… se nadaljuje …
Zdravnik je prišel hitro, nekaj je poslušal, malo ga je pregledal in ga potipal. Iskal je utrip, a ga ni našel. Njegove roke so bile špičaste, noge pa nekam zaobljene in povečane, ni mu bilo čisto jasno, čemu je podoben. Malo mu je bilo neprijetno ob njem. Pa jih je vprašal, okoličane, če je imel težko smrt. So rekli, da ne, da se je je veselil. Da jim sicer ni bilo čisto jasno, česa se je tako veselil, a nekaj ga je vleklo v smrt, ne iz žalosti, so rekli, bolj tako, da se bo spet srečal z Bogom. Da bo prišel do svojega stvarnika. Zdravnik je bil z odgovorom zadovoljen. Nato je utihnil. Gledali so se in gledali so truplo. Ponudili so mu kavo, ni je odklonil. Motali so se okoli njega in mencali ter ga želeli nekaj vprašati. Mukotrpno tišino pa je prekinil kar sam: »Me želite kaj vprašati? Mogoče vam lahko pomagam, težki trenutki so tole … «
»Ja, imamo vprašanje … Sicer, a se vam zdi kaj čudno?«
»Smrti so vedno malo čudne, težko jo je razumeti in vsak umre drugače.«
»Ne, ne mislimo tega … A vam zgleda kaj čudno?«
»A ni bil takšen že prej?«
»Niti ne, vsaj tako našpičen, ne.«
»Mislite osast.«
»Ne, roke ima špičaste.«
»No, po pravici povedano, še nisem videl česa takšnega.«
Okoličani so bili malenkost razočarani, ničesar novega niso izvedeli. Da je čuden, so si mislili že sami, s tem si nimajo kaj pomagati.
»Na kaj vas pa spominja, gospod doktor?«
»Nič, pozno je že, moram še nazaj na urgenco. Hvala za kavo. Vse dobro vam želim.«
Pa so ostali sami. Spomnili so se, da morajo poklicati še pogrebno službo. To jih je razveselilo, mogoče bodo pa od njega slišali kaj pametnejšega. Spet so se zbrali okoli Janeza.
»Vidi ga, kak mirno spi,« je rekla Tanja, njegova žena, ljubica in naravna sovražnica, nista se ravno marala, sta pa živela skupaj, ker je tako obema v resnici prijalo, malo družbe, ne preveč navezanosti in nekdo, ki si ga lahko žrl do večera, dokler se nista spravila spat.
»Ja, res je videti olajšan, samo tako malo našpičen je in oči ima malo zabuhle.«
»Na, nehaj, na, Fanika, vse dobro o mrtvih,« je Faniko ošinil sin Franček.
»Čeprav res malo spominja na človeka ob molitvi. Pha. Vedno je bil tako svet človek.«
To je namrščilo Tanjo, vedela je, da je imel neke svoje fore, da je mislil, da se bo reinkarniral. Ni pa nikoli tega razlagala drugim, da ne bi mislili, da je fuknjen, da ima fuknjenega moža. To bi bilo preveč zanjo, sploh pa ni smel o tem slišati gospod.
»Gospod! Gospoda še nismo poklicali!!!« je zakričala. Mora mu dati blagoslov, heretiku, si je mislila, mogoče jim bo celo znal pomagati, čemu je tako podoben. Janez ji ni dal miru niti na smrtni postelji, zdelo se ji je, da jo še kar žre. Medtem je zazvonilo pri vratih. Zdrznili so se. Janez pa je postal malo zelen, vsaj tako je bilo videti, niso bili prepričani, mogoče se je pa samo svetloba tako lomila, mogoče je sijalo sonce skozi listje dvoriščne lipe. Na vratih jih je čakal pogrebnik, s sabo je imel še enega malo zaspanega pomočnika, ki mu je pomagal nositi trugo.
»Kje je?« je zasikal pomočnik.
