Kakšne barve si je mislil in kako čudni oblaki. Kako prijetno pihlja čezenj, on pa pokrit pod odejo, kako pljuskajo po njem valovi, on pa tako suh in nič peska nima v postelji, čeprav mu polzi med prsti. Tako ga malo boža, kot bi božal svojo deklino. In ko si premisli in ko si zaželi travo, čisto zeleno travo, je točno ta pod njegovimi prsti. In ko si zaželi golih prsi, se mimo pripeljejo, takšne fantastične, kot bi imele kolesa pod sabo, kot bi se na nekih vzvodih prismuknile v sliko in se mu nasmejale. Sproščen je, nasmejan, njegov smeh mu je končno všeč in njegov glas je globok. Ni se zavedal, da je v resnici tak. Da je tako poseben, da ob njegovem glasu zaplapola trava in da se pogledi z ulic uzrejo prav vanj. Da je tako hitro opažen. In da lahko samo s svojo željo preradovedne poglede umakne. Lahko postane izbirčen in si izbere, kdo ga gleda, s kom ima otroka in kakšne otroke ima. In poskusi najprej s tremi otroki, nato ugotovi, da je to malo prehudo, zato jim podaljša povprečni spanec na dan na 23 ur in 33 minut. Včasih smukne v nastavitve svojih avatarčkov in jim dodaja zvezdice, malo pri pridnosti, malo pri zgovornosti, dokler ne postanejo preveč jezikavi. In tudi ženo ima idealno, tako na dnevni ravni, malo spreminja njen obraz, včasih jo tudi kar poveča, saj so mu bile tiste zgodbe o ogromnih amazonkah, ki te ne spustijo iz svojih rok vedno zanimive. Pa vendar jo vedno spravi na tisto obliko, ki mu je najbolj domača, takšno, v katero se je zaljubil pred nekaj leti. Bi izračunal kdaj točno, a se je izgubil v času, bi jo tudi vprašal, a se je izgubil v prostoru.
On to zgodbo živi, on to zgodbo piše in on je prvič v svojem življenju gospodar svojega življenja. In on je gospodar hiše, ki na dnevni rabi pridobiva in izgublja prostore. Če si majster v švasanju, je pač nujna delavnica, če si muzičar, ti ne umanjka studio. Pa še kakšne krave na strani, v ponedeljek si je zaželel svežega mleka, umislil je štalo, kravo in molzalo. Pa jo spraznil, ko se je pozanimal, koliko daje povprečna krava in ji rekel, če je povprečje n-litrov, daj (n + 1)-litrov. In je dala. Ker si je tako umislil, ker je bila njegova misel in ker je bil on gospodar te misli.
V studiu je prijel za kitaro letnik 58. Telekaster. In ker ga je groba stara kurba spet žokala v rebre, ji je zamislil novo obliko. Pa jo je malo vdolbel v trup pa vrat ji je z mislimi pošmirglal pa utežil je vrat in trup in glavo pa strune je na momente debelil, ker ritem, in na momente tanjšal, ker solo in ker ni imel več tako močnega prijema in ker ni vedel, ali bi raje ojačal svoje mišice ali stanjšal strune, ga je vrglo iz filinga. Ergonomska telekasterca letnik 58. To pač ne gre skupaj. Čeprav je zvenela prav, čeprav ga je božala točno tam po jajcih in pri srcu, kar je imel tako rad pri njej, ni palila. Nekaj ni bilo v redu. Če ga ni žokalo v rebre, ni bilo to to. Preveč dobro je bilo in ni šlo več naprej. In hrup je prihajal na dan. Nek hrup, ki ga še ni slišal pri njej. Ne, ni šum, ne, to niso magneti, magnete si je vendar zamislil dvojne, a z vintage zvokom enojnih. Dvojni pa tak hrup kenslajo. Ne, ni bilo to.
In iz ušesa mu je padla slušalka in žena mu je odmaknila z oči očala. In zasvetilo mu je sonce in postalo mu je slabo in spet je bil zmačkan. In spet je imel nagnusen glas. In ni bil ostrižen pa so mu v oči silili lasje. Pa žena ni več govorila lepo in postavljala mu je ogledalo, no, tako je sama rekla. Njemu se je zdelo, da mu naproti nastavlja kup dreka ali pa prispodobico svinje. In otroci niso spali, ura pa skoraj polnoči. In postelja je bila trda.
»Kaj naj ti rečem, ženska?«
»A se lahko, prosim, odklopiš od onéta? Nekateri še moramo živeti in nekateri še moramo skrbeti za najine otroke.«
Ona je poudarila besedo najine in ni se ravno razločilo, ali je bil ton vprašalni ali ironičen. Mogoče je pa iz te besede sevalo celo neko sovraštvo do njega, do sveta in še najbolj do nje same, da je vzela takega idiota, takega dreka. No, takšna razlaga bi se mu zdela še najboljša. Saj ni imelo veze.
»Kaj pa če se ti priklopiš? Saj veš, da se z mano težko pogovarjaš, da me težko razumeš, da ti ni všeč moj ton in da niti ne maraš kaj hudo mojega besedišča. Kaj pa če se ti priklopiš in bova naredila tako, da me boš videla spet kot mladega, in kar ti bom povedal, bo oné prevedel tako, to bom nastavil, glej, ni problema, vse zate, bom nastavil tako, da me bo prevedel. Prevedel me bo, oné me bo prevedel. Tako da boš razumela in da bom spoštljiv. Ne boš prasica, obljubim, da ne boš. Oné me bo prevedel. Saj veš, kako lepo sva se zmenila zadnjič in kako sem ti bil všeč in kako ti meni. In kako naju je nagruntal oné, kaj želiva slišati drug od drugega in kako ve, kaj nama je všeč drug na drugem. Kaj če bi naju kar oné prevajal, kaj če bi ti kar on povedal? To, kar rada čuješ! Pa ti pokazal mene, takega, kot me hočeš videti! Kaj če bi kar njemu dala tole? Onétu? Kaj praviš? Daj, priklopi se, no. Boš videla, da bom potem v redu, da boš ti v redu, ker bom jaz v redu. In bom jaz potem bolje, ker boš ti potem bolje. Ker oné bo to povedal, oné bo to prevedel, oné bo povedal, kar ti želim povedati, tako, kot si boš ti želela pa kar si boš ti želela, da ti povem. Daj, tu mi daj roko. Primi se me. In drži me, kot si me takrat, na morju, a veš, v Piranu, ko si me tako. Saj tudi če se ne spomniš, se ne sekiraj, bo oné prevedel, bom tako čutil. Bom čutil, kot sem čutil takrat v Piranu. Pa me boš tako prijela, saj oné ve, kaj mislim. Bo oné to naredil. Samo priklopi se in se bova imela spet rada. Takšna bova, kot se imava rada, končno bova takšna, kot se imava v resnici rada. Bo oné tako naredil. Bo oné to prevedel. Bo oné nama pokazal, kako se imava v resnici rada!«
»Kaj naj ti rečem, desc?« je odgovorila, zamolklo, z radovednostjo, naveličano navdušenostjo in zasvojljivo vdanostjo njemu in onétu in se zvrnila na posteljo, saj niti ni več vedela, kdo jo zna bolje prepričati in kdo bolje poseksati. On ali oné. Saj niti ni imelo veze.