Vedno je vsem govoril, da nimajo pojma in da se za brezveze bojijo smrti, on je vedel, da se bo reinkarniral, da že v tem življenju ni preveč trpel in da bo naslednje še boljše. Prav smešno mu je bilo, ko so se motovilili okoli njega in ga mučili s pozornostjo in kvazi ljubeznijo, že prej se ga niso navzeli, zdaj pa jim res ni treba delati drame. Čudili so se okoličani njegovi mirnosti, celo bali so se je, imeli so ga za dementnega ali pa nekaj, mogoče za hirajočega človeka, ki od obupa nad prepadom končno postane srečen, saj mu drugega niti ne preostane.
Janez se je večkrat obrnil naokoli, globoko vzdihnil in si mislil, zdaj pa bo. Zdaj pa bo! Končno bo videl nov svet, novo življenje, ni pa vedel, ali bo znova zlezel iz vagine ali pa se bo kar vrinil v novo otroško zavest, to mu ni bilo čisto jasno, a je bil prepričan, da bo dobro, da bo perfektno in da bo življenje boljše. Da bo imel pozornejše otroke in da bo sam bolj uspešen. Za čas mu je bilo vseeno, saj se je zavedel, da bo del elite, lahko, da bo kakšen faraon, kakšen car ali rimski cesar. Vse ga je tako vznemirjalo, da je skoraj pozabil izdihniti. Pa so mislili okoli njega, da že malo spahuje, da bo počasi šel na drugo stran, kot si je mislil tudi sam, a revež še kar ni bil tam. Zato se je pobral in začel reševati križanko. Rekel ni nič in drugi niso rekli nič, so mu pa ošilili svinčnik.
Nad glavo so mu obesili lučke, bil je december in želeli so ga vsaj malo razveseliti z božjo ljubeznijo in božičnimi pesmimi. Na živce so mu šle, vsa ta umetna sreča v pesmih, to ga je nekoč še tolažilo, potem pa je ugotovil, da ga po smrti čaka boljše življenje, nekje je slišal, da bo v njem in okoli njega vsakič manj zla in vedno več dobrega, kaj pa veš, mogoče pa že šestič čaka tole smrt in bo zdaj res legendarno. Spet je malo pomahal svojim v adijo, se obrnil na bok, globoko vzdihnil in čakal. Vsi so vznemirili, Manja se je oprijela blazine in zajokala, Katja je rekla: »O, Bog! Pa smo tam!«
Pa ni šlo, dvignil se je s postelje, jih ošinil s pogledom in zabentil, da pač še niso tam, da ne potrebuje podnapisov, medtem ko ga pobira. Da se bo že sam znašel, da mu lahko prinesejo pa kakšno sladico, da se bo ta bolj podala s tistim življenjem, ki ga čaka, kot pa ta depresivna beda okoli njega. »Čakate pa čakate, kot da nimate kaj bolj pametnega za delati,« jim je rekel. Pa so stali še naprej okoli njega in šepetali, da zdaj se mu je pa res zmešalo in je res pri koncu. Ga ga bo le neslo, da bo le dobil svoj mir in tudi oni svojega, koncu koncev.
Ko se končno obrne in … Vzdihne! In drži! In izdihne in le umre. Telo mu zategne, oči mu zatečejo, sprednje roke, kot bi se mu ušpičile, in vse okoličane malo stisne pri srcu. Saj jim še vedno izgleda kot truplo, a ne morejo si kaj, da jih ne bi na nekaj spominjal. Itak morajo poklicati dohterja, da jim potrdi, da je konec. Mogoče bo pa on vedel, ali je to normalno, mogoče je že večkrat videl kaj takega in jim bo le pojasnil, na kaj jih tako spominja. Sicer so pa revežu privoščili ta končni in neskončni mir, nezavedujoč se karmičnega procesa okoli njih, kako njihov stric počasi postaja nekaj drugega, počasi hiti v novo življenje.