… se nadaljuje …
TATOVI KÓNJ IN TRADICIJA BANDITSTVA
Ponavljajoče epidemije, izpadi pridelka in druge naravne nesreče se ne morejo kosati s škodo, ki jo podeželju prizadenejo tatovi kónj. Ti držijo kmete v stanju večnega, neprekinjenega strahu.
– Georgy Breitman, 1901
Kradljivec kónj je živel nasilno, nevarno življenje in bil ves čas na preži tako pred policijo kot kmečkimi linčarskimi tolpami. Praviloma je okrog sebe nabral bando nepridipravov in z njo zavzel vas ali trg. Tam je vzpostavil zapleteno trgovsko mrežo za prodajo ugrabljenih kónj v sosednje pokrajine, kjer jih ne bi prepoznali. To je precej podobna poslovna shema modernemu ruskemu gangsterju, ki praviloma vzpostavi domačo bazo s podkupljanjem ali ustrahovanjem lokalnega prebivalstva in političnih veljakov in jo nadalje razvije v glavno postajo transnacionalne kriminalne trgovine.
Zelo pomembno je bilo, da so se tolpe tatov organizirale v velikih številkah in bile sestavljene iz močnih in zvitih posameznikov, saj se je bilo treba večkrat izmuzniti roki zakona ali, še huje, jeznim kmečkim zasledovalcem. Ni bilo redko, da so take skupine združevale tudi po več sto zločincev naenkrat. En sodobni preiskovalec priča o tolpi šestdesetih mož – vodil jo je možak po imenu Kubikovsky – ki se je združevala v vasi Zbelyutka. Tam so si postlali v podzemni votlini, tako veliki, da so vanjo lahko spravili do petdeset konjev. Če je bila jama slučajno trenutno zavzeta ali kakor koli drugače v nevarnosti, so imeli v vsaki sosednji vasi nastavljenega agenta, imenovanega shevronista, ki je za njih bodisi konje skril bodisi podal koristne informacije o dogajanju v okolici. Sicer pa kónj ni bilo potrebno skrivati dalj časa. Za njimi ni bilo le stalno povpraševanje, zlahka se jih je tudi prepoznalo. Tolpe so zato – tako kot danes tatovi osebnih avtomobilov – morale poskrbeti, da se je učinkovito zbrisala sled za izvirnim lastnikom konja (običajno je to pomenilo prodajo trgovcu, ki jih je zaznamoval z novim pečatom in tako lažje začasno skril v lastni čredi) ali pa jih prodati v kraje tako daleč stran, da bi lastnik za njimi izgubil vsakršno sled. Preiskava kriminalne mreže v provinci Saratov ugotavlja:
Ukradene konje peljejo po cestah proti Volgi ali Suri; Skoraj vsaka od vasi na poti ima svoj lopovski brlog, v katerem se zbira skupina tatov, ki blago takoj popelje v sosednjo vas […] Vsi ukradeni konji […] se znajdejo daleč izza meja province: Ali preko Sure v Penzi in Simbirsku ali preko Volge v Samari, medtem ko se konji za odkup iz teh provinc sčasoma znajdejo na saratovskih tržnicah.
Če se vas odloči ponuditi zatočišče tolpi tatov, to zanjo pomeni tako zaslužek (taista tolpa namreč svoj dobiček običajno v celoti zapravi v vaški gostilni za alkohol in ženske), kot tudi določeno mero varnosti. Poznamo več primerov, ko so se tolpe uveljavile z izsiljevanjem varščine za varovanje, v zameno pa so se zavezale, da pustijo domače konje pri miru. V tovrstni situaciji se je lokalna skupnost po navadi odločila, da se ne splača imeti ves čas na delu samoorganizirane straže – upoštevajoč manko kakršne koli učinkovite enote državne policije – in je raje presodila, da je plačan ‘davek’ banditom manjše zlo. Včasih je skupnost posamezne tatove najela za delo konjskih pastirjev in jim s tem ponudila možnost, da ukradene živali pomeša med svoje varovance.
Tatove so včasih ujeli razjarjeni vaščani, drugič policija, precej bolj pogosto pa se je ta karierna pot izkazala za dobičkonosno odločitev. Vse do Velike vojne je bil ta tip podeželskega kriminala na porastu. Tehnično gledano gre za specializirano zvrst ruralnega banditstva, vendar pa preučevane združbe že nakazujejo nekatere značilnosti klasičnega organiziranega podzemlja. Skupina je imela jasno opredeljeno hierarhijo in specializacijo dela. Zavzela je svoje ozemlje in na njem upravljala mrežo zbiralcev informacij ter koruptiranih policistov, ustrahovala tiste, ki niso želeli sodelovati z njimi ali pa so jih izdali oblastem, in trgovala z drugimi tolpami oziroma pokvarjenimi ‘legitimnimi’ trgovci. Najbolj uspešne med njimi so se obdržale po več let in četudi so jih skupnosti sprejele v svoje vsakodnevno življenje – kot izterjevalce, sosede ali zaščitnike – sami nikoli niso izhajali iz te skupnosti. Posamezni banditi so prihajali iz sosednjih ali daljnih vasi, bili so odpadniki, bivši obsojenci, dezerterji ali navadni postopači.
