… se nadaljuje …
3
POPULACIJA
Čisto vsakič, brez izjeme, se na poti proti razredu začnete spraševati, ali počnete pravo stvar. Je vredno? Bi lahko dali več od sebe? Zakaj so kolegice in kolegi bolj uspešni od vas? Prikličete si tiste redke spomine, ki so vam ostali iz šole. Poskusi dokazovanja, kako deluje hidrostatični tlak pa prepevanje partizanskih pesmic ob klavirski spremljavi pa razočaranje, ko se je posušena skulptura iz gline vrnila v povsem drugačni obliki, kot ste si jo zamislili prejšnji teden med packanjem. Pa še tu in tam kaj od pouka, ampak v glavnem je bila šola eno samo dolgo čakanje na odmor, kasneje pa serija presenetljivih spoznanj, koliko fejst sošolk ali sošolcev je v razredu. Kaj je potem vaša vloga? Kaj je point?
Odgovor, kot tolikokrat v življenju, je hkrati preprost in mučen: Vi naredite point. Nihče vam ne bo pomagal, žal. Prebrane knjige, komplet mentoriranje, vse priprave, posveti ali direktive, na koncu vam v razredu nič ne bo stalo ob strani. Sami boste. In to je hkrati grozljivo in navdušujoče. Zdaj pa pogumno v razred in naredite najboljši point, ki ga sami niste bili nikoli deležni.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri.
- Naši interesi se ne bodo vedno prekrivali. Še več. Naši interesi se nikoli ne bodo prikrivali. Ko bodo odrasli, jim bo morda postalo jasno, da so velike besede, ki se končajo z –izem samo bliskoviti način ubesedenja, da se ni učinkovito poskrbelo za to, čigave interese se najprej zadovolji.
- Če se ne bomo šli igrat vsak na svoj konec otoka (in zakaj bi se?), bomo morali skleniti kompromis, ki bo uravnal naše interese. Ti kompromisi po naravi dejavnosti v obziru (še bolj pa zaradi blagovnih primanjkljajev) ne bodo vselej delovali po logiki fiftififti, kar pomeni, da se bomo morali odločiti za drugo rešitev, ki bo zadovoljila obe strani: Poiskati bomo morali način, kako nam lahko uresničevanje prvega interesa pomaga pri kar se da optimalni zasnovi za uresničevanje drugega.
Ti dve točki sta sami po sebi tako samoumevna sklepa, da je skoraj dolgočasno govoriti o njih. Kdo bi rekel celo, da sta naravna produkta človeških odnosov. Oboje je po svoje res, na težave naletimo, ker ljudje pogosto uporabljamo iste besede za opis zelo drugačnih svetov. Jeremija je lahko čisto fajn in kul in okej dečko; se bo pa našla skupina ljudi, ki se bo strinjala, da je Jeremija čisto fajn in kul in okej dečko, ampak zakaj ne more biti čisto fajn in kul in okej doma, kjer ga nihče ne bi videl? Pa če lahko še stiša muziko, ko je že pri tem!
Dobra vaja, če želite videti v drobovje lepih besed, ki si jih podajamo v javnosti, je, da sogovornika prosite, naj vam opiše, kaj je to zanj utopija. Premalo se pogovarjamo o tem. Tako malo se pogovarjamo o tem, da večina na to vprašanje odgovori s preprostim: »Zame je utopija svet, v katerem je dovolj vsega za vse in so vsi srečni.« Kar je seveda super, vendar če želimo sprejeti politične odločitve, ki nas bodo do te utopije pripeljali, potrebujemo nekoliko bolj detajlirano vizijo prihodnosti. In ko vam jo bodo ljudje zaupali, takrat boste zares dobili občutek, kako zelo čudovit inštrument je naša domišljija, kako zelo vsi hrepenijo po bližini s prijatelji in družino ter koliko načinov obstaja, da bi že danes roboti opravljali večino dela namesto nas, da ljudje (če nič drugega) ne bi bili ves čas zaspani. Prav tako boste ugotovili tudi, kako zelo veliko ljudi v utopiji ne prihrani prostora za temno polt.
Veliko je še dela.
Vem, da sem zadnjič apeliral, naj skok v preteklost postane naša navada. Brez skrbi, tudi danes se bomo igrali zgodovino, vendar pa bi rad začel s pogledom v prihodnost. Ne v oddaljeno, postkatastrofično prihodnost mutantov, ponorele silicijske inteligence, žvenkljanja radio-bio-kemoorožij in redkih preživelih neomadeževanih duš, ki je nihče od nas ne bo izkusil in me ne bo mogel obtožiti fantaziranja. Rad bi pogledal v bližnjo prihodnost. Zelo bližnjo. 10, 15 let bližnjo. V čas, ko bo genZ postalo resno, vplivno politično telo. Zelo kmalu.
