(dramsko delo s številnimi didaskalijami.)
Doktor Karel Randi
Sestra Grizvolda
Petelinčič
Štromar Edi
* * *
Doktor Karel Randi: (vstopi v sobo, ves zadihan; se vidi, da je hitel) Se opravičujem za zamudo, sestra! Promet je danes nemogoč! Vesel bom, ko se bodo tako delavci kot arheologi končno pobrali iz teh lukenj in jih dobro zabetonirali!
Sestra Grizvolda: (vajena doktorjevih zamud, se ne da motiti pri delu) Ah, kar brez skrbi gospod, v čakalnici je bolj malo ljudi.
Doktor Karel Randi: (si umiva roke in pripravlja na delo) Verjetno zato, ker je že sama pot do sem kot hoja po labirintu, kjer so tla iz živega blata, iskanje parkirišča pa je kot robutanje češenj z jablane … popolnoma nesmiselno!
Sestra Grizvolda: (se obrne proti njemu z nasmeškom) Gospod doktor, tako ste duhoviti, človek skoraj pozabi, kaj vse se piše v črni kroniki.
Doktor Karel Randi: (se za trenutek zamisli) Kako to misliš?
Sestra Grizvolda: Pa saj veste, po vseh poročilih se govori. Včeraj je eksplodiral še en poslanec.
Doktor Karel Randi: (ogorčeno) Kaj?!
Sestra Grizvolda: Da! In to že tretji zaporedoma, nekdo si res želi, da bi parlament za vselej utihnil.
Doktor Karel Randi: Popolnoma nemogoče in sama to veš. Tako ali tako pa, poslanci se bodo že sami branili …
Sestra Grizvolda: (ga prekine) To ste že prejšnjikrat rekli …
Doktor Karel Randi: (nadaljuje) … počakaj vendar še malo, da odkopljejo tiste skrite kalašnikove za katere samo oni vedo, kje so jih zakopali. Najverjetneje kar tukaj, na Tržaški, zato pa se zdi zadnje čase kot da se delo nikamor ne premakne! So delavci od vlade dobili večje plačilo naj ne kopljejo naprej!
Sestra Grizvolda: Ne bodite no kruti, gospod doktor.
Doktor Karel Randi: (preverja svedre, končuje s pripravami) In kaj še pravijo v črni kroniki? Je lahko še kaj bolj sočnega od eksplozivnih poslancev? So našli nitro-glicerin v avtomatu za kavo v parlamentu?
Sestra Grizvolda: (premišljuje) Ne to, so pa ekskluzivno poročali o ženski, ki je svojega dojenčka vrgla v koš za smeti.
Doktor Karel Randi: (zamišljeno zre v pripomočke) C c c, grozno, je vsaj romal med bio odpadke?
Sestra Grizvolda: Tudi! V bio odpadkih namreč ni bilo dovolj prostora.
Doktor Karel Randi: Kaj? Človek še lastnega otroka ne more vreči stran? Kaj vse bo komunala izsilila od nas? Sklepam, da je morala potem polovico trupla dati še med embalažo.
Sestra Grizvolda: Samo četrtino gospod, tudi tam ni bilo dovolj prostora. Edini kontejner, kjer je bilo dovolj prostora je bil za papir, samo ta ima pa čisto majhne luknje, tako da ga je morala razrezati še na manjše dele, da ga je lahko stlačila notri!
Doktor Karel Randi: (jezno) Pa to je obupno! (po kratkem premoru) Kako sem lahko spet založil tisto spatulo?!
Sestra Grizvolda: (se mu smeji) Gospod doktor, ko sva pa že ravno pri dojenčkih, ali veste kaj je bolj grozno od dojenčka v kanti za smeti?
Doktor Karel Randi: (znaveličano) Oh, pa povejte, sestra.
Sestra Grizvolda: (se komaj zadržuje) Dojenček v sedmih kantah za smeti! (se enkrat zareži po prašičje, kot da bi ji samo ušlo) In veste kaj je še hujše od tega?
Doktor Karel Randi: (dela vse drugo kot da bi jo poslušal) Le kaj?
Sestra Grizvolda: 7 kant za smeti v dojenčku! (se začne režati kot prašič brez prestanka) Ha ha ha … (ko se umiri) Kaj vam ni smešno?
Doktor Karel Randi: (zavzdihne) Gospodična, vsak dan mi poveš ta en in isti vic, kako naj bi mi bilo smešno (potegne listek iz žepa) osemintridesetič?
Sestra Grizvolda: No dobro, če mislite biti tečni pa nič več vicov za danes!
Doktor Karel Randi: (se obrne proti njej) Se ne bom upiral.
STOP
Doktor Karel Randi: (stopi v ospredje proti publiki, na odru vse miruje, nagovori občinstvo) Dober večer tudi vam, drago občinstvo. Doktor Karel Randi tukaj. Ne, ne, ni še konec predstave, komaj začeli smo. Tukaj si lahko ogledate mojo ordinacijo (pokaže z rokami za sabo), da, vem, nekam majhna je, toda še za tole zamujam z najemnino! Ko smo že ravno pri majhnosti … (stopi do sestre) … kaj ni krasna? Ah seveda, ima svoje napake (oponaša njen smeh), toda kdo jih pa nima? Pa njeni zobje! Veste kako so ravni! To je prava ženska! (stopi na drugo stran odra) Vsak dan si je bolj želim (vedno težjo pogleduje proti njej), toda kaj, ko sem pa tudi vsak dan starejši in on (pogleda proti svojemu mednožju) je vedno bolj nemočen! Pikada se vendar ne da igrati z razkuhanimi špageti! Nič mi več ne pomaga! Nič! Ni važno koliko časa sem sam ob njej, ni važno kaj se pogovarjava, ni važno kaj počneva (pride do nje in jo poči po riti), ta kreten ne bo salutiral! Kot ranjeni veteran v lazaretu! Ah, dovolj o mojih težavah, služba čaka in pacienti z njo, upam, da bodo danes kaj boljše volje! (odide nazaj na mesto kjer je stal pred monologom, čas steče naprej)
Sestra Grizvolda: Au! (gleda okoli sebe)
Doktor Karel Randi: (kot da se ni nič zgodilo) Sestra, povejte mi prosim, kdaj je prvi pacient na vrsti.
Sestra Grizvolda: Gospod Petelinčič (pogleda v liste) … ob devetih, gospod.
Doktor Karel Randi: Ah, ko smo že pri poslancih … (mimo grede pogleda na uro, razburjeno) Ob devetih!? Pa saj je ura že 10 minut čez 9!
Sestra Grizvolda: (ni presenečena) Vem, saj mi je pustil svojo kartico že pred pol ure. Pa bi bilo pametno pohiteti, čez pet minutk je na vrsti že drugi.
Doktor Karel Randi: Spustite ga vendar notri! Pa ja ne bo čakal ves dan!
Sestra Grizvolda: (odpre vrata ordinacije) Gospod Petelinčič, doktor vas bo sedaj sprejel.
