I.

V predsobi je zazvonil telefon.

»Nika, a se lahko oglasiš, prosim? Sem ravnokar pri mesenju testa … « je zaklicala Andreja iz kuhinje.

Nika je spustila muco na tla in dvignila slušalko.

»Alfredo je,« je rekla na glas, obrnjena proti kuhinji, »pravi, da se lepo zahvaljuje za vabilo na kosilo, vendar ima pomemben razgovor s stranko, tako da ga ne bo.«

»Počakaj,« se je prikazala iz kuhinje Andreja, medtem ko si je s praznično krpo brisala roke.

»Sori, je že odložil,« je rekla Nika.

»Kakšen razgovor vendar? Še včeraj zvečer mi je rekel, da je danes prost. Zaradi njega sem se lotila priprave njokov.«

Zagledala se je v prijateljico. Se ji je samo zazdelo, ali pa je res videla preblisk zadovoljne privoščljivosti na Nikinem obrazu?

II.

Morje je bilo hladno, nemirno. Valovi so se valjčkali ob temno rjavi mivki na plaži. Njeno srce pa je bilo toplo, polnilo se je z vsakim novim valom. Potrebovala ga je – vsakega.

Odložila je ohlapne oranžne hlače iz svoje indijske garderobe. Kazalci na njeni ročni uri so se počasi pomikali proti dvanajsti; najprej se je hotela okopati.

»Alfredo, ta bedak,« je razmišljala Andreja, »sem mislila, da bo najina zgodba za vedno. Le zakaj me je Nika izdala?« Oddaljila se je od obale.

Nenadoma jo je zgrabila bolečina v desnem stegnu. Krč, je ugotovila z grozo. Pričela je brcati z nogo kot utrgana. Voda je bila hladna in jo je posrkala.

III.

Alfredov brlog je bila ogromna sobana v prvem nadstropju stare graščine: Francoska postelja iz predpotopnih časov, dva fotelja iz sedemdesetih, sredi sobe klubska miza, blizu nje pa bela starinska kad z odtokom na travnik pod graščino. Tam, kjer je bila kuhinjska niša, je kraljeval plinski štedilnik z električno pečico. Krožniki in lonci v plastičnih zabojih, knjige v sobi pa v gajbicah.

Andrejino pozornost je pritegnil skoraj nov HI-FI stolp ob vznožju postelje.

Zelo se ga je razveselila. Imela je majhno zbirko CD-jev od Led Zeppelinov, Grand Funkov, Temptations, pa vse do Sade. Vse skupaj je delovalo malce smešno, a urejeno.

IV.

Alfreda je spoznala v Jesenicah na Dolenjskem, kjer je bila zaposlena v dnevnem baru. Bil je visok, suh in plečat mladenič pri tridesetih. Všeč ji je bil.

Ko jo je povabil k sebi, je prinesla svoje stvari. Razmišljala je, da bi si ustvarila družino skupaj, da bi v tem kraju pognala korenine. Pomislila je tudi, da bi povabila Niko, ki je še vedno stanovala v sobi pri Dasiju. To je bil možakar pri sedemdesetih, imel je dvonadstropno hišo z devetimi sobami, ki jih je oddajal dijakom, delavcem, študentom, osebam, skratka, ki so imele malo denarja in niso imele kam drugam.

V.

V graščini je nasproti Alfreda živel Nejo, upokojeni poštar. Bil je čokat moški, z gostimi brki pod nosom. Z Alfredom sta bila prijatelja še iz časov, ko je še živel Alfredov starejši brat, ki se je utopil v Savi. To je bila za Alfreda uganka, saj je bil Milan odličen plavalec. Ko so ga poklicali, da bi prepoznal bratovo truplo, je bil šokiran. Bratovo telo je bilo napihnjeno, modrikasto, iznakaženo od vode. Edini znak, po katerem ga je prepoznal, je bil tatu zelenega pajka na desni strani vratu. Ker je bil za časa svojega življenja nezaželen osebek, policija ni uvedla nikakršne preiskave, na hitro so opravili obdukcijo. Ta je kot vzrok smrti ugotovila utopitev, brez znakov nasilne smrti, Nejo in Alfredo pa sta še vedno ugibala, kaj se je v resnici zgodilo.