Moja napoved je precej preprosta: Naš splošni odnos do poklicev, ki so nepremostljivo vezani na internet, bo presenetljivo odobravajoč.
Sliši se, kot da stavim hkrati na rdečo in črno. In vendar bi lahko bilo zlahka tudi nasprotno. Digitalizacija, če si dovolimo proces prepletanja resničnega sveta z internetom opisati s tem izrazom, bi lahko bila mnogo bolj grotesken podvig. In marsikje na svetu tudi bo. A ne pri nas. Najlažje to ilustriram, če digitalizacijo poparalelim z industrializacijo. Ko se učimo o tem obdobju v šoli, včasih pozabimo poudariti, o kako zelo lokaliziranem pojavu govorimo. Naj bo jasno: Ne učimo se laži, industrija je razlog, da človek pridela dovolj hrane, da je danes na primer več ljudi predebelih, kot jih trpi lakoto. Industrija je razlog, da imamo ljudje ne le dovolj oblačil, da nas ne zebe, večina nas ima preveč oblačil. Od dvigal, ki nam omogočajo, da ne preobljudimo najlepših kotičkov narave s hiškami, do zmrzovalnikov, ki nam omogočajo, da ne mečemo hrane stran v naslednjem trenutku, ko zagrizemo vanjo, od gnojil do cepiva proti malariji, od načrtov javnega zdravstva do globalnega segrevanja. Za vse to se moramo zahvaliti industrializaciji.
Vendar ko se o prehodu v industrijsko dobo pogovarjamo specifično v našem prostoru, se prevečkrat ognemo razlagi, da je industrija kot integralen faktor prebivalstva na slovenska tla prišla zelo pozno. V 19. stoletju je bila omejena na mestna/krajevna središča z enim ali morda dvema obratoma, medtem ko je večina prebivalstva naprej živela na podeželju in zviška gledala na dekadentne mestne srajce, ki jim mašinerija opravi večino dela, medtem ko se oni mehkužijo. Pobratite te začetke s prisilnim valom industrializacije po drugi svetovni vojni in statistiko, da skoraj 50 % Slovencev še danes živi v naseljih z manj kot 150 prebivalci (da, polovica Slovenije živi v vaseh z manj prebivalci od povprečnega bloka v Fužinah) in dobili boste odgovor, zakaj se na nekatere temeljne poklice moderne, industrializirane, dobe pri nas še vedno gleda kot na legaliziran kriminal.
Še najbolj očiten primer so nam lahko delodajalci. Medtem ko je v družbah, ki jim industrializacija predstavlja postopen, dolgotrajen proces preteklega razvoja (ni nam prepovedana nesramnost, družbah bivših imperijev) delodajalec povsem legitimna poklicna izbira s širokim naborom odgovornosti in pogostimi nadurami, ko delavci zaključijo z urnikom, pri nas management še vedno pogosto dojemamo kot parazitsko tkivo, ki se prenaša naokoli na plečih tapravega proletariata. Pa tudi če gre le za poslovodkinjo lokalne poslovne enote Mercatorja, ki porabi dve uri delovnega dneva v pisarni, dve uri v skladišču, dve uri za blagajno in dve uri na telefonu. Slovensko prebivalstvo ni nikoli celostno izkusilo industrijskega prehoda, razvoja razmerij in razlik med delavskim razredom ter buržoazijo, da bi lahko scela razumeli, kaj pomeni posvetiti svoje življenje enemu področju, medtem ko bo sosed skrbel za nekaj drugega. Ta razvoj ostane omejen na drobižkasta mesta.
Ko hlapec Jernej išče pravico, ali najame odvetnika? Seveda ne, advokati so vendar kače, ki prežijo na njegov težko prigaran denar. Birokrati so nesposobni po-riti-praskarji, ki se jim ne da pošteno delat. Računovodja je lahko vsak. Novinarji so trobilo ene politične opcije. Celo tajnice, ki podpirajo tri pregovorne stebre vsakega podjetja, so nič drugega kot potrebne povzpetnice, ki so si plačo priigrale z globokim dekoltejem in mini krilom. Poklici, ki jih je definirala industrijska doba, so videti kot izmišljotina v krajih, kjer industrializacija ni bila zgrajena, temveč je bila v njih uvožena. Seveda ni pomagalo dejstvo, da so te poklice pogosto opravljali ljudje, ki jih je večina imela za tujce.