Petelinčič: (nekoliko iritiran) Sem že mislil, da bom čakal ves dan! Kakšno ordinacijo pa se greste tukaj!?
Doktor Karel Randi: (malce zlobno nazaj) Nič hudega gospod Petelinčič. Čakanje v tako majhnem prostoru kot je naša čakalnica, marsikomu popestri dan.
Petelinčič: Ste polni domišljije kaj? Lahko bi poskrbeli vsaj za kakšen stol, nimamo vsi močnih kolen. (se popraska po kolenih) Če bi hotel pol ure stati na miru bi šel v vrsto na letališče!
Doktor Karel Randi: Se strinjam z vami. Tako lahko računam na vas, da boste rekli kakšno besedo za mojo korist na sejah ali pa poskrbeli, da država nameni malo denarja za kakšen stol v moji čakalnici? Drugače bi bilo najbolje, da v zid navrtam 11 lukenj za plin in gremo! Pacientov ni več! Nobenega problema!
Petelinčič: Nikar se ne šalite iz tega! Vas bom dal še zapreti zaradi … (se malo pomiri) no, zaradi tega …
Doktor Karel Randi: Kar mirno gospod Petelinčič, tu se usedite, da vaša kolena ne bodo trpela, pa se vam takoj posvetim.
Petelinčič: (se usede, sarkastično) Še preveč ste prijazni.
Doktor Karel Randi: (se nenadoma dvigne izza stola z rjavim lepilnim trakom in G. Petelinčiču začne lepiti trak okoli rok ob stol) Taaaaaakole!
Petelinčič: (šokiran) Pa kaj vendar počnete!? Pustite me vendar!
Doktor Karel Randi: (dokonča, tako da G. Petelinčič ne more premakniti rok) Kar brez skrbi gospod Petelinčič, to je samo preventivno, nočem da bi mi pobegnili, ker sem prejšnji teden namreč dobil nove svedre in jih še nisem uspel preizkusiti. (iz omare povleče masivno brutalen sveder)
Petelinčič: (v strahu) Pa saj niste resni!
Doktor Karel Randi: Pa še kako resen sem! Sedaj pa kar odprite usta in recite A, da bom videl, kaj bova danes sploh počela.
Petelinčič: (si oddahne) Pa pohitite prosim, sestanek se mi bo začel ob 9:15, pa ga lahko zamudim le četrt ure.
Sestra Grizvolda: Ampak gospod, ura je ravnokar četrt čez 9.
Petelinčič: (razjarjeno) Da, tako je! S tem sem mislil, da pohitite!
Doktor Karel Randi: (jo zagovarja) No, no, nikar tako nagli gospod, naj gospodična opravlja svoje delo, medtem pa bom jaz pregledal vaše zobe. (se začne pogovarjati z njim kot z otrokom) Ste že rekli A? Dajte, recite A in se delajte da je čas okoli vas zmrznil.
Petelinčič: (odraslo) Resnično upam, da se tako neprofesionalno obnašate danes izjemoma. AAAAAAA …
Doktor Karel Randi: (gleda G. Petelinčiču v usta) Aha, aha, AHA! Hmmm …
Petelinčič: Kaj je?!
Doktor Karel Randi: Nabralo se je nekaj zobnih oblog, čisto pogosto za ljudi, ki toliko delajo kot vi, sem prepričan. Skrbi me nerazporejenost! Na levi strani jih imate ogromno več kot na desni.
Petelinčič: Pa saj ste nemogo … (ne uspe dokončati stavka, ker mu doktor tlači v usta tampone)
Doktor Karel Randi: Tako, to poskrbi za prvi problem, zdaj pa ko ste tiho lahko nadaljujemo.
Petelinčič: (uspe le momljati) Nghh … Mmnnhghnn …
Doktor Karel Randi: (povleče iz žepa osveževalec zraka in dvakrat poškropi g. Petelinčiču v usta) Tako, tudi to bo sedaj bolje.
Petelinčič: (začne zelo nerodno kašljati, tako da izpljune en tampon) Apčiha!
Doktor Karel Randi: (ga pobere s tal) Ah, ta je pa padel ven. (ga vstavi nazaj, kljub upiranju g. Petelinčiča)
Sestra Grizvolda: Gospod doktor, spet sem pozabila, kako tole izpolnim.
Doktor Karel Randi: (njej) Samo trenutek! (pacientu, sarkastično) Takoj bom nazaj, ne premaknite se! (g. Petelinčič mu jezno momlja)
Sestra Grizvolda: Kako že vnesem podatke o obisku pacienta? Tako težko izgleda vse tole … (prekine jo štromar Edi, ki potrka na vrata)
Doktor Karel Randi: (sestri) Pojdi pogledat, kdo je to, prosim, bom medtem jaz izpolnil podatke.
Sestra Grizvolda: (odpre vrata) Dobro jutro, sicer piše, da je trkanje prepovedano, a kdo se pa še drži pravil kajne! (se zopet zareži po prašičje)
Štromar Edi: Pa dobro, ura je že 9 in 15! Koliko zamude imate lahko 15 minut po začetku dela!?
Sestra Grizvolda: Gospod, še malo počakajte, gospod doktor ima trenutno zelo zapleten primer.
Štromar Edi: Da! Vidim, da se zelo zapleteno ukvarja s kišto in ne s pacientom!
Doktor Karel Randi: (naglo vstane s stola) Gospod, tako se pa z mojo asistentko ne boste pogovarjali! Za svoje delo naredi več kot jaz! Hočem reči, več kot marsikdo drug! Dajte ji mir, poglejte kako priden je gospod. (pokaže na g. Petelinčiča)
Petelinčič: (se zelo jezno premika na stolu) Nghh, mmnnhhh!
Doktor Karel Randi: Zdaj pa če me prosim pustite delati, ker kot vidite gospod na stolu želi, da opravim z njim čim hitreje.
Štromar Edi: Drugič pa lahko v čakalnico prinesete kak časopis! Saj me bo še kap od čakanja!
Doktor Karel Randi: (sestri Grizvoldi) Sestra, skočite temu človeku v kiosk po en časopis, da mu ne bo tako grozno dolgčas.
Sestra Grizvolda: (začudeno) A kar sedaj?
Doktor Karel Randi: Kdaj si pa mislila? No, kar hitro! Za paciente je treba maksimalno poskrbeti!
Sestra Grizvolda: Seveda, pa boste res lahko sami vnesli podatke v računalnik?
Doktor Karel Randi: Pha! Kakšen problem neki? Mala malica!
Štromar Edi: No, pa pohitite, vidim, da bom še dolgo čakal! Šef me bo spet ubil.
Doktor Karel Randi: (G. Petelinčiču, potem ko sestra zapusti ordinacijo) No, pa sva spet sama gospod, kako se kaj počutite? Vam je udobno?
Petelinčič: (se muči) Gaai e mi aai-i ai-eei mneeii ovagou a akunani?
Doktor Karel Randi: (izzivajoče) Gospod, vas mama ni učila, da se ne govori s polnimi usti? Res vas sploh nič ne razumem.
