PREDATOR (1987)
V osemdesetih so bili realpolitični podvigi vlad ZDA v Latinski Ameriki preteklih nekaj desetletij javnosti dodobra poznani. Neposredno vmešavanje v notranjedružbene premike, poskusi atentatov vidnih predstavnikov ter finančno-materialna podpora uporniškim skupinam so bili vse bolje rekonstruirani dogodki in razširjena tema diskusij javnih forumov, da si je tudi holivudska produkcija lahko privoščila vedno več nonšalantnih kritik pošiljanja marincev, zelenih baretk in agentov CIA v tujino. Lep primer just another intervention in Latin America je film Predator (1987).
Je pa Plenilec bolj kot po svoji politični kritiki ikoničen zaradi demontaže vse bolj popularne družbeno sprejete ideje, da je fizična moč sestavni del prave moškosti. Hiter povzetek zgodbe za vse, ki filma morda niste ujeli, ker so vam starši prepovedali gledati nasilje na televiziji: Švarci-Dutch vodi ekipo vojakov v pragozd nespecificirane južnoameriške države (nespecificirane, ker je bil seznam potencialnih kandidatk enostavno prevelik), kjer so uporniki državnega režima zajeli vladnega veljaka, ki ga morajo rešiti.
Po hitrem pometanju z uporniškim gibanjem in pripadniki sovjetske intervencije (ki je tudi proti koncu SZ še vedno grozila tik pred ameriškim predpražnikom) ekipa ugotovi, da je opazovana in v nevarnosti. Plenilec jih pobija enega za drugim, dokler ne ostaneta živa le še Dutch in Anna, ki jo Dutch pošlje na helikopter z memovskim vzklikom: »Get to the choppa!«
Mimogrede, Dutch krik izvede sekunde kasneje, na tleh, meme to preprost ignorira zavoljo vizualij. Ena izmed bolj slikovitih smrti je Billyjeva, ko mu plenilec iztrga hrbtenico iz telesa. Gre za kulturno referenco, ki vedno znova evocira svoje začetke. Bodisi v mainstream igričarskih franšizah kot je Mortal Kombat (1992–) ali garažnih filmskih omažih a la Kung Fury (2015).
Film se konča tako, kot mislite, da se konča, zato vam konca ne izdamo.
Zgodba sama po sebi morda ni vredna globokega razpredanja, saj gre za film, ki je namenjen užitkom ob – recimo temu – artističnih vložkih in izmenjajočih se momentih suspenza in predaha, lahko pa rečemo kakšno besedo več na konceptualni ravni. Predator je film z zavidljivo mero samozavedanja in predvsem smešenja iluzij, ki jih je prodajal žanr akcijskih filmov, ki je svojo zlato dobo živel prav v začetku osemdesetih. V mnogih se je v glavni vlogi znašel Arnold Schwarzenegger sam: Conan the Barbarian (1982), Terminator (1984) in Commando (1985), na primer. Vsi z zelo seksualiziranim moškim telesom in glorifikacijo nasilja.
Bistveni premik duhovnega ozadja prvega in drugega sveta, ki ga moramo nujno omeniti, ko se pogovarjamo o zeitgeistu osemdesetih, je sprejetje fitnes kulture. Težko si je zamisliti, a povojni/hladnovojni časi telovadbi niso bili naklonjeni. Večina telovadnic je služila pripravi in treningu poklicnih športnikov. Tako ZDA kot SZ sta vodili kulturo svojih blokov skozi drugačno discipliniranost posameznika. Tonirane mišice so bile znak neorganiziranosti časa in človekove deviantnosti od splošno sprejetih vzorcev. Ko se je v Kaliforniji leta 1965 odprl danes veleznani Gold’s Gym, so mimoidoči na njegove člane gledali s privzdignjenimi obrvmi: Zakaj nekaj bi si nekdo želel svoj prosti čas preživljati v družbi drugih moških, prepotenih in pol razgaljenih? Schwarzenegger sam se spominja začetkov bodybuildinga kot na obdobje, ko so vsi mislili, da je homoseksualec. Konservativci niso marali fitnesa že v tridesetih, ko so zdravniki pogosto svarili pred nevarnostmi treninga moči!
