… se nadaljuje …
5
BLAGOVNA MENJAVA
Medtem ko se motor debate o reformi šolskega sistema vztrajno prižiga in ugaša, od vlade do vlade, z napovedanimi drastičnimi spremembami, ki se na koncu iztečejo v bodisi kozmetične popravke bodisi potrditve statusa quo, eno vprašanje vselej izostane od dnevnega reda: Ne bi bil morda že čas za večji poseg v šolski predmetnik?
Vsaj dobro desetletje že zamujamo z uvedbo internetne vzgoje. Predmet telovadbe bi si zaslužil duplirano število ur. Pri čemer bi morda lahko odšteli kakšno uro za ples in ostale zapostavljene aktivnosti in igre? Angleščina bi se lahko preimenovala v »skupni jezik,« drugi tuj jezik bi s tem postal prvi tuj jezik, učenci pa bi lahko dobili možnost izbire drugega (po stari terminologiji tretjega) tujega jezika. To bi lahko bil tudi C++. Več gospodinjstva tudi ne bi škodilo. Osnove tehnološkega inženiringa bi bile še kako dobrodošle za spodbujanje domišljije. Konec koncev, ekonomija in njene pasti in kako jih lahko izboljšamo …
Pretres predmetnika je tabu tema iz povsem jasnega razloga: Kje najti nove učitelje in kaj storiti s starimi? K sreči je dilema zgolj terminološka. Če sem rekel enkrat, bom rekel milijonkrat: Moja naloga kot profesorja zgodovine ni učiti zgodovino, temveč učiti preko zgodovine. Bolj malo mi je mar, ali si bodo moji učenci zapomnili, v katerem stoletju je živel Wolfgang Amadeus Mozart. Bolelo me bo, če ne bodo vedeli, katero knjigo ali katero spletno stran odpreti, da bi do tega podatka prišli. Jaz ne učim novih zgodovinarjev, jaz učim nove zrele, srečne, iznajdljive, samostojne ljudi. In večina pedagoškega kadra ni nič drugačna. Sposobna je prevzeti nov kontekst in podajati življenjske lekcije, ki jih podaja že ves čas. Za učiteljico zgodovine izziv predmeta internetne vzgoje, s ključnim namenom prepoznavanja propagande v medmrežju, ne bi smel predstavljati nepremostljive narave. Paralel s tem, kar predava že danes, je več kot dovolj, da bi bila njena tranzicija brez stresa. In če bi se kdo zares upiral spremembam obstoječe snovi, ki jo trenutno podaja, morda to ni zares človek, ki bi si ga želeli za ta poklic in bi mu lahko pomagali najti novega?
Just a thought. Konec čik pavze, gremo v razred.
In, BTW, Mozart je živel v osemnajstem stoletju.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri.
- Migracije so samo en od sodobnejših izrazov za prvotni tip človeškega razmerja s prostorom: Nomadskim, t. j. tistim, vezanim na skupino ljudi, ki nima zemlje, ki bi jo lahko imenovala dom. Gre za povsem običajen odziv družbe, ko ji je onemogočena posest tal pod nogami.
- Ob prihodu nomadske skupnosti k naseljeni se ob nepripravljenosti na spoj kultur vzpostavi toksično razmerje moči, kjer priseljenci ves čas čutijo pritisk po dokazovanju in upravičenju svoje prisotnosti, medtem ko nad staroselci visi potreba po ohranitvi obstoječega reda in ritualov. Ključna beseda je tu seveda »nepripravljenost,« saj je že s preprosto igro mogoče dokazati, da so novosti in inovacije, ki jih prinašata tuja kultura prav to, novosti in inovacije. Velik del naših prihodnjih lekcij bo iskanje načinov, kako kar najbolje poskrbeti za pripravljenost na soočenje z drugačnim svetom. Pripravljenost (materija) namreč ni posledica odprtosti (ideja) družbe. Ravno nasprotno. Najprej štalca, pol pa kravca.
Na tej točki moramo še enkrat spregovoriti o indoktrinaciji. Predvsem zato, ker slišim vse ljudi, ki so kadar koli slišali očitke altrighta na družbenih omrežjih, kako je vsakršen poskus filantropije pospremljen z oznako indoktrinacije otrok. Ohranite mirno kri. Indoktrinacija ni nikoli problem. Zgolj ne strinjajo se z vami. Zgolj ohranjujejo obstoječi red in rituale. Nič bolj zloveščega od tega. Kar si je vredno zapomniti. Prav to ohranjanje obstoječega reda in ritualov je zadnja stopnja zloveščega. Banalno, vem.
