… se nadaljuje …
2
EKOLOGIJA
Stojite pred vrati razreda. Popravite si lase in se nasmehnete svoji negotovosti. Saj bo. Hrup za vrati ni namenjen vam. Takšni so pač otroci. Takšni kot svet. Kaotični. Umirili se bodo, ko boste vstopili. Toda umirili se bodo le, če bodo videli od tega korist. K sreči razpolagate s koristjo, čas je, da so povlečete iz rokava. Sprožite dlan proti kljuki, ko nenadoma priteče nasmejano bitje, ki bi moralo biti v razredu, odpre vrata in se zapodi v notranjost pred vami.
V zbornici so vam povedali, da se otroci zadnje čase med odmori dolgo zadržujejo na straniščih in igrajo igrice na telefonih. Pravijo, da bo šla cela generacija v franže. Za trenutek pomislite, da smo po drugi strani preživeli generacije otrok, ki so odrasle v vojake, kolonialiste in sužnjelastnike. Dokler le igrajo igrice na telefonih, bo z njimi vse v redu.
Zadihate in pogumno vstopite v razred.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri.
- Ljudje smo ali pasivni pridobitelji ali aktivni negovalci. V vseh situacijah je tako. V prvi vlogi smo razbremenjeni slabe vesti poseganja v okolico, a hkrati obsojeni na stagnacijo in prisilo življenja pod diktatom narave; v drugi prevzamemo nase ogromno odgovornost puščanja lastnih pečatov. Nobena pot ni lahka, čeprav si nasprotne strani ves čas očitajo bolj zelenih travnikov. A le ena pot vodi do pametnih telefonov. In stranišč, če smo že pri tem. Naša naloga je, da vsaj stranišča ohranimo za generacije, ki pridejo za nami. In to terja malo truda in malo žrtvovanja. Ni pa nič groznega. Po drugi strani je kolera nekaj precej groznega.
- Pot v prihodnost ni linearna. S tehnološkim razvojem pride groza pred neznanim. Pridejo tudi pobude zoper nadaljnji razvoj. Do izraza pride naša nerodnost pri uporabi novih tehnologij. Učimo se in učimo se počasi. Vedno znova nas razvoj opominja, da je sprememba edina stvar, na katero se lahko zanesemo na tem planetu. Lahko si še tako želimo izstopiti, lahko si še tako želimo, da se svet za trenutek ustavi in si odpočijemo, eppur si muove. Ko je človek enkrat pognal kolesje tehnologije, ni bilo več poti nazaj.
Če bomo odprli internet, bomo brez težav našli agitacije za obe strani istega kovanca, ne glede na to, o čem teče razprava. Tehnologija in njena raba se požvižgata na propagando. Raba tehnologije je stvar koristnosti in lagodja. Ljudje ne vozijo avtomobilov na fosilna goriva, ker so prepričani, da je to moralno neoporečno dejanje, prav tako kot ljudje ne živijo v eksploatacijskih razmerjih, ker so prepričani, da je s tem vse v najlepšem redu. Propaganda je post factum racionalizacija privilegija. Lenoba resnično je smrtni greh.
Slepo, ovčje, sledenje nevidni roki prepričevanja (ne)imenovanih Njih, je mit, ki nam pomaga, da se vidimo v vlogi razsvetljenih prerokov apokalipse. Izraz mesijanskega kompleksa, ki ni nikjer lepše izražen, kot v odnosu starejše generacije v posmehovanju mlajšim. Toda vi ste boljši od tega kompleksa. Vi učite. Vi predajate štafetno palico. Dobro poznate osnovno pravilo pedagogike. Če želimo mladino naučiti samokritike pri vsakovrstni uporabi tehnologije, da jih ne zanese predaleč, nam to ne bo uspelo s kazanjem prstov. Uspelo nam bo le z zgledom. Začnemo lahko s samokritičnostjo do lastnega vedenja. Brez skrbi, otroci ne bodo ugotovili, kaj se dogaja, takoj. Leta in leta bodo morali prespati, da se bo to odrazilo na njih. Učimo se in učimo se počasi.