Nemalo je bilo privržencev mišljenja, da se v telovadnih klubih obujajo politične ideje Hitlerjugend. V državah Varšavskega pakta se je na prostočasne telovadce gledalo kot na ljudi, ki so podlegli dekadentni zahodni propagandi, ki vidi smisel življenja v zaljubljenosti v svoj individualizem in ne v kolektivnem dobrem, ki ga je mogoče doseči skozi delo. Če je imel človek na razpolago dodatne zaloge časa in energije, je bil naravnost greh, da ju ni potrošil v tovarni.
Poudarimo še, da je za mišičasto telo potrebnega ogromno kaloričnega truda in postane nam jasno, da je tudi prehranska industrija potrebovala svojo tehnološko podlago in produktivne presežke, preden je postalo sprejemljivo razkazovati močnejše telo (mimo športa). Čudno kajne, glede na to, da beseda gym izvira iz grškega gymnos, v prevodu: biti nag. Hiter sidenote: Podoben proces lahko opazimo stoletje prej, ko so se začele odpirati prve telovadnice od časov antične Grčije, v štiridesetih letih devetnajstega stoletja, ko je svet začel spridoma okušati sadove industrijske revolucije.
Skombinirajte okolje, ki vse bolj sprejema telesno izklesanost z obsesivno vojno po oboroževanju in dobite plejado akcijskih filmov osemdesetih. Predator jim nastavi ogledalo: Vselej se najde večja riba. Naši junaki, dovršene skulpture mačizma, eden za drugim popadajo pred brutalno silo iracionalne krvoločnosti in sle po lovu ter ubijanju.
Ne pozabimo, da je predator tudi sam manifestacija taiste kulture poveličevanja agresivnosti, s katerim film nakazuje na nevarnost toksičnega gnanja po vse večjem posedovanju moči in fizične dovršenosti posameznikovega telesa. Konec bo vselej usoden. Včasih je treba zamenjati vloge plenilcev in plena, pokazati mišičnjake v vsej svoji ranljivosti, da se tega scela zavemo. Podoben paradoks se zgodi na meta ravni z okoljem: Džungla je neskončno odprt prostor, filmu pa vseeno uspe doseči nepredstavljivo stopnjo klavstrofobije.
Film, ki se je začel kot razširitev takrat uveljavljene šale, da v franšizi Rocky (1976–2013) protagonistu zmanjkuje nasprotnikov in bo moral v novi, peti, izvedbi boksati nezemljane, se je razvil v čislano znamko, ki je doživela nadaljevanja v stripih, igricah, filmskih crossoverjih in igračah, ki so večkrat povrnile izvirni budget za uprizoritev scenarija bratov Thomas. Nominacija za oskarja za vizualne učinke je bila le vrh ledene gore toplega sprejema, ki ga je bil Predator deležen do današnjega dne.
Mimogrede, ko že omenjamo Rockyja, v Predatorju med glavnimi postopači srečamo tudi Carla Weathersa, originalnega Apolla Creeda; v ekipi pa se znajdejo tudi Jesse Ventura, bivši profi-rokoborec in pripadnik specialnih enot mornarice ter Sonny Landham, Richard Chavez in Bill Duke, vsi Švarcijevi soigralci iz Commanda. Sprva je bil za vlogo plenilca povabljen legendarni Jean Claude Van Damme, a je ta kmalu po začetku snemanja filma ekipo zapustil.
Kot zanimivost omenimo, da so igralci na snemanju skrivoma vstajali ob treh zjutraj, da so lahko kvihtali pred začetkom delovnega dne. Resnični fanatiki.
Da pa ne bomo diskriminatorni, režiser John McTiernan ni pozabil filma začiniti z nekaj seksi kadri Elpidie Carillo. Bilo bi nespodobno pričakovati kar koli drugega.