Petelinčič: (očiten globok izdih zraka) GaAI e Mi aAi-I Ai-eEi mNeeiI ovagOu A akuNAni?!
Doktor Karel Randi: (norčavo) Dajte, da vam pomagam s tem. (iz ust mu pobere tampone)
Petelinčič: Rekel sem: Kaj ne bi rajši najprej vnesli podatke na računalnik! Ali pa ste že popolnoma pozabili na to!?
Doktor Karel Randi: No, ne popolnoma. Ampak VI ste meni veliko bolj pomembni kot pa računalnik, zato bova najprej pogledala, kaj je narobe v vaših ustih poleg predolgega jezika. (mu vstavi vse tampone nazaj)
Petelinčič: Nee … nnhghhhmmn
Doktor Karel Randi: Aha, aha, tako ja, tole sedaj vas bo malo zapeklo, pa nekam čuden vonj ima, pa tudi okusa ni najboljšega … (mu v usta vstavi cevko) … tako, še malo potrpite gospod. (g. Petelinčič se zvira na stolu in skoraj bruha) No, pa sva končala. (umakne cevko) To je bilo kosilo moje mame včeraj, nekako sem se ga moral znebiti.
Petelinčič: (začne jezno izkašljevati slino iz ust) Fuj! Pthuj, Pljun, pljun!
Doktor Karel Randi: Vem, vem! Si predstavljate kako sem pogledal, ko sem ta zmazek dobil na krožnik? Vam ga vsaj gledati ni bilo treba! No, pa nadaljujva …
Petelinčič: (pljuva ostanke sline iz ust, vmes mu pade ven en tampon) Pthuj!
Doktor Karel Randi: (ga pobere) Oh, poglejte, kaj vam je padlo. Je že v redu. (ga vstavi nazaj)
Petelinčič: (umika usta, se hoče braniti, a ne uspe) MMMmmnnNNNNmnm!
Doktor Karel Randi: (si ogleduje usta) Aha! Tole je pa nadvse čudno! Da, da, nadvse čudno, česa takega pa še nikoli nisem videl. Kaj takega! To bo morala pogledati še sestra, ne spomnim se, da bi bilo kaj takega narisanega v kakšnem priročniku za zdravnike!
Petelinčič: (bled kot smrt hoče vprašati, kaj je narobe) Mmm?! Mmnhhghm?!
Doktor Karel Randi: (pogleda na uro) No! Sedaj bi pa res lahko že prišla nazaj!
STOP
Sestra Grizvolda: (stopi skozi vrata ordinacije) Ah! (zdravniku) Še en navaden dan v najini mali ordinaciji, kaj? Oh, saj se vam sploh še nisem predstavila! Moje ime je Grizvolda Krankenschwester. Kot ste verjetno najbolj natančni že ugotovili tukaj delam kot sestra. Bolje rečeno bi bilo kot pomočnica zdravnika, ker kot vidite delam vse drugo poleg svoje uradne dolžnosti. Če bi bila zaposlena v kateri koli drugi ordinaciji bi že davno dala odpoved, ampak delo pri doktor Karlu je pa tako … (stopi do njega) mmm … vznemirljivo. Ne vem, kaj je na njem, a nekaj posebnega seva iz njegovih možatih brkov (govori vedno hitreje, divje), njegovih košatih las in njegovih potečih dlak izpod pazduhe, ki gledajo skozi to strgano zdravniško haljo! In njegovo poraščeno oprsje, ki se kot perzijska preproga predaja vetru, ki zapiha skozi okno! OH! Toda, ne vem, kaj mu ni všeč na meni! Pa tako se trudim, da bi mu bila všeč! No ja, mogoče ga je pa le sram, kako luštkano! Ha ha ha (se zareži kot prašič in odkoraka od njega, g. Petelinčiča popraska po laseh in se mu nasmehne) Hihi, saj bo kmalu konec! (odide nazaj k vratom in čas steče naprej)
Doktor Karel Randi: (presenečeno) Ah, sestra Grizvolda, ravno pravšnji čas, oglejte si prosim zgornji levi del pri pacientu. (stopi proti računalniku)
Sestra Grizvolda: (jezno) Doktor! Kaj še vedno niste vnesli podatkov? (stopi h g. Petelinčiču)
Doktor Karel Randi: Saj delam na tem!
Sestra Grizvolda: (si ogleduje levo roko g. Petelinčiča) Kaj naj bi tukaj videla? Saj vse deluje kot v najlepšem redu.
Doktor Karel Randi: (se obrne od ekrana k njej) Pa ne to! Zgornji levi del zob! V ustih! Saj veš, tisto kar gledaš vsak dan znova in znova! (ji popravi glavo v pravilen položaj)
Sestra Grizvolda: (presenečeno) Aha! Samo malo, aha, ja … sem vedela, da bi morala prinesti očala s sabo! Hmmm …
Doktor Karel Randi: No kaj je sedaj to! (tolče po ekranu in tipkovnici) Bo kaj delalo? Stvar je bila veliko bolj preprosta ko smo to pisali na roke!
Sestra Grizvolda: Ne vem gospod doktor, zdi se mi kot čisto navaden karies.
Doktor Karel Randi: Točno tako! Kot navaden karies! (še enkrat trešči po ekranu) Najprej plačaš, ker ti prodajalec reče, da ti bo polepšalo življenje in da se boš naslajal v njegovi sladkobi, potem pa ko okušaš to sladkobo vsak dan znova in znova, spoznaš, da ima stvar grozen grenak priokus in da te je prodajalec nategnil kot …
Sestra Grizvolda: (se ne zmeni za doktorjeve vsakdanje izpade) Gospod je pač samo malo piškav, bi temu rekli otroci. Kajneda. (ga nedolžno pogleda)
Petelinčič: (ji jezno renči nazaj) Grrrr!
Doktor Karel Randi: Da! Tako je! Takoj jutri zjutraj bom odšel k tistemu prodajalcu in mu zabrusil, da je piškav! Tako se pa ne bomo pogovarjali! (se obrne k sestri) No, kaj ste odkrili pri pacientu, sestra?
Sestra Grizvolda: (začudeno) Pa saj sem vam ravnokar povedala.
Doktor Karel Randi: Res!? (vidi kako ga gledata sestra Grizvolda in g. Petelinčič) Ah! Seveda ste mi. No, meni se zdi stvar precej resna! Najbolje, da takoj ukrepamo! (stopi proti stolu)
Sestra Grizvolda: Toda gospod, kaj pa računalnik in podatki?
Doktor Karel Randi: (sredi poti se obrne nazaj) Da, računalnik. (nekaj časa premišljuje, vmes se sliši jok g. Petelinčiča) Aha! (mu kapne) Kaj pa tisti pacient zunaj? Kaj ni on nek računalničar?
Sestra Grizvolda: Mislim, da je elektrotehnik ali nekaj takšnega.
Doktor Karel Randi: Dovolj blizu! Pripelji ga notri, bo on popravil zadevo.
