V vašo vednost, tole bo najverjetneje za en drek. Saj se bom potrudil po najboljših močeh, a ni jih veliko. Čas, ki sem ga odmeril za pisanje, editiranje, poliranje sestavka, mi je požrla dvodnevna vikend skejt fešta na Postojnski pumpi, ki se je niti malo nisem nadejal. Slučajno sem se znašel na pravem mestu ob pravem času. Pisanje sem sicer že prej odlagal in prelagal, ker nisem imel blage veze, o čem bi sploh pisal, potem pa je prišla še fešta. Zdaj sedim za tipkovnico zmačkan, z otečenim gležnjem, bolečim desnim kolkom, celotelesnim muskelfibrom, svežimi hrastami na kolenih in komolcih, upajoč, da bo zgolj dejstvo, da sedim in tipkam misli, ki se sprotno pojavljajo v prekrokani betici, magično ponudilo neko idejo, temo, ki bi se jo splačalo razvit.
Soncu navkljub, popoln dan za binđanje kake plehke serije. Mogoče bo delovalo mogoče ne. Algoritma svoje kreativnosti še nisem pogruntal. Definitivno pa se veliko težje zgodi v debilnem psihofizičnem stanju. Pa vendar upanje umre zadnje. Mogoče bi moral pobarati Google ali pa Meto za statistiko svoje produktivnosti. Verjetno bi se mi smejali v fris: »Tepček, mi smo tu zato, da NISI efektiven!«
Statistiko na stran, najbolj sem produktiven, ko sem srečen. Srečen sem najbolj, ko se počutim svobodno. Najbolj svobodno pa se počutim, ko se lahko spontano – neodvisno od časa in prostora – odločam, kaj bom počel, kdaj bom to počel in koliko dolgo bom to počel. Megleno se tudi zavedam, da verjetno družba na ta način ne bi mogla funkcionirat. Vsaj ne naša, z redom in disciplino in točnostjo obsedena. Mislim, a si lahko kdo izmisli še boljši sistem za proizvajanje nevrotičnosti?
Malo nevarna je misel, ki se mi vseskozi pojavlja in ponavlja (kajpada v spontanih vzorcih), da je vse skupaj – to, kar koli je že to kar skupno živimo, če sploh dejansko je kaj – takole, pač ena možnost. Lahko bi živeli tudi povsem drugače. In seveda, glej ga zlomka, mnogi ljudje po svetu počnejo prav to, mogoče celo bolj uspešno kot mi, obsedeni z enim in edinim merilom uspešnosti – količino nekih številk. Ravno ta vikend mi je postregel s perfektnim primerom. V pogovoru z nekim avstrijskim skejterjem sva prišla do točke, ko me je povsem po zahodnjaško, povsem malomeščansko, vprašal, če sem spoznal onega tipa, ki ima novega Transporterja 5 California in Hasselblad fotoaparat: »The guy must be loaded!« je zaključil. Govoril je o istem tipu, ki ga nisem uspel spoznati, čeprav je bil v kempu moj sosed. Komaj se je odzval na mojo pozdravno gesto. Nato ga niti nisem želel spoznat. Itak je izgledal kot največji kup nesreče. Skoraj ziher sem, da sem rahel nasmešek na njegovem obrazu videl šele, ko se je na jutro zadnjega dneva parkrat spustil po krivinah postojnskega DIY skejtparka. Kaj sem hotel s tem povedat? Ne vem, probajte se spomnit, da ste še vedno samo otrok v odraslem telesu. Probajte se v temu oziru vsaj enkrat na dan malo pozajebavat z lajfom. Čist tko, samo zato, ker sede.