Zbudiš se, kar je presenetljivo, saj se ne spomniš, da bi zaspal. Ali da bi bil oseba. Ali da bi na kakršen koli smiseln način obstajal pred tem trenutkom.

Nič hudega – obstoj je zmeda za večino ljudi, tudi tiste ki so imeli nekaj desetletij prednosti.

»Oh, odlično,« reče glas, ki je bodisi v tvoji glavi bodisi v dimenziji, zelo blizu nje, »spet si tukaj. To je napredek. Predvidevam … «

Nisi prepričan, kaj to pomeni. Ampak prepričan si v eno stvar: Nekaj je strašno narobe.

Za začetek stojiš. To ne bi bilo nenavadno, če ne bi bilo očitnega pomanjkanja tal pod tabo. Pogledaš navzdol. Ničesar ni. Nobenih tal, nobene zemlje, le neskončnost nečesa, kar bi lahko bila tema, če bi tema imela uradno uniformiran standard.

Majhen znak plava mimo. Na njem piše: PROSIMO, POČAKAJTE NA OBDELAVO.

Glas vzdihne. To je tisti globok, izčrpan vzdih, ki nakazuje, da se ukvarja s tabo že mnogo dlje, kot bi si želel.

»V redu. Poskusimo znova, prav?«

Praznina se strese. Resničnost naredi nekaj, kar bi lahko opisali kot globok vdih. In potem te, z osupljivo nevljudnostjo, kar spusti.

Pristaneš na stolu. Miza – prej neobstoječa – je zdaj zelo prisotna in ti sediš za njo. Pred tabo leži kup papirjev – tista vrsta birokratske dokumentacije, za katero veš, da ti bo pokvarila dan.

Svinčnik začuti svojo priložnost in se zlovešče zakotali proti tvoji roki.

Nasproti tebe pa sedi … nekdo. Ne moreš ga opisati, ker vsakič, ko poskusiš, tvoj možgan vljudno zakašlja in spremeni temo. Vse, kar veš, je, da ima ta oseba avtoriteto. Tisto vrsto avtoritete, zaradi katere se počutiš, kot da si storil nekaj narobe, še preden sploh veš, zakaj si tukaj.

Nagnejo se naprej. Prepletejo prste.

»Se vsaj tokrat spomniš svojega imena?«

Ne.

Oseba podrgne nekaj, kar bi lahko bil njen nos.

»Seveda ne.«

Spet vzdihne. Tokrat zelo dolgo.

»Dobrodošel nazaj na Uradu za vprašljiv obstoj. Tokrat poskusimo preprečiti, da bi bil spet izbrisan.«

Papirji pričakujoče zafrfotajo. Svinčnik trzne.

In ti maš veliko vprašanj.

Na tvojo nesrečo pa bodo odgovori najverjetneje globoko nezadovoljivi.

Če bi lahko rekli, da obstaja soba, potem bi ta soba izgledala natanko tako, kot si jo predstavlja nedefinirana sivina, ko se trudi biti pisarna. Mize so kvadratne, a ravno toliko ukrivljene, da dvomiš o svojem vidu. Luči ne vidiš, a ne moreš reči, da soba ni osvetljena. In stene … no, nekje so, a se izogibajo tvojemu pogledu kot slabo izurjen, nekoliko štorast žepar.

Oseba na drugi strani mize te oceni s pogledom.

»Res nič? Nobenih spominov, vtisov, bežnih občutkov eksistence?«

Zmaješ z glavo.

»Odlično. Potem smo tam, kjer smo bili nazadnje.«

Oseba vzame eno od map, jo odpre in zamišljeno pogleda papirje. Vmes kima, kot da se nekaj spominja. Nato te pogleda naravnost v oči.

»Si kdaj pomislil, da morda sploh ne obstajaš?«

To se zdi nepošteno vprašanje. Pojma nimaš, kaj naj bi bil odgovor, ampak nekaj v tebi ve, da je vsak odgovor napačen.

»Torej. Dokumentacija,« Oseba zamahne proti kupu papirjev pred tabo, »samo formalnost. Tukaj podpišeš, tukaj označiš, da potrjuješ svojo prisotnost, tukaj pa preverimo, ali imaš sploh pravico do obstoja.«

To zadnje te močno zmoti.