Sestra Grizvolda: Gospod doktor, mislite, da je pametno kar takole izkoriščati paciente? Kaj če se kaj zgodi (z glavo namiguje na poslanca na stolu)
Doktor Karel Randi: (ne njenih dojame gibov) Le kaj bi bilo lahko narobe? Pripelji ga vendar notri. Pa ko si že pri tem; glava ti poskakuje, imaš heksenšus ali kaj? Vzemi aspirin ali kaj podobnega. (se obrne nazaj h g. Petelinčiču, ki ga grdo gleda) Sedaj pa ti (se mu nasmehne in se zakoplje v delo)
Sestra Grizvolda: (odpre vrata) Gospod Edvard?
Štromar Edi: (je nemudoma v ordinaciji) Ja, končno! Sem mislil, da ne bom nikoli prišel na vrsto! Pa prosim, bodite kratki, šef nima rad če preveč zamujamo zaradi takšnih in drugačnih opravkov!
Sestra Grizvolda: Pravzaprav gospod Edvard, hočem reči … (ne pride do besede)
Štromar Edi: Kam naj se usedem? Kar tukaj na ta stol? Ampak tukaj je še neka grda lutka gor … in doktor ji gleda v usta … je to kakšen nesramen trik?
Doktor Karel Randi: Gospod, me lahko prosim pustite, da opravim svoje delo?
Štromar Edi: Kaj se vendar dogaja!?
Sestra Grizvolda: To sem vam ravno hotela povedati, gospod. Vidite, s prejšnjim pacientom še nismo končali, ker ima gospod hude težave s kariesom.
Štromar Edi: (besno) Za kaj, za vraga, ste me potem klicali notri?!
Sestra Grizvolda: (v zadregi) Aha to? Poglejte, imamo malo problemov z računalnikom tukaj, nekako je … crknil. In ne znamo ga popraviti.
Štromar Edi: In vi pričakujete, da bom vse naredil za vas?! In povrhu vsega naj še čakam v čakalnici s tistim Cosmopolitanom, ki ste i ga kupili prej?! Kaj mislite, da ste?
Sestra Grizvolda: Se opravičujem, gospod, samo prosila sem vas za pomoč …
Štromar Edi: Vi sploh veste, koliko feminističnih člankov je notri?! Kako naj berem kaj takšnega?! Počutim se kot navaden bedak! Vse kar sem izvedel je 7 načinov, kako dati svojemu fantu orgazem skozi anus! (se hitro popravi) Hočem reči … svojemu dekletu. Mislim … svoji ženi!
Sestra Grizvolda: Je že v redu, gospod, tukaj ne diskriminiramo niko …
Štromar Edi: Tiho!
Doktor Karel Randi: (naveličan se obrne k obema) Gospod Edvard, prej ko boste popravili tisto kišto, prej bomo lahko vanjo vnesli podatke tele grde lutke tukaj, prej boste lahko prišli sami na vrsto. Dobro?
Štromar Edi: (besno momlja, bolj sam pri sebi) Ti že pokažem in popravi to in popravi tisto in v pičko materino! (se skloni navzdol k računalniku)
Doktor Karel Randi: Lahko sedaj PROSIM, nadaljujem svoje delo?! Hvala. (se nagne nazaj h g. Petelinčiču) Sestra, stopite prosim bližje. (ko pride bližje) Kaj se vam zdi, naj uporabim 0.1 žičko ali 0.2?
Štromar Edi: (se razburjeno odkašlja) Khem!
Sestra Grizvolda: Meni se zdi precej hudo. Uporabite kar 0.2 in potem za fino čiščenje 0.1. Za zobne obloge pa kar kislino.
Doktor Karel Randi: Hmmm … ne vem, mogoče bi moral najprej vzeti kislino in potem žičke.
Štromar Edi: Khe – em!
Sestra Grizvolda: Najbolje da kar tako.
Doktor Karel Randi: Hmmm … ali bi raje najprej fino obdelal …
Štromar Edi in Petelinčič: (ga oba pogledata) KHE – EM!
Doktor Karel Randi: (se v trenutku zresni) Da, da, popolnoma prav imate, najbolje, da kar začnemo s kislino. (potegne prvo napravico k sebi) Tole bo malo zabolelo.
Sestra Grizvolda: Zelo bo zabolelo.
Petelinčič: (prestrašen krik) Mmnnnnnm!
Doktor Karel Randi: Pa dajmo! (aparat začne tuliti, g. Petelinčič kriči od bolečine in strahu, včasih celo tako grozno, da preseneti štromarja Edija pri delu, ko mine nekaj časa, doktor iz usmiljenja preneha) No, pa smo!
Petelinčič: (zadihano, se trudi globoko dihati) Hhhsšššh, hhhhhggšshh.
Sestra Grizvolda: (stopi k stolu, g. Petelinčiču) Naslednjič bomo pa malo več drgnili zobke kajne! (po prašičje) Ha ha ha!
Štromar Edi: OK, popravljeno, zdaj pa prosim pohitite.
Doktor Karel Randi: Super! (ne stori ničesar, le gledata se)
Štromar Edi: No?!
Doktor Karel Randi: No?!
Štromar Edi: Pa se boste že enkrat pravili delat ali ne?!
Doktor Karel Randi: Saj ne morem delat, če ste pa ravno tu v sobi! Dekoncentrirate me!
Štromar Edi: (jezno odkoraka ven) Pa saj to je nemogoče!
Doktor Karel Randi: Kdo bi si mislil! No, nazaj k vam, gospod Petelinčič. (se obrne k stolu) Tako nerad vidim, da me kaj moti med delom.
Sestra Grizvolda: (previdno) Gospod doktor …
Doktor Karel Randi: (zavzdihne) Le kaj je sedaj?
Sestra Grizvolda: Nočem vam biti v napoto gospod doktor, ampak obljubili ste, da mi boste pomagali vpisati tele gospodove podatke v računalnik.
Doktor Karel Randi: (požira sline jeze, nenadoma veselo) Ah! Seveda! Ha ha, le kako sem lahko pozabil! Pa poglejmo! (stopi do računalnika) Takole, takole …
Petelinčič: (jezno, z novo cevko v ustih) MNggGHhh! MnghwhhH!
Doktor Karel Randi: Tiho! (nastane tišina)
Štromar Edi: (izza vrat) Ne sliši se kot da bi delali!
Doktor Karel Randi: (mu popuščajo živci) OK, OK! Vdih, izdih, vdih, izdih.
Sestra Grizvolda: Je že v redu, gospod doktor, od tu naprej znam sama, raje pohitite k pacientu.
Doktor Karel Randi: (se pomiri) Prav imaš! (gre k stolu) Odstranimo tole. Tako, tako … (ko tako lomasti okoli g. Petelinčiča, mu po nesreči izbije majhno vrečico iz suknjiča) Ha! Kaj pa je tole?
Petelinčič: (prestrašeno) MNnNnmNN!