»Dober dan, tako lep dan je danes, upam, da ste dobro, da ni vse skupaj pretežko za vas, klicali ste nas, da imate tukaj pokojnika.«
»Pozdravljeni, kar naprej,« ga je povabila Tanja. »Tule je, kar za mano pridite.«
»Jejzus,« je zavzdihnil pogrebnik.
»Kaj pa je gospod?« je zacvikala še Fanika.
»Nič, nič,« se je nerodno nasmehnil pogrebnik. Pomočnik se je le čohal po glavi. Da bi se nekako izvlekel, je iz sebe izvil še: »Toliko let sem že v tem poklicu, a se še vedno nisem navadil pogleda na pokojnika. Tako je to, tako to je, nimaš kaj. Bomo vse uredili gospa, vi kar pojdite, če morate še kaj urediti.«
»Grem po gospoda.«
Pogrebnik je ostal sam s Faniko. Pa ga je malo čudno gledala.
»Vam kako pomagam, gospa?«
»Kaj ste pa tako zavzdihnili, ko ste ga videli?«
»Ah, nič, kot sem rekel.«
»No, pa kaj ni malo čuden, tako … «
»Našpičen mislite?« ji je vskočil v besedo.
»Točno to, našpičen! Pa zelen pa oči ima malo zabuhle in izbuljene.«
»Tako je videti, kot bi molil!« je zaklical pomočnik.
»Nisem še videl česa takega, gospa, kot bi se spreminjal v … «
»V kaj?«
»Kot bi bil podoben … «
»Komu??!?« jo je skoraj raztrgalo.
»Nič, moram iti. Mudi se, danes prej zaprejo krematorij.«
Mislil si je, da ga morajo čim prej skuriti, zgleda res čudno, tako našpičeno pa debele zadnje noge ima, malo zelen je in oči mu buljijo ven, veliko prehitro za sveže truplo. To ni za v javnost. Razmišljal je, da je tako podoben … Ne, ne, ni si želel potrditi tega z besedo. Pomočniku je nakazal, naj se spravi, naložila sta ga v krsto in jo nesla proti avtomobilu, da bi ga končno naložila. Da se bo moral s tem hudičem še voziti v avtu, ga ni nič kaj mirilo. Jebo fotra in njegov pogrebni zavod, zdaj pa vlači čudne mrtvake naokoli, ga je spreletavalo.
»Skurit,« ni druge, si je rekel. Tako sebi, na tiho. Saj je le bil profesionalec. Družina ni nič kriva, pokojnik pa tudi ne, o mrtvih vse dobro. In ko je že hotel oditi, ga je zaparkiral župnik.
»Odprite trugo! Mazilili ga bomo.«
»Pa naj bo,« je rekel pogrebnik, odprl trugo in se skremžil, kar je videl, je bilo … Utihnil je in gledal župnika.
»O, Marija, Bog pomagaj,« je ušlo župniku, sesedel se je. »Kaj takega pa še ne … Saj je videti kot Bogomolka!
»Bogomolka!!!!« je kričala Fanika in tekla proti trugi, da si še sama potrdi. »To, točno tako, na Bogomolko me spominja! Ti hudič, ti.«
Vsi so se postavili okoli Janeza, zmajevali malo na desno in malo na levo z glavo kot radovedni kužki. Malo so se čudili, malo so brundali.
»Jebote reinkarnacija, Janez. Zdaj pa imaš. V bogomolko si se reinkarniral.«
»Reinkarcija? Kakšna reinkarnacija?« je vprašal sin Franček.
»Ah, nič, Franček,« ga je odpravila Tanja.
To jo je malo pomirilo, saj je vedela, da ga bo lahko brez slabe vesti požrla do kraja, tako mu je bilo namenjeno, to si je zaslužil, tako ga bo očistila, da se bo lahko še enkrat in še bolje reinkarniral, saj nekaj takega ji je tudi sam razlagal.
»Bogomolka!« so vzkliknili okoličani.
»Nič, skurit, ni druge,« je še dodal pogrebnik. »Tako je to, tako to je, nimaš kaj.«
