A Šumiju je bilo za vse to malo mar. Brigalo ga je le za obisk. Pomembno je bilo, da se v lokalu zadržujejo ljudje. Tudi če ne plačajo takoj. Na steni je bila ogromna zelena šolska tabla in na njej so bila zapisana imena dolžnikov in ker so se na vasi vsi poznali, imena na tabli niso ostala za dolgo. Preberi več ŠUMI