Doktor Karel Randi: (strese belo vsebino vrečke na svojo roko) Kako zanimiva reč, kot nekakšen sladkorni prah. Toda, zakaj bi nosili mlet sladkor po žepih? Pa kako zanimiv vonj ima!
Sestra Grizvolda: (se še zadnji čas obrne k njemu) Gospod, Ne!
Doktor Karel Randi: (posnifa kokain vase) Ups! Hmmm … nekam znan okus …
Petelinčič: (ima že vsega dovolj) MnghhhtnnmnNghht!
Sestra Grizvolda: (v pričakovanju, ko vidi, da se obraz doktorja spreminja) Oh moj bog …
Doktor Karel Randi: Kaj? Zakaj me tako gledata? (po kratkem premoru mu potrza ustnica) Oh kako lepo, vse se tako fino vrti! Ha ha ha! Poglejta moje roke! (se začne z rokami božati po celem telesu) Kako zanimiv občutek! Ha ha ha!
Petelinčič: (ne more več verjeti, kaj se dogaja) Mnnghghhh!
Sestra Grizvolda: (stoji in išče načine, kako bi doktorju pomagala) Gospod doktor, prosim usedite se na stol.
Doktor Karel Randi: (se zvira in vrti po celi sobi) Stol? Ne, ne, stol je za paciente, sestra, bo jaz raje stal pri miru in gledal kako doktor opravlja svoje delo!
Sestra Grizvolda: Gospod doktor, niti približno niste pri miru! (ga lovi po ordinaciji) Sedite malo, da se pomirite!
Doktor Karel Randi: (zagleda ekran na mizi) Ne! Poglejte ta ekran! Pa saj to sploh ni na sredini mize! To ni mogoče! Kako ste lahko v tej ordinaciji tako neurejeni! (začne popravljati ekran po mizi in sprašuje, kako izgleda v novi poziciji)
Sestra Grizvolda: Aha, že vem! (začne iskati po predalih)
Doktor Karel Randi: (je že na drugem koncu ordinacije) Vse je tako čudno postavljeno … OK, zvrtelo se mi je … (se lovi pokonci in zraven prevrne vazo) Ups! (nekaj časa vsi trije gledajo v razbito vazo na tleh) No, kaj še čakate sestra? Pospravite to! Pospravite! Pojdite v tisto sobo zadej, vzemite metlo, pospravite to, odnesite v smeti, ampak prej pospravite to!
Sestra Grizvolda: (malo presenečeno) Da, gospod doktor. (se spravi na delo)
Doktor Karel Randi: (neverjetno hitro hodi v krogu) Kaj vse moram danes še postoriti?! Ah, da, seveda, vi gospod kajne! (pogleda g. Petelinčiča) Kdaj ste pa na vrsti?
Petelinčič: (iritirano) MmmhmMHHgh!
Doktor Karel Randi: Ah, kako neumno od mene, saj sploh nimam ure ob sebi! Kako naj vas vprašam, kdaj ste na vrsti, če pa niti ure nimam ob sebi! Sestra! Sestra! (sestra Grizvolda pride iz druge sobe) Sestra, mi lahko poveste koliko je ura?
Sestra Grizvolda: Gospod, čas bi bil, da se malo pomirite, izgledate tako napeti.
Doktor Karel Randi: Sploh nisem napet! Sedaj pa, uro, če se me usmilite.
Sestra Grizvolda: Pol desetih.
Doktor Karel Randi: (različno izgovarja) Pol desetih … pol desetih … pol desetih … POL DESETIH!? Pa saj naslednji bi moral biti na vrsti ob 9 in 15! (odkoraka do vrat, jih odpre in vpraša štromarja Edija) Gospod, pa saj vi ste bili pa na vrsti ob 9 in 15, kajneda!
Štromar Edi: Končno! (vstane s stola v čakalnici in zakoraka proti vratom)
Doktor Karel Randi: (ga odrine nazaj) Samo toliko, da sem preveril, hvala! (se obrne nazaj k stolu) Nič, treba bo dokončati, kar smo začeli! (vzame v roke pripomočke)
Sestra Grizvolda: Doktor, ne! (odložite te reči)
Petelinčič: (prestrašeno joče) Mnn-n-n-!
Doktor Karel Randi: Neumnosti, sestra! Saj so vsi ti pripomočki v vrhunskem stanju!
Sestra Grizvolda: Da, tako je, in želimo jih ohraniti v tem stanju, kajne.
Doktor Karel Randi: (se počasi upočasnjuje) Da, da, v točno tem stanju …
Sestra Grizvolda: (mu ponudi cigareto in vžigalnik) Izvolite, gospod doktor, tole vas bo pomirilo.
Doktor Karel Randi: Ah, ne hvala, ne kadim. (vzame oboje, vtakne vžigalnik v usta in ga skuša prižgati s cigareto) Hmmm …
Sestra Grizvolda: (ga popravi) Tako bo lažje.
Doktor Karel Randi: Lažje … (vdihne prvič in se sprosti, pepel otresa g. Petelinčiču v usta)
Petelinčič: (izkašljuje pepel) Apčih!
Sestra Grizvolda: (se sesede na stol in si oddahne) Fju!
STOP
Petelinčič: (s težavo vstane s stola in se trudi izpljuvati vse stvari iz ust in premakniti vse cevke s sebe) Dober večer. Verjetno me vsi dobro poznate iz parlamenta, naj se vam še osebno predstavim. Sem g. Drago Petelinčič Srboriti in vodim svojo stranko v opoziciji. Zadnje čase smo imeli veliko težav z eksplozijami poslancev, prvi primer se je zdel nenavaden, sedaj pa, ko se je zgodil že tretji tak zločin, nas je postalo vse po vrsti malo strah! Zato sem šel k zdravniku, da mi pove ali tiči kakšna stvar v meni, ki bi lahko povzročila kaj takšnega. Pet ur so me jebal in pošiljal po celem kliničnem, da mi je na koncu rekel zdravnik: »G. Drago, z vami je vse v najlepšem redu. V vašem telesu ni nič narobe.« Popolnoma zadovoljen sem mislil oditi, ko mi pove še: »Toda zobe imate gnile kot sam Satan! Pojdite vendar k zobozdravniku!« In tako sem pristal tukaj in kot sami vidite … (malo se ozira okoli sebe, se sprehaja po ordinaciji, nato pa zavzdihne in se usede na stol in se zalepi nazaj; čas steče naprej)
Doktor Karel Randi: V bistvu se počutim resnično bolje. Hvala sestra.
Sestra Grizvolda: Ni problema, gospod doktor. Le dolžnost opravljam.
Štromar Edi: (vdre v ordinacijo) Sedaj imam pa jaz tega zadosti! Kaj je človeku res tako težko izpulit en majhen, navaden zob!? (med dretjem kaže svoje na videz pomanjkljive zobe)
Doktor Karel Randi: Gospod, še enkrat se vam zahvaljujemo, da ste popravili zadevo z računalnikom, a z g. Petelinčičem še nismo zaključili. Kaj je tako težko čakati zunaj? Saj ste vendar dobili revijo!