»Oh, ne skrbi. 43 % primerov pride nazaj pozitivnih.«

Pojava ne ponudi nobenih dodatnih informacij o tem, kaj se zgodi s preostalimi 57 %.

Svinčnik se spet zlovešče zakotali proti tvoji roki. Tokrat si drzneš, in ga pobereš.

»Odlično,« prikimajo, »zdaj preverimo tvoje podatke. Prvo vprašanje: Si bil kdaj kačje jajce?«

Strmiš vanje.

»Verjetno ne. Ampak, saj veš, birokracija. Moramo vprašati.«

Papirji zašumijo, ko nekaj prečrtajo.

»Se spomniš, da bi imel obraz?«

Odgovor ne pride takoj. Logično bi ga moral imeti, a v tem trenutku se ne moreš spomniti niti ene podrobnosti. Oči? Nos? Usta? To bi morale biti relevantne stvari, pa vendar nekako niso.

»Vidim, da smo pri istem problemu kot zadnjič. Nič hudega, to lahko popravimo.«

Iz predala potegnejo nekaj, kar izgleda kot ogledalo, a vsakič, ko poskušaš pogledati vanj, se podoba v njem razlije kot mokra barva.

»Hah. To bo trajalo,« zamrmra uradnik in si popravi neobstoječa očala. »V redu. Poskusimo test identitete. Ponavljaj za menoj: Moje ime je … «

Toda v trenutku, ko poskušaš dokončati stavek, resničnost zadrhti. Stene pisarne izginejo. Prostor se razblini v vrtinčasto meglico podatkov in predpisov, ki se vrtijo kot jesensko listje v neurju.

Uradnik ošine uro, ki ne obstaja.

»No, poglej si to … Čas nam je potekel.«

Spet zavzdihnejo – tokrat s tako globokim občutkom vdaje v usodo, da se celo izdahnjena meglica v odzivu nekoliko povesi. Nato, kot nekdo, ki je to naredil že prevečkrat, sežejo pod mizo in izvlečejo telefon. Pravi telefon. Takšnega z vrtljivo številčnico in zvito žico, kot da bi se resničnost naveličala vse te abstraktne norije in se odločila prizemljiti v nekaj vsaj približno razumljivega.

»Kličem specialista.«

Ravno želiš ugovarjati – večinoma zato, ker še vedno nimaš pojma, kaj se dogaja – ko uradnik že zavrti številko.

Oddaljen klik odmeva skozi praznino, ki jo brutalno polni premor. In nenadoma:

»Ja, živjo, jaz sem. Spet. Ne, ista težava. Ja, spet. Ne, še vedno se ničesar ne spomnijo. Ja, preveril sem. Ne, niso podpisali obrazcev. Ja, vem, kaj to pomeni. Samo pridi dol.«

Odložijo.

Sledi dolga, neprijetna tišina. Ravno ko želiš vprašati, koga so poklicali, se zrak premakne.

Vrata se pojavijo. Ne na kak logičen način. Preprosto so, kot da so bila vedno tam in je resničnost zgolj pozabila, da bi jih narisala do tega trenutka.

Odprejo se.

Notri vstopi Poslednjik.

Njegova prisotnost obteži prostor – ne grozeče, temveč na način človeka, ki že eone opravlja isto delo in je globoko, temeljno utrujen. Ovija ga dolg, zdelan plašč, ki je bil nekoč verjetno črn, a se je skozi leta razbarval v nekaj, kar bi najbolje opisali kot ‘odtenek obžalovanja.’ Njegova drža sporoča, da je bil poklican zaradi še ene zmešnjave, ki je ne bi smelo biti.

En pogled vrže nate. Nato se obrne k uradniku.

»Spet?«

»Spet.«

Poslednjik izdihne skozi nos. Stopi bližje in te pogleda z izrazom, ki je ponavadi namenjen puščajočim stropom, napačno vloženim dokumentom ali posebej trdovratnim madežem.

»V redu, poslušaj. Nimam časa za to, ti ga pa tudi nimaš.«

Njegov glas je hrapav – glas nekoga, ki je že predolgo kričal čez kozmično različico pokvarjenih cevi.

»Mrtev si. Vsaj, tako nekako. Spet. Problem je, da … ne ostaneš mrtev. In to povzroča dokumentacijo. Sovražim dokumentacijo.«

Nasloni se na mizo, grozeče.

»Torej. Rešimo to. Kdo. Si. Ti?«

Vprašanje te zadene. Ni preprosto vprašanje. Ne ko ga postavi on. Zahteva odgovor. Vleče nekaj globoko v tebi.

In vendar.

Nič.

Tvoj um je prazna plošča, brez spominov.

»Seveda,« zamomlja Poslednjik, »vedno najtežji primeri.«

Iz žepa svojega plašča izvleče beležnico, prelista preveč strani in nekaj najde. Zmrači se mu obraz.

»Hm. To je čudno.«

Uradnik se zravna.

»Kaj je čudno?«

Poslednjik obrne beležko proti njim. Stran je popolnoma prazna.

Uradnikov izraz se napne.

»To … tega ne bi smelo biti.«

Poslednjik beležko zapre s hitrim zamahom in te ponovno premeri s pogledom.

»Dobro. Nov problem. Nisi samo amnezičen primer. Si nepopisan. Ničesar ni o tebi. Ne v Uradu. Ne v Arhivu. Nikjer.«

Premor.

Uradnik se zelo počasi nasloni nazaj v stol, ki škripajoče zatarna.

»Oh. To je slabo.«

»Brez dvoma,« zarenči Poslednjik.

Sledi zelo specifična vrsta tišine. Takšna, ki nastopi, ko dva birokrata dojameta, da je nekaj katastrofalno narobe na način, ki ga ne moreta umestiti v nobeno obstoječo kategorijo.

To je ta tišina.

Nazadnje Poslednjik zavzdihne.

»V redu. Imamo dve možnosti. Prva: porinemo te v obstoj in upamo, da nihče ne opazi. To je lena rešitev, in verjemi, zelo me mika.«

»In druga možnost?« vprašaš, ne povsem prepričan, da želiš slišati odgovor.

Poslednjik si pretegne vrat. Zveni kot pokanje grobnih vrat, ki jih na silo odpirajo:

»Ugotovimo, zakaj ne obstajaš.«

Uradnik vidno prebledi.

»To pomeni, da se mora v sistem. Veš, kakšna mora je to … «

»Ja, ja,« zamahne z roko Poslednjik, »navzkrižno preverjanje, revizija realnosti, odpravljanje bivanjske napake, bla bla bla. Jebena nadloga. Ampak če tega ne storiva, bomo imeli naokoli tavajočo entiteto brez zapisov, in to je še veliko huje.«

Ponovno te pogleda, tokrat z drugačnim izrazom. Ne zgolj z nejevoljo, temveč tudi s kančkom radovednosti.

»Torej. Kaj bo, otrok?« doda s tleskom koščenih prstov.

Nisi več v sedečem položaju. Zdaj stojiš. Pred vrati, z obrazec v roki.

Pogledaš nedokončane dokumente. Prazne. Z izjemo modrega črnila.

V vrata, katerih barva je takšna, da bi se modreci lahko stoletja prepirali, ali gre za rdečo ali škrlatno.

In nato Poslednjika, kozmičnega hišnika, mračnega birokrata pozabljenih duš, ki te gleda kot zamašeno stranišče, ki kljubuje fiziki.

Kaj…? Modra. Rdeča. Nisi gledal Matrice?

In prvič imaš izbiro.

Lahko stopiš skozi vrata v neznano, tvegaš, da izveš, zakaj ne obstajaš, kdo si in kaj to pomeni.

Ali pa podpišeš papirje? Sprejmeš katero koli vrsto lažnega obstoja, ki ti ga na uradu poskusijo dodeliti.

Nekaj globoko v tebi se premakne. Nekaj te zvije bolj prodorno kot pozabljen jajčni sendvič, ki se je iz avtomata na gasilski črpalki preselil v tvoj želodec. Usoda.

Greš naprej? V neznano, raznim novim zgodbam naproti.

ali pa …

[PREMAKNEŠ SE NA ZAČETEK.]

Črt Rajšter

Zgodbo Tu si. Žal. je v objavo odstopil avtor Črt Rajšter. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.