… se nadaljuje …

Zdravnik je prišel hitro, nekaj je poslušal, malo ga je pregledal in ga potipal. Iskal je utrip, a ga ni našel. Njegove roke so bile špičaste, noge pa nekam zaobljene in povečane, ni mu bilo čisto jasno, čemu je podoben. Malo mu je bilo neprijetno ob njem. Pa jih je vprašal, okoličane, če je imel težko smrt. So rekli, da ne, da se je je veselil. Da jim sicer ni bilo čisto jasno, česa se je tako veselil, a nekaj ga je vleklo v smrt, ne iz žalosti, so rekli, bolj tako, da se bo spet srečal z Bogom. Da bo prišel do svojega stvarnika. Zdravnik je bil z odgovorom zadovoljen. Nato je utihnil. Gledali so se in gledali so truplo. Ponudili so mu kavo, ni je odklonil. Motali so se okoli njega in mencali ter ga želeli nekaj vprašati. Mukotrpno tišino pa je prekinil kar sam: »Me želite kaj vprašati? Mogoče vam lahko pomagam, težki trenutki so tole … « Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA →

Vedno je vsem govoril, da nimajo pojma in da se za brezveze bojijo smrti, on je vedel, da se bo reinkarniral, da že v tem življenju ni preveč trpel in da bo naslednje še boljše. Prav smešno mu je bilo, ko so se motovilili okoli njega in ga mučili s pozornostjo in kvazi ljubeznijo, že prej se ga niso navzeli, zdaj pa jim res ni treba delati drame. Čudili so se okoličani njegovi mirnosti, celo bali so se je, imeli so ga za dementnega ali pa nekaj, mogoče za hirajočega človeka, ki od obupa nad prepadom končno postane srečen, saj mu drugega niti ne preostane. Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA →