Obiski morja so mi bili že od malega zelo prijetni in sproščujoči. Kot otrok sem velikokrat jokala, ko smo se vračali domov, kot da je v moji duši nekje zapisan DNK morskega zraka in soli, ki ne želi oditi iz teh krajev, kjer sem se počutila bolj domače kot doma. In tako je bilo vse do letos, ko sva kot stara zakonca želela dobiti apartma, ki sva ga obiskala že prejšnji dve leti, vendar je bil v času najinih dopustov prost le pet dni, kar pa se je meni, morjeljubcu, zdelo občutno premalo. Seveda sem stvari vzela v svoje roke in se odločila poiskati namestitev nekje v bližini še za dodatne tri dni. Izbiro mi hitro zmanjša filter hišni ljubljenčki dovoljeni, ker seveda s sabo vzameva najino psico, s katero je dopust morda malo bolj zahteven in stresen, a je hkrati ravno zaradi nje toliko bolj sproščen.
Začuda ne mara gneče, ozkih uličic, iz katerih ne more nikamor pobegniti, kolesarjev in psov, ki pridejo prehitro in preblizu njenega osebnega prostora. Res neverjetno, da je ravno nama uspelo posvojiti takega psa. Ha ha, dobra šala.
Če se vrnem na tiste svoje podaljšane tri dni, ki sem jih samoiniciativno porinila v možev dopust: Našla sem apartma v bližini najine končne lokacije, zdelo se mi je dovolj umaknjeno od mestnega središča in celo nekaj zaplat travice se je kazalo na googlemapsih. Rezerviram, plačam in pustim vse skupaj v mirovanju do meseca pred odhodom, ko lastnici končno odpišem, da seveda lahko pridemo po drugi uri, da v miru pospravijo. Njen podpis na moj odgovor in vprašanje, ali je kakšen problem, da imamo s sabo psa, me je prijetno presenetil, zato sem se resnično veselila prihoda v to nastanitev.
No, sprejem ni bil tako pozitiven, kot je bil odgovor na Bookingu, saj nas je namesto lastnice pričakala njena mama. Tej se niti toliko ni zdelo vredno, da bi prišla po stopnicah navzdol, ampak se je s terase drla, naj pridemo gor. Kot vestna pasja skrbnica sem šla najprej vprašat, ali imajo kakega psa, saj smo z Milo še toliko bolj previdni. Gospa pa ni bila navdušena, da jo sploh imamo. Prvi zbodljaj razočaranja. Se nekako dogovorimo, da pes ni problem; nas pelje v apartma, vmes sprašuje, koliko časa bova pri njih, in nama med razkazovanjem apartmaja zapre spalnico, češ da je ne bova potrebovala, ker sva samo dva. V dnevni sobi je bil namreč raztegnjen in postlan kavč, kot da so nas pričakovali več. Še en zbodljaj razočaranja, a ker sem imela v glavi druge obveznosti, se s tem nisem kaj dosti ukvarjala. Pač OK, bova spala na kavču, saj je samo tri dni. Resnično nisem pričakovala takega sprejema, saj sem dobila občutek, da smo ji odveč, se ji nikakor ne da ukvarjati z nami in ji gre pes še najbolj na živce od nas vseh, ker to pomeni več pospravljanja. Čeprav sem ji zagotovila, da ne bo niti vedela, da je bil v apartmaju, ker bo za njo vse pospravljeno.
Najbolj bizarno pri vsem skupaj je to, da smo v apartma hodili čez njihovo teraso, ker nam niso povedali, da gremo lahko okoli hiše in jih tako ne motimo. Tako pa sem imela z vsakim srečanjem občutek, da sem sosed, ki ga nikoli niso in ga nikoli ne bodo marali. Prvič se mi je zgodilo, da sem na morju štela, kolikokrat grem še spat, da ne rabim bit več v tem stanovanju, čeprav smo dejansko skorajda samo spali tam. In prvič sem razumela, zakaj ljudje hodijo leta in leta na iste lokacije in k istim ljudem na dopust. Ker točno veš, kaj te čaka, veš, kako bo, veš, da bo dobro in lepo. Ko se pripelješ, te obda tisti občutek domačnosti, ki ga imaš, ko prideš domov. Ker so ljudje veseli, da te vidijo po dolgem času, in ker po nekaj letih postanejo tvoji prijatelji in ne samo nekdo, ki ti odda apartma. Tako je tukaj, kjer sva zdaj že tretje leto. Tudi Mila se počuti kot doma, čeprav se lastnica apartmaja boji psov, je nikoli niso podili ali bili kakor koli nastrojeni proti njej. V stanovanju nas je še vsako leto pričakala sveža zelenjava z vrta in vedno dobimo skodelico tople marmelade. Z balkona gledam morje in sončne zahode in to za manj denarja, kot sem ga plačala za tridnevno nastanitev, kjer me je dejansko prešla misel, da jo zapustim povsem nepospravljeno. Da bi imela gospa vsaj za kaj bentiti, ker sicer se je zdelo, kot da ji gremo na živce vsi turisti, s katerimi se mora ukvarjati. Začuda pa ji ne gre na živce denar, ki ga pobere od nas.
Čeprav se moram zdaj na plažo voziti v 10 minut oddaljen kraj in čeprav dostop do vode ni ravno po mojem okusu, vse to odtehta senca borovcev, pesem škržatov, prijeten vetrič in mir, ki ga imamo tako na plaži kot v apartmaju. V življenju je treba sprejemati kompromise in meni trenutno največ pomeni mir in prijaznost, zato me ne čudi, da smo mimogrede postali klasična slovenska familija, ki si bo eno leto vnaprej rezervirala morje v apartmaju, kjer nam je fajn, v kraju, ki je ravno prav oddaljen od vsega mestnega džumbusa in kjer okoli nas ni cel kup drugih apartmajev in vil.
Našli smo domačnost, ki smo je navajeni in nam je znana, in z veseljem se bomo vračali, tako kot se jaz zdaj z veseljem vračam domov, kjer me čakajo mački. Resnici na ljubo jih pogrešam, čeprav uživam v hrani brez dlak in kuhanju brez nosov v loncih, predvsem pa v spancu, ki ga ne zmotijo sestradane mačje tečnobe, ki ti skačejo po glavi ob petih zjutraj, ker njim je pač vseeno, če imaš dopust ali ne.