Štromar Edi: To je za ponoret! To ni nikakršna skrb za paciente! To je štala! Dosti imam tega, veste! Dosti! Zdaj bom sedel točno tukaj in vas gledal pod prste kaj delate, da se bomo prepričali, da resnično DELATE!
Doktor Karel Randi: (samozavestno) Dajte, dajte, le kateri zdravnik bi dopustil …
Štromar Edi: In ne le, da mi boste pustili gledati pod prste, še komentirali boste ob delu, kaj natančno delate! Da bo tudi gospod tukaj vedel, kaj se dogaja v njegovem gobcu!
Petelinčič: (besno nazaj) Miii oooom eerRrt auu ooomMnuu!
Doktor Karel Randi: Že prav, že prav, usedite se na sestrin stol, da boste lažje gledali in bomo opravili z zadevo. (štromar Edi se usede na sestrin stol)
Sestra Grizvolda: (se pritožuje) Toda, kaj ni … ?
Doktor Karel Randi: (srdito) Moraš res še ti … (se hitro pomiri, ker noče še več težav) oprostite sestra, kar vprašajte.
Sestra Grizvolda: Ja, kam, naj se pa sedaj jaz usedem?
Doktor Karel Randi: (nemo gleda v stol za računalnikom) Ne vem, najbolje, da kar gospodu v naročje. Neverjetno veliko se bo videlo s tistega kota.
Sestra Grizvolda: (vzdihne) Oh, no prav. (se usede g. Petelinčiču na kolena)
Doktor Karel Randi: Sestra, nisem bil resen … zaboga, še en stol je točno tam! (pokaže s prstom na stol za mizo, sestra odide proti stolu, doktor gleda za njo)
Štromar Edi: (ko opazi doktorja) Kaj se lahko že enkrat spravimo na delo?!
Doktor Karel Randi: (pade iz transa) Oh, da, seveda. Torej, začeli bomo s procesom, ki se mu reče fino odstranjevanje zobnih oblog. Za to opravilo, je potrebno imeti tole majhno napravico tu. Vključi se jo s pritiskom na gumb (jo vključi) in lahko začnemo. (začne delati in govori hkrati) Kot lahko vidite, so se tukaj že začeli nabirati črvi, ki po tihem, tako da gospod sploh ne ve za to, glodajo po notranjosti zob kot lubadarji.
Petelinčič: (resnično prestrašeno) MMmmmMMMmmmMm?!
Doktor Karel Randi: (šaljivo) Saj se samo hecam, gospod, le resnično svinjsko imate po zobeh. Res bi morali večkrat umivati zobe, če hočete tele še obdržati.
Štromar Edi: Še eno takšno šalo, pa svojih zob ne boste obdržali!
Doktor Karel Randi: (se prestrašeno odkašlja) No, khem, kot sem že povedal, ta napravica služi v bistvu za brušenje oblog direktno z zob in jih tudi obdas kemikalijo, ki preprečuje ponovno nalaganje ob dobri oskrbi zob. Kot lahko vidite ima gospod tudi slabe dlesni, saj se … (pogleda v štromarja Edija, ki je ves bled)
Štromar Edi: (jecljavo) Je … to … k … k …. kri?
Doktor Karel Randi: Da, tako je, dlesni so tako šibke, da ne vzdržijo pritiska …
Štromar Edi: (pade v nezavesti in butne z glavo ob tla) Kri …
Doktor Karel Randi: (izključi napravo in nemo zre v tla) Sestra!
Sestra Grizvolda: Da, gospod doktor?
Doktor Karel Randi: Poskrbite za gospoda prosim, ne more kar tako ležati na tleh!
Sestra Grizvolda: Seveda! (gre v sosednjo sobo in vzame metlo, medtem ko se doktor naprej posveti svojemu delu) Uf, kako je težak (ga z metlo pometa po ordinaciji)
Doktor Karel Randi: (naveličano, zopet ugasne napravo) Sestra, kaj lahko vpašam, kaj počnete?
Sestra Grizvolda: (se pritožuje) Saj je vendar ves umazan! Takšnega se pa res ne bom dotikala!
Doktor Karel Randi: (se resnično ne misli ubadati s tem) Prav, prav, samo spravite ga prosim iz ordinacije. Kar v čakalnico. In ne glejte me tako. Če je fino treščil ob tla, je morda pozabil, da je bil sploh tu notri!
Sestra Grizvolda: Prav. (se muči Edijevo telo spraviti skozi vrata ven)
Doktor Karel Randi: (g. Petelinčiču) Tole bo malo zabolelo, povejte, če bo prehudo, da se ustavim. (nadaljuje z delom)
Petelinčič: (po 5 sekundah, ko je začel doktor delati) AAAauuaaammmM!
Doktor Karel Randi: (še kar naprej dela) Tako ja, kar tako me opozorite, če bi bilo slučajno prehudo. Saj bova počasi končala, toda najbolje bo, če opraviva stvar perfektno!
Petelinčič: (tuli od bolečine) Eeeee! AAAAAuuAUAuu! Oo-oooOoouu!
Doktor Karel Randi: Uff, znate biti pa glasni!
Petelinčič: MMmMMMmmmMMmm!
Doktor Karel Randi: (se ustavi) Ja kaj pa je, no?!
Petelinčič: (začne preklinjati) MnneE, kKjnnnght gghHHvssšštk nnNnggh HHhhf fftTgh (doktor mu začne iz ust počasi pobirati tampone, z vsakim novim odstranjenim tamponom g. Petelinčič kriči bolj jasno) hhtMmnnmn miieg … in potem mi rečete naj vas opozorim, če bo pregrobo in ne morem zdržat več in vi samo gledate okoli kot budalo in se sprašujete ali je bilo pametno izbrati ta poklic samo zato, da nadaljujete tradicijo, ki jo je načel že VAŠ PATETIČNI EUPORABNI FOTER!
Doktor Karel Randi: (mu prekipi in brez besed g. Petelinčiča trikrat boksne po obrazu)
STOP
Štromar Edi: (vstopi v ordinacijo skozi vrata in jih zapre za sabo, gre mimo vseh v ordinaciji, ki mirujejo, stopi v ospredje in se široko nasmehne ter tako pokaže svoje zobe, vse zamazane, rjavo-črne; sramežljivo) Ste že kdaj slišali za čokoladne kondome? (se zasuka na petah in odide iz ordinacije, čas steče naprej)
Sestra Grizvolda: (šokirano) Gospod doktor! K … k … kaj ste vendar …
Doktor Karel Randi: (išče izgovore) Je že v redu, je že v redu! Vse imamo pod nadzorom! (tleska s prsti in išče rešitve) Ah, seveda! Rjuhe! Da, da, rjuhe! To je rešitev! (živčno stopi proti omaram ob mizi, da bo vzel blago s čimer bo pokril stol) Tukaj bodo …
Sestra Grizvolda: (stoji čisto pri miru) Kar tako ste ga … BUM!
