… se nadaljuje …
1
TEHNOLOGIJA
Zadihajte. Učenci vam nočejo nič hudega. Včasih se tako zdi, ampak otroci so samo malo trapasti. Ampak niso trapasti, ker hočejo biti trapasti. Trapasti so po sili razmer. So še otroci. Vi ste tam – v šoli – da jih skozi serijo naključno izbranih in zaokroženih vsebinskih sklopov vzgojite v samostojna, zdrava, izobražena in samozavestna bitja, ki bodo znala skrbeti zase in za svoje bližnje in bodo svet popeljala skozi vse ovire, ki nam jih bo serviral planet v naslednjih desetletjih. Ne bojte se jih. Spomnite se, da ste pedagogi zato, ker jih imate radi, ne glede na to, kako zelo trapasti so. Še enkrat, da ne pozabimo: Niso taki po lastni volji. Za razliko od njihovih staršev, ki pa so trapasti, ker hočejo biti trapasti.
Zdaj pa zadihajte in pogumno vstopite v razred.
* * *
Ponovimo, kar smo drdrali prejšnjič.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo z lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri.
- Otok je hkrati velik in majhen. Na dolgi rok nam bosta ti dve besedi pomagali razložiti koncepta delovanja na lokalni in globalni ravni, predvsem pa k razumevanju, da imajo kar najmanjše poteze lahko posledice za prav vse prebivalce otoka. Otok je hkrati tako zelo majhen kot cel razred in tako zelo velik kot cel razred. Skozi čas jih bomo naučili, da se splača skrbeti zanj.
- Otroci želijo početi ogromno stvari v prostem času. Tako zelo veliko stvari, da si želijo več prostega časa (v tem pogledu niso nič drugačni od nas). Od tenisa do violine, od Counter Strika (2000) do žganja mravelj s povečevalnim steklom. Čeravno je pretirano pričakovati, da bomo devetletnikom lahko razložili mrežo odnosov, ki jo mora družba splesti, da se tenis ali violina pojavita na konceptualni ravni, po drugi strani ni težko razložiti, da se moramo ljudje družiti, če želimo, da se tenis ali violina sestavita na materialni ravni. Nekdo te mora naučiti, kako se tiste žičke pravilno vstavi v lopar. Nekdo te mora poslušati, ko igraš violino. Nekdo ti mora povedati, da se z nožem v roki teče hitreje kot s puško. Brezkompromisno moramo zavzeti pozicijo, da je dobro, če se ljudje družimo. In da bo več druženja še bolje. Za vse.
To zadnje se lahko bere tudi kot politična izjava. Indoktrinacija pod okriljem takšnega aksioma vodi k različnim prepričanjem o tem, kako naj bo urejen svet, kakšne naj bodo naše okvirne vloge v njem in katere vrednote se splača gojiti.
So ljudje, ki vam bodo govorili, da šola ne sme biti politična. Tem ljudem pravimo idioti. Šola je politična. A priori. Ideja šole je ideja opolnomočenja prav vsakega izmed nas. In razlog je preprost. Pamet ni kot avto. Če ga nimaš zna biti jeba: Res je težje živeti brez avta, ni pa spet katastrofa. Pamet je kot voda. Če je nimaš, boš umrl. Narava v vseh možnih iteracijah, ki si jih lahko zamislite, izvaja represijo nad neumnim človekom. Zato šola mora zavzeti politično pozicijo in jo odgovorno predstavljati, premišljevati, kritizirati in posodabljati. Če tega ne bomo počeli, bomo šolo predali v nemilost neki drugi politični izbiri.
Zdaj pa k današnji lekciji. Napovedali smo, da nas zanima, kako se prepletene družbe bolj zabavajo. Začnimo s kratko (a pomembno) pripovedjo iz zgodovine:
Večino, veliko večino časa na tem planetu, smo ljudje preživeli kot nomadi. Zbudili smo se in se skupaj z drugimi ljudmi odšli potepat z eno samo mislijo: Najti hrano. Gobe, robidnice, orehe, različne trave. In meso. Veliko mesa. V večini primerov je bilo treba meso najprej ubiti. Posebej ribe. In meso se je pokvarilo, zato ga je bilo treba loviti vsak dan znova. Ni ga bilo mogoče hraniti. In ker so živali razumele, da jih nekdo lovi, so bežale in človek jim je sledil. Na sebi je imel samo to, kar nujno potrebuje in kar lahko varuje. Tudi ponoči. Ideja zasebne lastnine, mantra »najprej štal’ca, poj pa krav’ca,« za našega človeka takrat ni bila smiselna, ker se je moral ves čas seliti po Zemlji. Vse, kar je človek zares potreboval, so bila pokrivala, da ga ni zeblo in sulica, ki jo je moral uporabljati večkrat na dan. In to je bil ritem življenja skoraj vseh naših prednikov.
Da si približno predstavljamo, o kako dolgi dobi je govora: Pravimo, da se je Homo Sapiens razvil v anatomsko podobno bitje današnjim pred okrog 300.000 leti. Okrog. Par sto, tisoč, morda deset tisoč let gor ali dol. Če danes eno leto ne gremo na dopust, si to štejemo kot upravičen razlog, da smo zoprni en drugemu, oni pa deset tisoč let, šalamala. In tako vsak dan. Do pred 200.000 leti. Do pred 100.000 leti. Do pred 50.000 leti. Potem pa se je nekaj zgodilo. Nekaj, kar zdatiramo – če že moramo, če nam nekdo prisloni pištolo na glavo in ukaže, da moramo postaviti letnico, ampak v resnici vemo, da gre za res dolgo obdobje, ki ga ne moremo zožiti na nobeno številko – okrog 11.650 let nazaj: Led se je začel topiti.
