Trava med žalujočo vrbo ob reki in ponosnim hrastom na robu gozda, kjer so našli ostanke grofičinega trupla, je bila po dveh dneh še vedno steptana. Luže goste krvi niso dovolile bilkam, da bi se ponovno vzravnale proti nebu, pa tudi nekaj koščkov njene nekoč nevihtno modre obleke je bilo ujetih v strjeno gmoto.

Princ je pokleknil na eno koleno na robu čiste trave in se stegnil po razcefran kos krvavega rokava. Ni si želel umazati pozlačenih čevljev, a moral je preučiti kraj napada in ugotoviti, kakšna zver bi lahko storila nekaj tako grozljivega. Tako mu je naročil oče. Že tretjič se je razgledal po travniku, pa se mu kljub temu o napadalcu ni svitalo prav nič več kot ob prihodu. Ob boku si je zrahljal vez med prednjim in zadnjim delom oklepa in si ga nekoliko odlepil od prepotene tunike. Bil je vajen mehkih preprog in gladke svile z živobarvnimi vzorci, ne segrete kovine. Brez pahljač in visokih senčnikov je bil Sončev bog zanj preveč. Preberi več PRINC IN LOVEC →

Rdečkast plamenček je neumorno plal.

Hlad, ki se je širil iz žepa njenega novega plašča, jo je počasi spravljal ob pamet. Z roko je večkrat segla vanj in s prsti počasi drsela po hladnem steklu, nato pa jih nenadoma, kakor bi se opekla, odmaknila. Kot hipnotizirana je strmela v gladino jezera pred seboj, vsake toliko ji je kak mimoidoči skazil pogled in prekinil njen tok misli. Trudila se je zbrati in ohraniti prazne misli. Ni bila pripravljena na nevihto, ki bi ji brzela čez glavo.

»Doktorica Villarrubia?« jo je nekdo s presenečenim glasom ogovoril.

Dvignila je pogled iznad jezera. Sploh ni opazila, da bi kdo prisedel k njej na klop. Preberi več PLAMEN →