Doktor Karel Randi: (njej) Sestra! To ni čas za paniko, gospoda je treba skriti pred javnostjo, zakriti vse dokaze, zakopati vse pripomočke, poiskati alibije, izbrisati vse motive, prekopati cel vrt skrivnosti in temačnih poti, ki vodijo v zapor, kjer bom imel mrgastega soplesalca, ki mu bo ime Bobo!
Sestra Grizvolda: (še kar v šoku) Ko ste ga pa kar … tako …
Doktor Karel Randi: (jo trese za ramena) Zberite se vendar, sestra! Policija nama je lahko že za petami, lahko da so zavohali zločin! (se spomni) Oh ne!
Sestra Grizvolda: (še bolj prestrašeno) Kaj?!
Doktor Karel Randi: (se obrne proti stolu) Ko se bo zbudil, me bo zatožil! Ni druge rešitve!! Odrezati mu bomo morali jezik!!!
Sestra Grizvolda: Kaj pa če vas bo kdaj videl? Vsem bo pokazal s prstom, da ste bili vi!
Doktor Karel Randi: Drži! Morali mu bomo odrezati še prste in oči!
Sestra Grizvolda: Pa saj ni treba prstov!
Doktor Karel Randi: NE! Tudi prste! Če bo kdaj moje ime prebral v Breilovi pisavi, bom spet izdan! NE! Treba bo odrezati tudi prste!
Sestra Grizvolda: (prestrašeno hodi v krogu) Oh, ne, ne, ne, ne …
Doktor Karel Randi: Najbolje, da opravim kar takoj. Sestra, podajte i nekaj, kar bi znalo dobro rezati.
Sestra Grizvolda: (vsa v šoku) Kako naj jaz vem, kaj zna dobro rezati?! V zobozdravstveni ordinaciji smo, vendar!
Doktor Karel Randi: (živčno) Dobro! Dobro! Samo brez panike! Malica! Točno!
Sestra Grizvolda: (ji ni nič jasno) Kaj?!
Doktor Karel Randi: (jo prime za rame) Plastični noži, ki pridejo ob malici! (hitro stopi stran, da bi jih poiskal) Kje so?!
Sestra Grizvolda: Pa saj s tistim nič ne gre …
Doktor Karel Randi: (se zadere) Dovolj afnanja! Samo brez panike! (se spomni, kje so običajno malice in izvleče iz predala bel plastičen nož) Tako! Sedaj pa kar na delo! (hodi proti stolu) res je, da bo veliko krvi, toda splačalo se bo (zmoti ga trkanje na vrata) Oh moj bog! So že tu!
Sestra Grizvolda: Kaj? Kdo?
Doktor Karel Randi: Policija! Tukaj so! (ji naroča) Hitro, hitro! Tiste rjuhe!
Sestra Grizvolda: (vzame rjuho iz omare in jo nese proti stolu; panično) Kaj naj naredim?
Doktor Karel Randi: Samo pokrij ga, nihče ne bo nič posumil! (sestra pokrije telo g. Petelinčiča; doktor se dela, kot da ni nič in odpre vrata)
Štromar Edi: (je tisti, ki je v bistvu trkal, se drži za glavo in govori rahlo omotično) Se oproščam, kaj nisem že bil tukaj? Mi lahko pojasnite, kaj sem delal na tleh v čakalnici?
Doktor Karel Randi: Oh, verjetno ste se onesvestili od vse te vročine! Danes je pa res vroče, se vam ne zdi? (na vsake toliko časa pogleda proti stolu, da bi videl ali je sestra že zakrila g. Petelinčiča)
Štromar Edi: Verjetno res. Lahko samo prosim za kozarec vode ali karkoli, da se osvežim? (želi stopiti v ordinacijo)
Doktor Karel Randi: (ga odrine ven) Ne, ne! Hočem reči, tukaj ni vode! Hočem reči … počakajte malo, da vam jo … erm … prefiltriramo! Tako je, zelo slaba voda je tukaj in nočemo, da bi se vam kaj zgodilo! Kar zunaj počakajte, ja! (zaloputne vrata za njim)
Sestra Grizvolda: Mislim, da je tako v redu! (pokaže na g. Petelinčiča, ki je z rjuho skrbno pokrit na stolu)
Doktor Karel Randi: Dobro, dobro, samo še obrniva ga tjale, da ne bo ničesar posumil, (obrneta stol proti steni) rekla bova, da je stol pokvarjen! Pojdi gospodu odpret, jaz mu bom natočil vodo.
Sestra Grizvolda: (odpre vrata) Kar naprej gospod, doktor vas bo sedaj sprejel.
Štromar Edi: Oh, super, hvala. Mi lahko še poveste, zakaj sem prišel sem? Nekaj v zvezi z zobmi kajne?
Doktor Karel Randi: To bova takoj izvedela, izvolite vašo vodo. (mu da kozarec vode) Kar tule se usedite, ne, ne tja, tisti stol je pokvarjen! Kar na tega, manjšega.
Štromar Edi: (se usede na stol in spije vodo) Hvala.
Sestra Grizvolda: Tako, samo še vpišem vaše podatke, vidva pa lahko kar opravita, kar je treba.
Doktor Karel Randi: Kar odprite usta. (ko odpre usta) Uff! Da, da, vse kar bo treba, bo umiti zobe s tole zobno kremo, ki bolje odstranjuje take vrste umazanijo. V dveh dneh bo bolje.
Petelinčič: (izpod rjuhe, glasno vzdihne) Oh! (za trenutek so vsi tiho)
Štromar Edi: Kaj je bilo pa to?
Doktor Karel Randi: Nič! Popolnoma nič! Ha ha ha!
Petelinčič: Au, moja glava!
Štromar Edi: Prepričan sem, da je nekdo nekaj rekel.
Sestra Grizvolda: (hitro vskoči v pogovor) Jaz sem! Moja glava! Res škoda, da sem se prej zaletela v … v vrata …
Štromar Edi: (vstane in odkoraka proti stolu) Zdi se mi, kot da je prišlo od nekje tukaj.
Doktor Karel Randi: (gre hitro za njim) Ne, ne, ničesar niste slišali gospod! Sedaj pa kar hitro nazaj na vaš stol, da bova ugotovila, kaj moramo še postoriti!
Petelinčič: Kaj se … (ne dokonča stavka, ker ga doktor udari po glavi, da bi utihnil)
Štromar Edi: To! Ste slišali?! Od kod je prišlo?
Doktor Karel Randi: Ha ha ha! Ničesar ni bilo, gospod, ampak dobro ste me, za trenutek se mi je zdelo, kot da bi res mogel nekaj slišali! Sedaj pa se kar usedite nazaj na stol (ga vodi do stola) in mi povejte, zakaj ste še prišli danes sem.
Štromar Edi: (se usede nazaj) Ah, točno, sedaj sem se spomnil! Zob mi morate izpuliti.
Doktor Karel Randi: Fantastično! Nič lažjega kot puljenje zob, kajne sestra! Ha ha ha! Pa poglejmo, kateri se že maje! Odprite usta.