In Zemlja naenkrat za lep, lep čas ni bila več, kot je bila. Ljudje so lahko začeli plavati v jezerih in morjih, ki so bila prej nedostopna. Lahko se je sprehajal po gozdovih in hribih, do katerih prej ni mogel. In, kar je še posebej pomenljivo za našega človeka: Široka polja rastlin, ki so jih vsako leto precej bolj stanovitno zalivale na novo vpeljane reke, so mu nudile vir hrane, na katerega se je lahko zanesel precej bolje kot na črede živali, ki jih je prej lovil ali sprehajal s seboj. In počasi, zelo počasi, je človek pospravil svoje jurte in tipije in začel zidati bolj čvrste hiške. In odložil je orožje, ki mu je prej služilo za potrebe golega preživetja in v roke je vse bolj pogosto začel prijemati orodje, s katerim je lahko praskal po zemlji. To je na primer sprememba, ki se še ni scela prijela. Enajst tisoč let nam je ni uspelo uresničiti. Bilo bi nesmiselno pričakovati, da se bo zgodila z danes na jutri. Kar pa še ne pomeni, da ni vredna truda.
Izpostavljam jo, ker gre za izraz temeljnega premika človeškega razmišljanja oziroma odnosa do sveta okoli sebe: Ko človek preneha živeti kot nomad in se začne združevati v poljedelske skupnosti, spremeni svoj pogled na stvari, objekte, blago. Naenkrat niso več nekaj, kar mora pridobiti, ampak nekaj, kar je treba negovati. Ta občutek odgovornosti je prav tako nekaj, kar človeštvu še ni uspelo scela usvojiti. Naj nam bo počasen potek teh sprememb vselej v spodbudo, da ne smemo odnehati samo zato, ker našo pozornost vedno hitreje ukrade trop posameznikov, ki hodi v nasprotno smer in ne tektonska množica prijateljev, ki nam nudi oporo.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Vzemimo si čas za raziskovanje razlik med pridobivanjem in negovanjem. 10 kokosov, ki jih bodo na dan poglodali naši otočani, nam lahko služi kot odskočna deska. Treba je vedeti, kateri oreh lahko utrgamo in katerega je bolje pustiti na palmi. Kateri je zrel, kateri zaseda prostor drugim, nezrelim, še rastočim plodovom, katera palma potrebuje več zalivanja. Ne ustavite se pri funkcionalnih rešitvah, spodbujajte domišljijo: Kako zaliti palme, nam lahko pri tem pomagajo krokodili na otoku? Sploh so krokodili na otoku? Kaj bi radi v zameno krokodili na otoku?
Ne ustrašite se pobud, ki jih boste izzvali. Nekatere bodo zelo občutljive. Vidite, nekateri od otrok, tako kot marsikateri od vas, je hitro razumel, da pa so tudi naši nomadski predniki že razumeli princip negovanja, četudi ga niso vselej prakticirali. Seveda, zgodovina ni kolaž, zgodovina je valovanje. Koze in ovce in jelenjad in prakokoši, ki so jih spremljali na poti za hitreje bežečimi živalmi, so z ljudmi v edinstvenem razmerju. V zameno za sir in jajca so deležna ognja in varstva pred plenilci. Naj vas ne bo strah pogovora o tem, da je takšen odnos lahko še vedno vprašljiv. Predvsem jim bodo takšni odvodi pomagali razumeti, da je človekova preteklost polna slepih ulic in zablod, prav tako pa se nič ne zgodi čez noč. Pot v prihodnost je neizbežna in neizprosna, res je, je pa hkrati tudi neizbežna in neizprosna. Kakor želimo sami obrniti.
Spomnite se vsega, o čemer ste govorili prvo uro. Njihovih interesov in prostočasnih aktivnosti in odprite okroglo mizo o razlikah med pasivnostjo pridobivanja in aktivnostjo negovanja. Pomnite, nekateri izmed njih bodo tekom življenja dejansko postali aktivisti. Zavzemali se bodo za boljše razmere. Poskrbite, da ne bodo dvomili v svojo držo. Vem, zdaj ste posumili na vse aktiviste, ki se borijo za traparije. Da, bedno je, da obstajajo in bedno je, da bodo vedno obstajali in se bo treba ukvarjati z njimi, a je še vedno bolje, da imamo cepiva in mamice proti cepivom, kot če ne bi imeli ne enega ne drugega.
Pomislili ste, da je današnja lekcija paralela zgodbe o prebivalcih Velikonočnega otoka. Kljub temu, da je splošno sprejeta razlaga o primitivnem ljudstvu, ki je izumrlo, ker je požagalo vsa drevesa v okolici, plod supremacistične izmišljije, v svojem jedru razume težave, s katerimi se človeštvo sooči, ko mu narava ni več naklonjena. Včasih je težko sprejeti, da lahko storimo vse pa še vedno ni dovolj. A vendarle v razredu ne smemo bežati pred tovrstnimi spoznanji. Naj nam ne bo nerodno priznati – ne danes ne kadar koli v prihodnosti – da ne poznamo vseh rešitev in vprašati po razredu, ali morda oni vedo, kako naprej.
Če tega nismo zmožni, potem smo mi tisti, ki smo trapasti po lastni izbiri.
Hvala za vaš čas. Naslednjič podrobneje požongliramo z našimi kokosi in se posmehnemo šarlatanom, ki nas prepričujejo, da sta ekonomija in ekologija razdružljivi znanosti.