URA

Pogledala sva se in se nasmehnila. Vroče je bilo zunaj. Zdelo se mi je, da bom ob njej izparel.

Želel sem ji nekaj izreči. Pa se mi je ustavilo. Na meniju ure sem prebral besedo, a mi ni bilo čisto jasno, ali gre za zatipk ali samo jaz ne poznam besede. V mislih sem zaštekal. Tam nekje od 100 do 700 milisekund naj bi to iskanje po mentalnem slovarju trajalo v mislih, kar je v bistvu malo, če razmišljaš, da en dolgi naglašeni samoglasnik traja okoli 120 milisekund. Zaštekaš za eno do šest črk in se ti zdi, da vmes mine cela večnost in da ji nimaš več česa povedati, da je bolje, da utihneš. Pa se ustaviš, pogledaš na digitalno uro, ki ti sporoča, da bi bilo dobro, da spiješ kozarec vode. Zato piješ. Zato spiješ cel kozarec mlačne vode in se zaveš, da tega ravno direktno niti ne bi znal prevesti Nemcu, ker kaj pa on ve, kaj je to glagolski aspekt. Slovani smo posebne sorte ljudje in posebne vrste informacij so nam nekaj vredne.

Pogledala me je in se zazrla. Vroče mi je bilo in zdelo se mi je, da iz mene seka para.

Segla je čez mizo, itak da brez besed, in si vzela cigaret, čeprav po navadi niti ne kadi. Pa ne vem, ali moram imeti slabo vest, ker jo zavajam s svojim kajenjem, ali naj jo pač pustim pri miru, odraslo bitje je, že ve, kaj dela. Če kdo ve, kaj paše ob primerni uri, je to ženska. Na uri mi je pisalo 18.50. Nato sva se malo spogledovala, iskala je namreč faracajg, s prstom sem pokazal, da je pri njej, saj je prej prižigala svečo. Komarji so naju začeli žgati na pas mater in je prižgala tisto, ki jih odganja. Povohala jo je in se na pol skremžila. Ji je všeč, ji ni všeč? Težko razberem. Nato prižge, potegne, izdihne in čas se ustavi. Ura pravi 18.53. In aplikacija me ob 19.00 vpraša po mojem moodu. Pa označim smejkota številka 2. Ni bedno. V redu je. Ura je 19.04 in ugaša cigareto. Medtem ko se ozira v pepelnik, odprem aplikacijo in si premislim. Mood je bolj tretji smejko, taoranžen. Saj se imava prav fajn. Še en čik bom. In sežem. Javi se ura.

Pogledala me je in obstala. Vroče mi je bilo in zdelo se mi je, da bi rada nekaj rekla.

Roko sem ji pomolil pred faco, čiki, zaboga ravno takrat pred njo, in piskálo, ura namreč, za pritisk pravi, da sem pod stresom. Spogledava se, njen obraz je skremžen kot ob vonjavi sveče. Misli se nama prekrižajo. Roke se mi zatresejo in si mislim, mende bo že vedla, kaj reči, ženske po navadi vejo. Pa pihne. Ne, ni imela več dima v ustih, zato pihne vse najine probleme in odpihne še mene. Pa skomigne z rameni, v smislu pa daj. Ti bi itak rekel samo še ta, oba bi vedela, da to ni res, ampak dajva se delat, da danes pa to drži. Pa mi je podala škatlo bližje in tako me je pomirila, da ga vendar ne serjem preveč in da se imava prav fajn. Ona mi ga prižge, faracajg kot vedno zajebava v napačnem trenutku, po drugi strani me še bolj prepriča v najin prav. Malo ga pomatra, zlorabi, faracajg namreč, in cigaret zagori. Vdihnem, pihnem, ona se zlekne v svoj stol, v svojo knjigo in jaz resetiram svojo uro. To elektroniko je treba včasih kalibrirati. Časi so stresni. Človek se vsega privadi in z njim tudi srce. Tudi najina so se. Veliko več preneseva, kot sva. Zdaj se prenašava, zdaj že tu in tam delujeva.

Pogledala me je in poslala lupčka. Vroče mi je bilo in zdelo se mi je, da bova preživela.

Ura je 19.10 in sem na polovici cigareta. V sebi tiščim misli in jezik tlačim za zobe, ker kaj naj ji pa rečem, če sva si ravnokar že vse povedala, postavljala sva si vprašanja in si tudi odgovarjala. In na uri mi piše, da bo jutri nov delovni dan. Rumena barva na uri mi odgovori, da sem kar srečen. Nekje vmes, se tudi spomnim ne kdaj, sem smejkota, kot je videti, spremenil na štirko, pa se je potem spremenila še barva ure.

Pogledal sem jo in ji poslal lupčka. Vroče je bilo in zdelo se mi je, da moja ura prvič razume, kako se počutim. Bi se skoraj uskladila z rumenim soncem, a pravijo, da je baje tam zadaj nekje za zemljo in daleč za nama v resnico belo.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.