Štromar Edi: (odpre usta) Aaaaaaa …
Petelinčič: Aaaaaaa …
Štromar Edi: (hitro vstane) To ste pa ja vsi slišali!
Doktor Karel Randi: (stopi do stola) Nikogar ni tukaj na stolu!
Štromar Edi: (išče okoli) Toda nekje nekdo mora delati zvoke!
Doktor Karel Randi: (se premika ze njim in ponesreči potegne rjuho z g. Petelinčiča) Ne, ne, to sem bil le jaz! Aaaaaaa … vidite, kako znam oponašati?
Petelinčič: Pomagajte mi vendar! Skoraj bi se zadušil!
Doktor Karel Randi: (šokirano zajame zrak) Sestra! Ste vi vedeli za to?!
Petelinčič: Ne delajte se neumnega! Naj me kdo že odlepi s stola dol! Občutek imam kot da sem že pognal korenine!
Sestra Grizvolda: (pride do njega in ga osvobodi) Naj vam jaz pomagam, gospod!
Petelinčič: (se nemudoma obrne proti doktorju) VI!
Doktor Karel Randi: (se umika nazaj; previdno) No, no, gospod, samo brez panike, nikomur se ni zgodilo nič slabega … obnašajmo se kot odrasli.
Petelinčič: (škripa z zobmi) Se bomo obnašali kot odrasli … bo še bolj bolelo, kot če bi te nabutal kak otrok!
Doktor Karel Randi: (se umakne tako, da je za njim štromar Edi) Se vam zdi to res potrebno?
Petelinčič: (zamahne s pestjo proti doktorju, a se ta umakne in zato udari štromarja Edija, tako da tega odnese še malo nazaj) Uh-oh!
Sestra Grizvolda: Ok! Tole je pa preveč! (se prime za glavo in sesede na stol)
Štromar Edi: (se drži za usta, vsi le nemo gledajo, kako izpljune svoj zob, ki se mu je majal; nekaj časa preverja po ustih, če je to tisti zob, ki bi ga je prišel odstranit; še vedno malo zmedeno reče) Au! Kdo je to storil?
Petelinčič: Errr … ON! (pokaže na doktorja)
Štromar Edi: Doktor, hvala lepa! Ta zob sem se trudil znebit že dolgo časa!
Doktor Karel Randi: Ah, malenkost! Bilo je, kot da nisem storil ničesar! (s pogledom ošine g. Petelinčiča) Veste, gospod Edvard, ko ste prvič prišli v mojo ordinacijo sem vedel, kaj moram storiti. Dobro sem nameril in BUM! Sedaj ne boste nikoli več imeli problemov z njim, kajne!
Štromar Edi: Res lepa hvala! Moj fant … hočem reči punca … oziroma žena … se je z jezikom vedno zaletavala vanj in me je strašansko bolelo!
Doktor Karel Randi: He he, (bolj potiho) tega nam ni bilo treba vedeti, (spet naglas) važno je, da je vse lepo in prav, kajne g. Petelinčič? (se obrne k njemu)
Petelinčič: (jezno zamrmra) Ja, ja …
Štromar Edi: Še enkrat najlepša hvala gospod doktor, se vidimo naslednjič.
Doktor Karel Randi: (ga zadrži) Pa ne pozabite svoje kartice! Ha ha ha!
Štromar Edi: Ah seveda! (jo vzame in zadovoljno odide) Ha ha ha!
Petelinčič: (hitro spremeni poteze obraza; doktorju) Z vami pa še nisem končal!
Doktor Karel Randi: (v istem trenutku skoči v svoj kot in se obnaša kot da je v boksarskem ringu) Kar pokažite, kaj znate!
Sestra Grizvolda: (skoči vmes) Nehajta že! Obnašata se kot dva navadna otroka!
Petelinčič: Me sploh ne zanima! Tole danes je bilo …
Doktor Karel Randi: (ga prekine) Gospod! Kaj je tisto?! (gleda v njegova usta)
Petelinčič: Oh ne, ne bom padel na ta stari trik!
Doktor Karel Randi: (previdno) Bodite zelo previdni gospod! Lahko, da je zelo nevarno! Mislim, da vem, zaradi česa lahko eksplodirate!
Petelinčič in sestra Grizvolda: (šokirano) Kaj?!
Doktor Karel Randi: (skoči h g. Petelinčiču in mu iz ust vzame kovinsko stvar) Tole! (vsi se prestrašijo, sestra Grizvolda in G. Petelinčič se vržeta po tleh, doktor vrže kovinsko napravo skozi okno, počepne in si pokrije ušesa, kot da bo zdaj zdaj počilo; po nekaj trenutkih tišine) T … tako … mislim, da smo rešeni!
Sestra Grizvolda: Gospod doktor, kaj je bilo tisto v vaši roki?
Doktor Karel Randi: Te stvari sem že videl nekje! Teroristi iz bližnjega vzhoda jih uporabljajo kot plombe in jih vsadijo žrtvam v zobe od koder tudi črpajo svojo energijo, tako da nihče ničesar ne posumi. Toda napravice lahko sami upravljajo z avtomatskim sprožilcem in ko žrtev prav ničesar ne sumi … BUM! Poleti v zrak k vsem ostalim!
Petelinčič: D … doktor … Vi, ste mi rešili življenje …
Doktor Karel Randi: Le opravljam svoje delo, gospod Petelinčič.
Petelinčič: Ne ve, kako naj se vam zahvalim!
Doktor Karel Randi: Nič posebnega ni potrebno.
Petelinčič: Pa je! Poskrbel bom, da boste dobili tiste stole v čakalnici, ki jih vaša ordinacija potrebuje! In povlekel bom za niti, da boste dobili višjo plačo! In vsi poslanci bodo prišli k vam, da jim boste pomagali, tako kot meni! Kaj pravite?
Doktor Karel Randi: Prav! Toda treba je pohiteti! Ne vemo, kdaj bo eksplodiral naslednji! Čas ni na naši strani!
Petelinčič: Prav imate! Hitro bom opozoril vse, ki jih poznam! Nemudoma se bodo oglasili pri vas!
Sestra Grizvolda: Izvolite še svojo kartico gospod. (mu da kartico preden odide)
Petelinčič: Seveda! (jo vzame) Hvala še enkrat! (odide)
Sestra Grizvolda: (presenečeno) Waw, gospod doktor, nisem vedela, da se tako spoznate na te reči. Kako ste lahko vedeli, da ima bombo v zobeh?
Doktor Karel Randi: (jo pogleda malo postrani z nasmeškom na obrazu) Se zajebavate, sestra? Saj ni imel bombe v zobeh! Tisto je bil le navaden kovanec. Izmislil sem si vse, da me ne bi pretepel!
Sestra Grizvolda: Oh, gospod doktor! (ga vsa srečna objame)
(zavese se zagrnejo in nastane tema)
Doktor Karel Randi: (po nekaj sekundah tišine) Sestra! Stoji! Stoji! Stoji! Stoji!
2007.