Arheolog sem in človek je moj predmet proučevanja. Od nekdaj me je zanimalo, ali bomo kdaj odkrili – mislim, zares, zares odkrili – kako so se ljudje razlikovali od nas, robotov – če bomo le dovolj marljivo brskali po mrtvih planetih. Vidite, nekoč sem živel s človekom in lahko vam povem, da ni vse tako zelo preprosto, kot so nas učili v šoli.
Imamo nekaj virov, seveda, in roboti, kot sem jaz, skušamo zapolniti vrzeli v znanju, a trenutno so vse naše teorije le ugibanja. Vemo, ali rečeno bolj natančno: Zgodovinarji trdijo, da vemo, da so ljudje prišli s planeta, imenovanega Zemlja. Prav tako vemo, da so nekoč pogumno skakali iz ozvezdja v ozvezdje in ustanavljali, kjer so se ustavili, kolonije – kolonije ljudi, robotov, včasih obeh – dokler se ne bi vrnili. Nato pa se niso nikoli vrnili. To so bili zlati časi preteklosti. Živimo danes v zatonu? Ljudje so posedovali edinstveno lastnost – stara beseda zanjo je bila »božanskost,« se mi zdi – ki jih je poganjala po temnem nebu. Mi pa smo zdaj ostali brez njihove spletenine.
Znanstveniki nam pravijo, da so bili ljudje zelo, zelo podobni nam – tudi človeško okostje priča o tem, da je bil človek na las podoben robotu, le da je bil namesto iz titana, grajen iz kalcija. V glavnem zelo podobni nam, obstajale pa so še nekatere druge razlike.
Ko sem bil na svoji zadnji ekskurziji, na enem od bližnjih planetov, sem tam srečal človeka. Predvidevam, da je bil to zadnji človek v tem ozvezdju. Pozabil je govoriti, tako dolgo je bil že sam. Ko se je končno priučil našega jezika, sva se vse bolje sporazumevala, zato sem začel načrtovati, da ga pripeljem s seboj nazaj na naš planet. Potem pa se je z njim nekaj zgodilo.
Nekega dne se je, brez razloga, naj poudarim, začel pritoževati nad temperaturami. Preveril sem, ali ima slučajno vročino in sklenil, da je moralo priti do okvare njegovega termostata. S seboj sem imel kovček z nujnimi rezervnimi deli in ker je bilo z njim očitno nekaj narobe, sem se odločil operirati. Nobenih težav nisem imel, da sem ga izključil: V njegovo grlo sem potisnil iglo in tiščal na gumb za zagon, dokler se ni nehal premikati – točno tako kot pri vseh robotih. Ko pa sem ga enkrat odprl, sem ugotovil, da je bila njegova notranjost povsem premešana. Po dolgih mukah sem ga končno sestavil nazaj, a se naenkrat ni hotel več zagnati. Potem pa je začel kar nekako bledeti – in ko je čez kakšno leto dni prišel čas, da se odpravim domov, so od njega ostale le še kosti. Čudno. Človek je resnično druga vrsta.
‘Človek je druga vrsta’ je prevod kratke zgodbe ‘Men are Different’ pisca Alana Blocha. Prvič je bila objavljena leta 1979 v publikaciji Automation for the People.
Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.