Še nekaj je treba poudariti, kar smo omenili že prejšnjič. Vaš razred bo skozi igro zlahka razumel prvi set težav (dokazovanje), drugega (ohranjanje) pa ne. Prav je tako. Nobenega smisla ni, da jih v osnovni šoli izpostavljamo situacijam, ki potrebujejo zvrhano mero abstraktnega mišljenja. Deloma lahko to pripišemo pregovorni otroški naivnosti deloma je to rezultat naše zasnove učnih ur v obliki igre. Igra je privlačna. Vsi jo želijo igrati. Kot smo namignili zgoraj, pride do odpora zoper nomade, ker naseljeno ljudstvo ni pripravljeno na igro. Če bomo svoje karte pravilno odigrali vsi, sporočilo lekcije ne bo zletelo mimo njihovih glav. Ne moremo pa poskrbeti, da na življenjski poti ne bodo pobrali tudi nasprotnih sporočil. Niti ni to naša naloga. Mi smo le kratka postaja na dolgem popotovanju. Hipen moment. Potrudimo se po najboljših močeh in jim odpremo vrata v svet. Imeti več nadzora bi bilo brez smisla. To bi zares bila indoktrinacija.
Zdaj pa vam dolgujem nadaljevanje skoka v zgodovino iz prejšnje lekcije. A če vam želim spregovoriti o »morda na videz ne najbolj logični posledici izginevanja vojne iz vsakdanjega življenja ljudi,« moramo najprej secirati naš osrednji predmet zanimanja. Vojno.
In vojno lahko začnemo secirati šele, ko vzpostavimo razliko med nomadskimi in naseljenimi ljudstvi. Nomadi plenijo. Ne bijejo vojne. Nima smisla. Nomadi napadejo zdaj tu, zdaj tam, malo danes, malo jutri. Tako nepredvidljivi so njihovi plenilski pohodi, da naseljena ljudstva gradijo zidove, da bi obvarovala svojo lastnino. Kar pa nomadov seveda ne ustavi, še nikoli jih ni. Živijo od dobrin, ki jim jih zemlja nudi in če jih ne morejo dobiti zlepa, jih vzamejo s silo. Naj bo to kozje mleko, nova pižama, bivolji angus ali življenjski partner. Za naseljena ljudstva so nomadska plenjenja ena naravna katastrofa več, ki jih lahko doleti, medtem ko se trudijo z zagotavljanjem dobre letine. Naseljena ljudstva po drugi strani bijejo vojne. Te so, spomnimo se, le politika z drugimi sredstvi.
Vsaka vojna je zadnja vojna v propagandi: »Samo še tega spijemo, pa gremo.« Je pa hkrati tudi samo še ena majčkena, micena vojna v kroniki. Majčkena, micena vojna, ki jo je začel nekdo drug. In ker drugih nikoli ne zmanjka, mora biti naseljeno ljudstvo vselej pripravljeno na naslednjo vojno. Ta permanentna pripravljenost na novo vojno ima globoke posledice za naseljeno ljudstvo. Pomeni, da mora biti obdobje med dvema vojnama zaznamovano s procesom repopulacije, v nasprotnem bo za naslednjo vojno zmanjkalo vojakov. To pomeni, da je treba v času prve vojne zelo, zelo paziti, da naseljeno ljudstvo ohrani pri življenju kar se da veliko število oseb, ki lahko rodijo potomce. Običajno to pomeni ženski spol med puberteto in menopavzo.
To je razlog, zakaj med vojno naseljena ljudstva na fronto pošiljajo fante. Ne zato, ker bi bili močnejši. Vojno zmagata tehnologija in logistika, ne fizična moč, to ni barski pretep. Fantje so preprosto povedano bolj pogrešljivi, ker jih naseljeno ljudstvo v času med vojnama potrebuje za pet minut, medtem ko potrebuje ženske za vsaj devet mesecev. Kdor koli je v naseljenem ljudstvu odgovoren za varnost, je s tem odgovoren za vzpostavitev sistema razmerij med prebivalstvom, ki bo opredelil in optimiziral omenjene družbene funkcije. Biološki spol je zadosten približek, ki lahko loči med glavnima tipoma vlog. Mladi, poskočni, zdravi, mobilni, vzdržljivi in brezčustveni fantje bodo poslani v bojne vrste; medtem ko bodo ženske ostale doma in opravile vse, kar tipično povezujemo s pojmom dela, predvsem gospodinjskega.