VI.

Bilo je 1994, čas začetka Evropske unije. Alfredo je prišel v lokal s prijatelji. Pripeljal se je z nekaj kubičnim motorjem, mešanico med težkim kalibrom in skuterjem. Bil je izredno ponosen nanj. »Kupil sem si ga s svojo prvo plačo,« ji je zaupal.

»Kaj boste pili, fantje? Hiša časti!« se je izprsila Andreja.

Zvečer se je Šerifi namuznil, ko je delal obračun: »Torej, pijačo si častila?«

Plačeval ji je vsaki dan sproti in seveda je takoj poravnala račun. Proti domu je bolj odplavala kot hodila. Bilo ji je, kot bi ona sama popila tiste štiri steklenice piva.

VII.

Za možnost najema sobe pri gospodu Dasiju je Andreji povedala prijateljica Nika, ki je tudi sama tam živela. Ob vikendih se je zaradi družinskih obveznosti vračala v Ljubljano, spoznali pa sta se v bolnišnici, potem, ko je Andrejo mati postavila pred vrata.

Tako se je torej preselila v Jesenice na Dolenjskem. Menjala je več delovnih mest, na koncu pa se ustalila za nedoločen čas v dnevnem baru, čigar lastnik je bil Makedonec. Posebej se ji je vtisnil v spomin strop lokala. Šerifi, kot so ga imenovali prijatelji, je dal v sobi, kjer so stali fliperji, napeljati raznobarvne plafonjere, pod njimi pa belo platno, ki se je dotikalo stropa v treh stičnih točkah. Rezultat je bil disko efekt.

Za razliko od drugih lokalov, tukaj niso razgrajali pijanci. V dopoldanskem času so prihajali na prevoz čakajoči dijaki, igrali na fliper, po kosilu od dela utrujeni delavci, občasno so prihajali tudi otroci cvetja, tako imenovani hipiji, ostareli modeli iz konca 70-ih, začetka 80-ih.

Ob večerih in popoldnevih pa so v lokal prihajali Šerifijevi prijatelji.

VIII.

Ko je Andreja prvič vstopila v Nejovo domovanje, se  je zgrozila. Smrad je bil neznosen. Vse, kar je posedoval, je bila iz različnih lesenih desk zbita postelja, omara, peč na drva in klop ob neobtesani leseni mizi, na njej svinčniki.

Na tleh ob peči je ležal velikanski nemški ovčar, pravzaprav je bila psica. Zanimivo je bilo, da se Nejo s temi stvarmi sploh ni obremenjeval. Rad se je smejal, pripovedoval je zgodbe o tem, kako je vozil poštarski motor dvajset let brez izpita in ga nikoli niso dobili. To je bilo še v časih, ko so poštarji v svojih poštarskih torbah nosili pokojnine v šopih bankovcev in jih dostavljali upokojencem na njihove domove. O, in kako so jih le-ti bili veseli. V vsaki še tako revni hiši je zadnjega v mesecu stala na mizi steklenica domačega žganja, če pa žganja ni bilo, pa vsaj štefan vina. In tako, od hiše do hiše, se je Nejo pozno popoldan vijugasto pripeljal domov in zasmrčal do naslednjega jutra.

IX.

Ko sta Andreja in Nika prispeli v lokal, je bila že tema. Notri je bilo nekaj gostov, v ozadju se je slišal ušesu prijeten jazz.

Šerifi je bil sam. Sedli sta za šank in naročili tonik. Nato mu je Nika predstavila Andrejo in povedala, da išče delo. Zagotovila mu je, da je resna, da ne bo kar odletela po enem mesecu in da se lahko zanese nanjo.

Šerifi si je natočil viski in se udobno namestil na visokem barskem stolu.

