Rad bi bil standuper, rad bi nasmejal folk pred sabo in rad bi imel čas, da svoj nastop potreniram in rad bi imel 25 ponovitev v dveh mesecih, da bi lahko izpilil svoj nastop in rad bi nastopal pred največ 20 ljudi, da bi lahko videl obraze in razbral z njih, kaj jim klikne, kaj jim ne, kdo je pripravljen na medsebojno drkanje in kdo se izogiba očesnemu kontaktu. Rad bi imel vsaj občasno kontrolo nad svojim občinstvom in rad bi po številu prodanih kart vedel, da sem oddelal dobro in rad bi po smehu prisotnih ocenil realno svoj nastop in rad bi, da bi bilo vsaj enkrat jasno, da je moj nastop rezultat mojega dela in moj zaslužek takisto.
Budilka mi prav nič ne pomaga in dež po polici me končno uspava, če sem bil prej v polsnu, sem zdaj zaspano buden. Umijem si zobe in jih sperem z ustno vodo, grgram. Imam ustne. Grgram. In si pripravljam glas. Ob ponedeljkih imam 6 ur. Pa mi potem za torek zmanjka glasu. Pomaga, če si dobro spučem grlo in nato ližem tablete, ki mi ga podmažejo. Saj ne bi bil tak problem, če ne bi zadnje desetine ure kričal in bolil na uboge najstnike, ki se jim pač jebe za tisto uro, ki sem jim jo namenil. Oni grejo ven, njih čakajo punce na hodniku, oni si še postavljajo življenje, saj jih moram razumet. Saj jih razumem, saj je logično, koga boli kurac za sklon in stavčni člen in način razvijanja teme. Še mene boli kurac. Zastavim pa včasih dobro, tako po učnem načrtu, pa pač ne gre, ker je petek in je šesta ura in takrat vsi vemo, da bo šlo vse v kurac. Še oni vejo, da se meni ljubi prav toliko kot njim, torej nič. Zdaj pa … kdo bo koga. In njih prav tako boli kurac, da sem se včeraj steral z ženo, pa ne v dobrem smislu, da imam na glavi še nekaj gob za spucat, ki jih je prinesel sosed, in da me glavobol ni spustil že od ponedeljka. Pač drži, nespečnost ne pomaga, jutranji tek tudi ne, večerno pivo še manj, skrivni cigareti v kemijskem kabinetu, kjer imajo kemijski kurci taboljši ventilator, pa niti niso tako švoh. Pač se valimo in delamo. In živimo in se trudimo. Oni prenašajo mene, jaz njih. Tako pač je to. To je odnos, tako bo vedno. Tako to deluje, takšen je svet in pri književnosti bomo to obdelali, tam jim bom lahko razložil, kakšna jeba je obični lajf, nato me bodo razumeli, nato me bodo poslušali, nato bodo ure dobre in doma ne bom več tečen in moja bo vesela in oni bodo prek moje veselosti uvideli, da je zdrav odnos edina pravilna odločitev, da se je treba le pogovarjati in da nato vse steče. Da je življenje dobro in da morajo ceniti, kar imajo. Ko jim razložim, da v bistvu delam zanje in da jih imam na svoj način rad, slabim ocenam navkljub, bodo razumeli, zakaj je dobro, da smo tu, kot smo.
Mislim, da sem postavil svoj osebni rekord, po 15 minutah po budilki sedim v svojem avtu in čakam, da odmrzne šajba. Itak ne bo takoj. Zato vzamem ovitek CD-ja, drgnem in zdrgnem, vmes pa toplota stopi vsaj del nad glavo, zato se posedem za volan in prestavim v rikverc. Upam, da ne bo gneče pa vendar na ovinku povozim robnik, že vsaj šestič, si rečem, da moram bolj naokoli, da imam zdaj daljši avto in da imam lite felge pa da mi ne more biti več tako vseeno. Ni to stari dobri golf z dvema radkapama. Zdaj sem odrasel, zdaj se kažem kot lik očeta v razredu, zdaj mora moja vloga biti vsaj malo prezentna in vidna, tako me bodo najstniki upoštevali, tako bodo vedeli, da jim govori nekdo, ki je dal nekaj čez in se mu je to tudi izplačalo.
Če bi bil stenduper, bi bilo lažje.
Vpišem manjkajoče. Vpisujem in wi-fi itak ne dela. Meni paše, njim paše. Lahko se pogovorijo o kontrolki pri matematiki. Zato požrem. Pa vedno matematika. Bolj kot me je nervirala v šoli, me nervira zdaj. Koji kurac pa so matematiki. In koji kurac naučijo in kaj odnesejo od njih?! Še vedno računam procente na križni račun pa še tega me je naučila mama, oni pač ne, želje po inštrukcijah, to pa. To pa. Kot dohterji s privat ordinacijami. Isti so. V šoli ne znajo, ne gre, premalo časa. Z inštrukcijami pa kontrolka gre čez. Bolj kot matematiko obvladajo biznis. Svaka jim čast, mi se nismo znali tako prodat. Mi učimo in se mučimo še s tistimi, ki ne razumejo novic. In ki jim slike pri stripih motijo pozornost. Lej, mi delamo. Za narod, za jezik, za književnost in za nacionalno identiteto, matematik pa za višjo silo. Tako to gre, mi delamo, ampak oni to naredijo zunaj šole. Pa še plačani so.
Nulta ura in Prešeren me čakata. Na liniji imam mamo, stara mama je na smrtni postelji pa čakamo. Spet čakam. Na šihtu sploh čakam. Na naslednjo uro, da otroc požrejo malico, da premislim in vpišem oceno, čakaj, da pride mama na govorilne in da ji povem, karkoli že pač želi vedeti. Čakam, da odpišejo maturo in jih gledam in gledam ven pri oknu. Čakam. Čakam, da odgovorijo, da odpišejo na mejl. Čakam na ravnatelja in čakam nase, da se mi posveti in najdem svoj smisel.
Prijazna smrt, predolgo se ne múdi!
Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi.
Točno ta verz nam pride na vrsto, ker se usoda rada poigrava. Pa jih poprosim, če me lahko danes prenašajo, dijake, ker imam težek dan in čakam še hujše sporočilo, in razumejo in so prav najboljši. Pa beremo in debatiramo in vsem je težko. Sicer je realna ocena, da bolj jaz brundam in oni prenašajo in se ne znajdejo. Kot bi stara mama vedela, kdaj mora pritisniti, da bo največji učinek, ker to je znala. Pa rekla je, da me občuduje, da pod pritiski še vedno držim svojo pot in takrat je rekla, da ima dovolj in da bo odšla. Malo je že naštudirala, malo me je razumela, ker takrat sva na veliko govorila. In malo je znala, da naredi svoj show, ker sva bila skupaj v gledališču in ker je odlično igrala.
In zaigral sem še zadnjo uro, Prešerna, sebe in zakril, kar se mi je zdelo, da noče, da svet sliši. In sva zaigrala, odigrala, odklepetala s Prešernom na sceni. In je odšla.
Rad bi bil standuper, da enkrat najino igro odšpilam popolno. Ker mislim, da bi bila prav dobra in ona odlična.