Takšno mrežo odnosov (z vrsto nians) praviloma imenujemo patriarhat. Mučno je spoznanje, da gre za skoraj univerzalno obliko družbene ureditve, prav tako kot so naseljena ljudstva skoraj univerzalna oblika odnosa med družbo in zemljo, a je hkrati vselej koristno imeti v mislih, da ostaja en središčni košček sestavljanke patriarhata, ki ne sme nikoli umanjkati: Vojna. Če patriarhalni družbi odvzamete grožnjo vojne in nujo permanentne pripravljenosti nanjo, se bodo odnosi v njej začeli drastično spreminjati. Spolne vloge se bodo postavile na glavo in začele definirati na novo, razmerja moči se bodo preoblikovala, politična gibanja bodo začela mahati z drugimi zastavami, stare resnice se bodo raztreščile na prafaktorje. Vse to se seveda dogaja v valovih, ne kot pritisk na stikalo, a vendar, delček po delček, naseljena ljudstva začnejo opazovati svet skozi novo barvo očal. In tudi obratno je res. Bolj kot mislite prebivalce naseljenih ljudstev izpostavljati vojnam ali pa tudi le grožnjam z vojno, hitreje se bodo rigidne strukture patriarhata vrnile mednje.
Vem, da zna biti misel na spremembe grozna. Soba, v katero vstopamo, ima redko prižgano luč. Novosti in prilagajanje na njih nista lahka stvar. Strah nas je. Misel na razgradnjo obstoječih pravil je mučna. Toda veste, kaj je tudi mučno? To, kar imamo zdaj.
Ajde, od ena do deset, koliko pravim, da je atomska bomba kriva za dandanašnje predrugačenje družbenih razmerij? Za liberalizacijo, feminizacijo, odprtost pri spolnih vprašanjih in kar vse še plači konservativce? Eh, ena. Samo bomba pač ne more biti dovolj. Brez ljudi in njihove muje se še čevelj ne obuje. In vendar … več kot nič.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Prejšnjikrat smo pravzaprav dodobra načeli vse osnove, ki so potrebne za razumevanje blagovne menjave. Kaj več je sploh treba razlagati, ko enkrat prespimo učinke igranja ponudnika? Saj blagovna menjava ni nič drugega kot to. Ponudba nečesa novega, kar obstoječemu redu primanjkuje, le da ponudnik ni samo eden, ampak so ponudniki vsi.
Vaje, kjer se razred premeša med sabo in sodeluje v majhnih skupinah, kjer so sošolke in sošolci poparčkani med seboj s sošolkami in sošolci, s katerimi se sami ne bi nikoli pogrupirali iz različnih vzrokov, so imele vedno odrejeno posebno mesto v mojem srcu. Gre namreč za osnovni princip grajenja skupnosti. Včasih pozabimo, da beseda sodelovanje prvenstveno vsebuje ljudi, ki nam niso všeč. Sodelovanje s prijatelji, ki se že v začetku strinjajo z nami v vseh stvareh, je samo delovanje. Skupnost ni vsota posameznikov, ki misli isto. Dobro je, da razred malo premešamo na vsake kvarte. Odpira glave.
Premešajte razred v poljubno velike skupine in jim zadajte podobno nalogo kot zadnjič, le da tokrat učenke in učenci niso le ponudniki talentov, temveč tudi sprejemniki. Skupine so lahko različno številčne, naj se odločijo za različno število projektov, izumov, idej, domišljijskih umetnin, ki potrebujejo vse vrste gradnikov, da se uresničijo. Mateji manjka nekdo, ki zna iz lubja svojih palm izdelovati lestve in spalne mreže za drevesno hiško? Andraž ji lahko pomaga! Andraž potrebuje nekoga, ki bo izdelal likalnik in statve? Brez skrbi, prav Žiga se ukvarja s tem! Toda Žigu manjkajo zvezdne karte za uspešno prerokovanje prihodnosti! Kakšno naključje, Sara je izjemna slikarka, ki je sposobna prerisati vse mogoče perspektive na papir. Toda, kako dobiti papir? Oh, saj res, Mateja ga izdeluje in suši pod streho svojega novega bivališča visoko nad tlemi!
Blagovna in storitvena menjava sta izvrstni priložnosti za spodbujanje domišljije in povezovanje ljudi, ki morda sprva mislijo, da nimajo nič skupnega. Morda dejansko nimajo skupnega čisto nič drugega kot marljivost ob uresničevanju lastnih ciljev. Morda se to res sliši malo. In vendar … več kot nič.
Pomešajte se med njih in jih sprašujte po napredovanju in ali potrebujejo pomoč. Neizbežno je, da bodo sami naleteli na nepredvidljive ovire in takrat jim lahko poveste, da v drugi skupini izdelujejo prav to, kar v prvi iščejo in igra se lahko nadaljuje. Opazili boste, da je »učna« ura še prekratka.
Toliko za danes, hvala za vaš čas. Naslednjič in potem še naslednjič bomo spregovorili besedo ali dve o posledicah, ki sledijo razvijanju družbe, ko ta začne prakticirati blagovno menjavo. Čakata nas dve zelo pomembni temi. Obe predstavljata zagato in vrsto ugank, ki jih človeštvo že dolgo rešuje in jih še dolgo bo. Se veselim.