Se bo pa ta vrsta organiziranega kriminala izkazala za slepo ulico in ne bo preživela dvajsetega stoletja. Tekom prve svetovne vojne je bila prodaja kónj zahteven in nevaren posel, upoštevajoč dejstvo, da je vse več živali potrebovala vojska. Kaos revolucije (1917), državljanska vojna, ki je sledila (1918–22) in spremljajoča lakota (1920–22) so dodobra načele vzpostavljena medčloveška razmerja, ki so nezakonito trgovino držale pokonci. Podeželske tolpe so bile na to obdobje anarhije v več pogledih bolje pripravljene od navadnega prebivalstva. Nekatere so se spremenile v prave vojske banditov. Včasih so se posamezni banditi ali pa skupine njih vključile v vojaške oddelke na vseh straneh: Tako kot se je legendarni Vanka Kain[i] pridružil državnemu aparatu, so podobno storili tudi neslavni zločinci nove dobe, kot npr. Lyonka Panteleyev iz Petrograda, ki se je za več let pridružil boljševiški tajni policiji, Čeki, preden se je počutil dovolj varnega, da se je lahko vrnil v kriminalne vode (njegova ocena stanja je bila scela napačna, saj so ga ustrelili leta 1923). Ko pa se je sovjetski režim končno konsolidiral na oblasti, je začela državna nomenklatura izvajati vse večji pritisk na podeželje. Na splošno je bilo delo policije na podeželju še vedno finančno in kadrovsko podhranjeno, a se je država začela trše odzivati na resnejše primere. Da bi zatrli delovanje večjih banditskih združb vzdolž Volge, so boljševiki v boj poslali štiri divizije Rdeče armade in celo manjšo letalsko enoto.[ii] Prvinske energije buntov in zametki banditstva pa ti ukrepi niso dokončno izkoreninili. Nasilje je vzplamtelo, kadar se je prisotnost državnih oblasti zdela premajhna ali prevelika. Še najbolj se je povečalo število kriminalnih dejanj na podeželju v obdobju Stalinovega terorja in kolektivizacije. Leta 1929 oblast razglasi Sibirijo za ‘nevarno deželo zaradi banditstva,’ tolpe pa so bile dejavne v večini preostalih provinc v državi. Po besedah Sheile Fitzpatrick: »Njihov je bil trdi svet prave vojne krajine, kjer so se banditi – največkrat dekulkizirani, oškodovani bogati kmetje – skrivali po gozdovih, kjer so v zasedah čakali na ljudi postave, medtem ko je najrevnejše prebivalstvo strumoma obračalo hrbet.«[iii] Lopovi so še vedno pogosto kradli konje, vendar pa je fenomen organiziranih tolp konjskih tatov začel zamirati.
Tatovi kónj so v svoji pojavnosti izkazovali številne značilnosti kasnejšega ruskega gangsterstva vorovskoi miru.[iv] Predstavljali so zločinsko subkulturo, ki se je zavestno držala na razdalji od družbe, a se hkrati naučila, kako to družbo izkoriščati v svoj prid. S skupnostjo so jih povezovali korumpirani javni upravniki, podporo pa jim je dajalo ljudstvo brez zaupanja v oblast. Ko je bilo to možno, so tatovi kónj prevzeli politične strukture in vzpostavili ‘banditska kraljestva,’ s katerimi so lažje nadzirali svoje poslovne operacije. Ukrepali so s skrajnim nasiljem, ko jim je to ustrezalo, bili pa so izurjeni tudi v bolj prikritem delovanju in pritiskih na skupnost. Vendar pa če želimo poiskati prave korenine modernega ruskega organiziranega kriminala, resnične prednike voryov, moramo pogledati v samo zibko njihovih Kajnov. V mesta.
‘Tatovi kónj in tradicija banditstva‘ je prevod podpoglavja ‘Horse thieves and the bandit tradition‘ poglavja ‘Kajnova dežela‘ (‘Kain’s Land‘) profesorja, zgodovinarja in strokovnjaka za mednarodni kriminal Marka Galeottija iz avtorjeve knjige ‘The Vory. Russia’s Super Mafia‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.
[i] Vanka Kain je bil nadimek tlačana Ivana Osipova, rojenega leta 1718, ki je sprva živel kot slavni tat in vodja tolpe, nato se pridružil vrstam policije kot informant ter končno postal spoštovan član moskovske visoke družbe v poznih letih.
[ii] Ena sovjetska divizija šteje med 6.000 in 11.000 vojakov.
[iii] Iz avtoričine knjige Stalinovi kmetje: Odpor in preživetje v ruskih vaseh po kolektivizaciji.
[iv] Vorovskoi mir je izraz za »lopovski svet.« Tradicionalna kriminalna ‘družbena’ ureditev.