Več o industrializaciji še kdaj drugič, za zdaj jo sopostavimo z digitalizacijo oz. današnjim prehodom v digitalno dobo. Za razliko od industrije, ki smo jo zares usidrali v vsa naša življenja šele po drugi svetovni vojni, je internet prisoten bolj ali manj povsod in za vsakogar od samega začetka. Tudi najstarejše prebivalstvo, ki se pogosto poklopi s tirnicami podeželskega življenja, je primorano v določeno mero internetizacije. Pokojnino prejmejo na bančni račun, v zdravstvenem domu se morajo žigosati s touch-screen avtomatom, za opravljanje osebnega dopolnilnega dela potrebujejo sigen-co itd. Boomerji na facebooku odkrivajo čare anonimnega komentiranja objav Slovenskih novic, Generacija X po twitterju joka, da na nacionalki ni več slovenščine, Ipsilonovci pišemo patetične izgovore za literarne bloge in GenZ pleše po TikToku. Po domače povedano: (Za razliko od industrijske dobe) digitalno dobov naši družbi negujemo, nismo je samo prevzeli.
Zato si upam napovedati, da nam bo čez desetletje dni povsem logično, da optimizator spletnih strani ni in ne more biti koordinator spletnih omrežij. Da dizajnerka znamke ne more biti piska člankov. Da za mednarodni P.R., zoom konferenčne sestanke, grafično podobo spletne trgovine in individualizirane odgovore servisiranja strank ne more biti odgovorna ista oseba. To je nekaj povsem nelogičnega za nekoga, ki se je rodil pred stotimi leti. Idealni človek predindustrijske dobe je samozadostni samotar, ki v mestnem okolju vidi nepotreben šum in je vse okoli njega le sredstvo do uspeha. Uspeh pa je lastna kmetija na zelenem hribu pod vselej jasnim nebom, far from the madding crowd.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Prvič bomo izvedli pravi pravcati eksperiment. Imejte ušesa in oči na pecljih. Vse majhne modrosti, ki ste jih uspeli podeliti do danes, bodo na preizkušnji. Vse lahko brez težav utrdite, a morali boste krmariti z mirno roko. K sreči ste profesionalci.
Kaj se zgodi, če število prebivalcev našega otoka spremenimo?
Kaj se zgodi, če nekega dne na obalo pripluje ladja 10 otrok s sosednjega otoka? Kaj to pomeni za naše dnevne običaje? Kako bomo priredili dnevno pridelavo kokosov? Bomo še vztrajali pri kokosih? Prijatelji so s seboj pripeljali kup ananasov, ki so prav okusen spremljevalec curryja, ki ga pripravljamo za večerjo! Kako se bomo pogovarjali, če pa oni nimajo besede za krokodile, ker jih vidijo prvič, mi pa ne poznamo, o čem nam govorijo, ko nam pripovedujejo o orjaških, sivih velikanih na štirih nogah in cevjo sredi glave.
Kaj se zgodi, če 10 naših otočanov poleti z letalom in jih več dni ni nazaj? Njihove hiške bomo seveda čistili namesto njih, da ne bodo preveč umazane, ko se bodo vrnili, ampak kaj pa s kokosi, ki bodo zrasli na njihovih vrtovih? Ne moremo kar pustiti, da zgnijejo? Bomo naenkrat vsi pojedli 11 kokosovih orehov na dan namesto 10? Kdo bo naše popotnike nadomestil na tradicionalnem turnirju nogometa? Vsak od njih je bil v nečem zares spreten, kako bomo nadomestili njihovo znanje? In kdo bo zdaj govoril njihove vice, komu se bodo porodile njihove ideje, s kom se bomo prepirali o iznajdljivih rešitvah? Toliko vprašanj!
Kot vedno jim pustite, da se znorijo. Oba scenarija sta v resnici zelo mučni situaciji, s katerimi se družbe srečujejo ves čas. Skepsa ob prihodu novih sosedov v blok. Nov objekt javne storitve v naselju. Mednarodne migracije. Rojstvo otroka. Na vse to mora biti skupnost pripravljena, če želi ne le ostati skupnost, temveč tudi postati boljša. Po drugi strani nas prizadenejo katastrofe, ki nam bližnje odvzamejo. Včasih večje število naenkrat. Če se nas ne dotaknejo neposredno, govorimo o njih kot o mimobežnih pripetljajih z analitičnimi podatki, vendar pa se prava škoda poplav, potresov ali virusa prešteva s človeškimi življenji.
Paziti boste morali, kako bodo te sklepe skomunicirali med seboj – bodite prepričani, da bodo do omenjenih, težkih, sklepov prišli sami od sebe. Demokracija ima sposobnost brutalne neposrednosti, zato se pripravite na pomirjujočo moderacijo. Zmorete to, veliko sreče!
Toliko za danes, hvala za vaš čas. Naslednjič podremo četrto steno in se dodobra nasmejimo samim sebi s pravim pravcatim skokom v metasvet. Zabavno bo.