»Če mi ti garantiraš zanjo, Nika, bi se morda lahko zmenili.«

Srknil je iz kozarca.

»Ampak, bo en mesec na uvajanju, da vidim, kako se bo ujela.« In tako je Andreja dobila delo.

X.

Nekega dne je Nejo potrkal na Andrejina vrata, kar je bila redkost. Nikoli ni vstopil. Odprla mu je in ga povabila naprej. Alfredo je bil odsoten, odpeljal se je na festival druženja motoristov v Brežice in se bo vrnil šele naslednji večer. Nejo je to vedel. Sedel je, ponudila mu je kozarec vina.

»Andreja, rad bi te narisal, ko uživaš.« je rekel.

Presenečeno ga je pogledala:

»Kako?«

»Daj, ne delaj se nune. Hočem videti tvoj izraz, ko ti pride. Še nikoli nisem videl dekleta v ekstazi. Zato tega ne morem, ne znam narisati. Pa bi rad. Tako prekleto rad.«

»Ampak, to ni mogoče. Saj menda ne misliš svetiti nama z Alfredom, medtem ko se ljubiva?« se je zasmejala.

»Nisi me razumela, ljubica.«

Zvok njegovega glasu je postal grozljiv.

»Saj sploh ne potrebujeva Alfreda. Ti in jaz, sva dovolj.«

Zaslutila je neposredno nevarnost. Bila je kot srna v pasti. Kakšna ironija. Ravno teden dni nazaj je Nejo iz gozda, kamor je zahajal s psico, na ramah prinesel mladega srnjačka z zlomljenim vratom: »Tole moramo pojesti. Najkasneje do jutri. Če pridejo gozdarji, bom plačal, pa še psa mi bodo ustrelili. Kar naenkrat je srnjak skočil na travnik, psica ga je zgrabila, nič nisem mogel storiti.«

Počutila se je kot tisti srnjaček. Samo, da je bil njen vrat še cel in hotela je, da takšen tudi ostane. Pognala se je proti vratom, a je Nejo bil hitrejši. Ustopil se je med njo in vrata, jo ukleščil z rokami, ki so bile kot iz jekla. Ni mogla dihati. Potne srage so ji prekrile obraz, soba se ji je zavrtela pred očmi. Izgubila je zavest. Vrgel jo je na posteljo in pričel trgati obleko z nje. Ko je odprla oči, so kosmi blaga ležali na tleh, bila je razgaljena, z ogromno pojavo moškega nad sabo. Ostra bolečina ji je presekala dimlje. Nič ni mogla.

Ko je končal, si je pripasal hlače, s hripavim glasom dejal: »Hvala.«

In zaprl vrata za sabo.

XI.

Strmela je v strop. Bilo ji je, kot da se nikoli več ne bo mogla vstati iz tiste postelje. Tudi jokati ni mogla. Občutila je samo jezo. Jezo in stud. Pričela je tolči z rokami okoli sebe, kričati, dokler ni izkričala vse bolečine. To ji je povrnilo nekaj moči. Sedla je. Bila je mokra, umazana, gabila se je sama sebi. Pobrala je strgano obleko in se drgnila z njo po telesu, kot da bi tako lahko izbrisala sledi umazanega dejanja. Nato je napolnila kad in se potopila v ledeno mrzlo vodo. Dobro ji je delo. Naslonila je glavo na rob kadi. Razmišljala je. Tukaj ni mogla ostati. Ta soba ne bo nikoli več njen brlog, zatočišče, ljubezensko gnezdo. Kaj lahko naredi? Gre na policijo in znova in znova obnavlja zgodbo in gleda njihove pomilovalne obraze? Ne, hvala. Drugače se bo lotila stvari.

V potovalko je zložila svoja oblačila. Vzela je list papirja in napisala sporočilo za Alfreda: »Odhajam v Ljubljano.«

Renata Cigler-Gandolfo

Zgodbo Alfredo in Andreja je v objavo odstopila avtorica Renata Cigler-Gandolfo. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.