Hiter skok v preteklost, ustvarimo iz tega običaj: V humanistiki poznamo pristop, ki ga imenujemo historicizem. Gre za proučevanje pojava skozi njegov razvoj. Zgodovinarji radi nergamo, ko beseda nanese na historicizem, ker je tak pristop pravzaprav ena sladka skušnjava, ki je premamila marsikateri pametni um v preteklosti.
Če si za primer vzamemo pojav X in ugotovimo, da se je v preteklosti nahajal v podobi A, se nato spremenil v B, danes pa obstaja kot C, vselej preži nevarnost, da tak razvoj opišemo tudi kot napredek in iz tega sklepamo, kakšen je naravni potek zgodovine in kaj je smisel človeštva. Ta skušnjava je vseskozi prisotna iz preprostega razloga, ker ljudje, pač, umiramo. Vse od rojstva dalje. Za nas čas teče le naprej, zato ga dojemamo kot premico, na katero nizamo dogodke.
Težava pripovedovanja zgodovine kot napredka je, da zlahka spregledamo pobude, ki so usmerjale potek razvoja in spremenile tok oziroma predvsem spremenile kar bi lahko bilo. In to, kar bi lahko bilo, je vredno našega napora. Lepši svet je vreden našega napora. Zgodovina ni premica. Zgodovina je valovanje.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Še vedno se z otroki pogovarjajte o stvareh, ki bi jih radi počeli v življenju. Tretjo uro zapored. Pa kaj. Naj bo ena šolska ura na teden posvečena fantaziranju in domišljiji. Več časa, kot imajo na voljo, bolj poglobljeno se bodo spustili v reševanje tehnološke zagonetke: Kako za vraga izumiti gumitvist, ko pa je vse, kar imamo na razpolago na našem otoku, en kup kokosovih palm? Odgovori vas bodo presenetili. Otroci premorejo te čarovniške trike.
Vaša naloga to šolsko uro je, da njihovo genialnost vodite do spoznanja, da morda gumitvist ni nekaj, s čimer bi se radi ukvarjali vsi. Ali pa vsi, ampak ne ves čas. S tem načnemo temeljno razpravo ekologije: Naenkrat ne moremo imeti vsega. Živimo v svetu neomejenih možnosti, vendar omejene količine sredstev. Mojca bi več sladoleda, ampak Jure bi rad balinal. Trenutno pa je na razpolago samo en kokosov oreh. Ena rešitev je seveda, da se vsakič znova dogovorita, ali bosta kokos uporabila za sladoled ali za balinanje, ampak to je dolgočasna rešitev. Rešitev za pridobitelje. Mi pa želimo biti negovalci. Kar pomeni, da moramo iskati pot naprej v vzpostavitvi sistemskih rešitev, ki bodo kmalu omogočale oboje. Ni nemogoče, terja pa svoj del energije.
Posvetite današnjo uro usklajevanju želja. Mogoče lahko Mojca in Jure priredita igro balinanja tako, da skušata z orehom ciljati v palme in slej ko prej bo na tla priletel nov, zreli kokos, ki ga lahko porabita za sladoled. Mogoče lahko pripravita dovolj sladoleda, da podkupita opice, ki jima nato zrabutajo še več orehov. Preizkusite jih, časa imate dovolj.
Poklonite se iznajdljivosti in izvirnosti, ki bosta vreli iz njih. Osredotočite se na iskanje možnosti in opazujte nastavke dolgoročnega spoznanja današnje lekcije: Naš razvoj je usmerjan z odločitvami, kako uporabljamo sredstva, ki so nam na razpolago. V vsakem trenutku ga je možno speljati na drugi tir. Samo leni ne smemo biti.
Hvala za vaš čas. Naslednjič vzamemo naše ekološke rešitve pod drobnogled in se spomnimo, da nismo sami na tem svetu. In da je prav luštno, ker je tako.