Pozno popoldne je Beograd barvalo nostalgično oranžno. Javor je stal ob oknu in od strani gledal ven. Rad je imel jesen, ko se je življenje nekoliko upočasnilo in je veter preganjal listje po ulici. Dnevna soba je gledala na Bulvar kralja Aleksandra. Javor je pomislil, da se je nekoč imenoval Bulvar revolucije.

Napol je poslušal priprave na zapuščinsko razpravo, ki so potekale za njegovim hrbtom, pridušena glasova notarja gospoda Željkovića in njegovega pomočnika. Javorjeva babica Kata je umrla tako, kot si je sama želela: V akciji, kar koli je to že pomenilo.

Na pločniku je nekdo stal pod drevesom. Vsake toliko sta se vžgali dve rdeči piki. Javor se je prestopil in staro neravno steklo je združilo piki v eno in ju ob naslednjem koraku spet razdružilo. Lahko bi bil soj cigarete, popačen v starem oknu, vendar ni bil.

»Gospod profesor,« je rekel gospod Željković tiho in ga zmotil v razmišljanju, »se nam pridružite?«

Javor se je obrnil od okna in sedel na stol pred mizo. Spogledal se je z notarjem, ki je začel z branjem oporoke. Ni bila dolga in ko je končal, je njegov glas legel v prah pisarne. Javor je od Kate podedoval funkcijo Varuha Stekla, vendar je vse to že vedel. Pred časom mu je to sama napovedala.

Takrat mu je razložila, da je Steklo samo druga beseda za mejo med svetom ljudi in svetom demonov, Varuh Stekla pa je nekakšen obmejni stražar. To si je Javor mislil, bog ne daj, da bi Kati to povedal. Kar slišal jo je v glavi: »Obmejni stražar, pa ja.« Steklo ni bilo vedno na istem mestu. Pojavilo se je po potrebi, danes tukaj, jutri nekje drugje.

»Demonom pravimo Senčni, ker so prosojno temno sivi,« je pojasnila, »vidiš jih v sencah med pohištvom, ponoči, ob mraku. Samo njihove oči imajo barvo, rdeče so. Ko pridejo, jih moraš poslati nazaj v njihov svet. Svet za Steklom.«

»Nazaj v njihov svet,« je ponovil, kot da ne bi dojel, kaj mu je povedala.

Steklo je obstajalo od pamtiveka. Ravno tako od pamtiveka so Senčni prehajali mejo v svet ljudi. Javorju se je zdelo čudno zakaj človek nikoli ne gre v svet Senčnih. Prepričan je bil, da se je to dogajalo, samo govorili niso o tem. Najbrž ni sodilo v mitologijo, ki so jo vzdrževali višji ešaloni Varuhov Stekla.

Vstala je in mu pomignila naj ji sledi. V kuhinji je odprla predal z jedilnim priborom. Skrajno desno je ležal starinski revolver. Ne da bi se ga dotaknila, je rekla: »Ustreliš jih.« Pogledala ga je. »S tem,« je dodala popolnoma po nepotrebnem.

Molčal je. Gledal je revolver s filigranskim ročajem z vstavljenimi rubini. Prešinilo ga je, da je izredno lep.

»Si kdaj to naredila?«

Pokimala je: »Dvakrat.«

Javorja je zmrazilo.

»Mislim, da boš ti imel več dela. Pojavile so se ugodne razmere za migracijo skozi Steklo. To je kot stoletne vode. Ko priderejo nič ne moreš, samo boriš se lahko proti njim.«

»Vsled prebranega in upoštevaje vse večjo nevarnost, ki prihaja z druge strani Stekla … « je notar prešel v sklepni del zapuščinske razprave in ga zdramil iz spomina.

V mislih si je ponovil njegove besede: Vse večjo nevarnost. Vzdihnil je in pogledal v zlizano perzijsko preprogo, ki je bila podobna tisti, ki jo je ded prinesel iz Teherana, ko je bil tam v diplomatski službi. Vedno ga je učil, naj posluša sebe, tudi če je nelogično. Še posebej takrat.

Javor se je spomnil, kdaj je prvič v življenju videl Senčnega. Star je bil sedem let, bilo je poleti, preden je šel prvič v šolo. Ponoči se je zbudil in ob vznožju postelje zagledal visoko postavo v dolgem sivem plašču s kapuco. Zdel se mu je nekako prosojen, skozenj je videl svojo novo pisalno mizo in knjigo pravljic na njej.

Tega Kati nikoli ni povedal. Glede na to, kako odklonilno je govorila o njih, se mu ni zdelo, da bi padlo na plodna tla. Rekla je, da Senčni predstavljajo resnično nevarnost, da bodo uničili ljudi. Bodo res? Zavzdihnil je. Zakaj so ljudje tako obsedeni z vojnami, uničevanjem nasprotnika, ki ga niti ne poznajo, varovanjem nečesa za vsako ceno? Čeprav jo je poslušal, se je že takrat spraševal, od kod strah pred spremembami. Bi to mesto sploh obstajalo, če od zunaj nihče ne bi prišel?

Kaj pa, če je vse skupaj samo otroška mora, napihnjena do nerazpoznavnosti? Videti je bilo, kot da se Red Varuhov Stekla po stoletjih delovanja ukvarja samo še sam s sabo. Mar res nikogar ne zanima, kaj se resnično dogaja? Kadar koli je to vprašanje privrelo na površje njegovih misli, mu je razočaranje kot čir razjedlo želodec. Tudi bolelo je podobno: Ostro in pekoče.

Gospod Željković je položil škatlo na mizo in jo, obrnjeno proti Javorju, odprl. V njej je na rdečem žametu ležal Katin okrašen revolver.

Javor je globoko vdihnil in se vzravnal. »Ne sprejmem,« je rekel.

Notarjev pomočnik je slišno zajel sapo. Gospod Željković je debelo pogledal, vendar je presenečenje hitro skril za hladno fasado: »To se še nikoli ni zgodilo. Zavrniti tako čast preprosto ne gre.« Njegov glas je v sebi nosil svarilo.

»Ne sprejmem,« je ponovil Javor.

Vstal je in se napotil ven, proti sprejemnici. Na pragu pisarne se je obrnil: »Profesor književnosti sem, ne bojevnik.«

Še preden je izstopil na hodnik, je slišal notarjev glas: »Premislil si bo, vse to je novo zanj. Samo čas mu dajmo.« Zaprl je vrata za seboj.

Ne bom si premislil. Nekdo mora stvari videti drugače. Morda je ravno v tem trik. Kje je druga stran Stekla, je stvar perspektive.

Zunaj na ulici ga je pozdravilo milo popoldne, vonj po palačinkah in zven smeha iz stanovanja v prvem nadstropju. Zrak je bil topel, pločniki pa polni ljudi. Izza hrbta je zasliši trrrink tramvaja, preden je pripeljal na postajo.

Ni v tem trik, si je priznal. Časti, kot je temu rekel notar, se ne zavrača. Nikoli. Kadar koli je Javor skušal ugotovili, ali je že kdaj kdo zavrnil funkcijo Varuha Stekla, je vedno trčil ob zid molka. Dokler ni nekega julijskega popoldneva naletel na sključenega možaka, ki mu ni želel povedati imena in ga je po fizionomiji še najbolj spominjal na podlasico. Med vrsticami je Javorju namignil, da se je že zgodilo, Red že predolgo obstaja, da se ne bi. Človek je še bolj zlezel vase, ko je komaj slišno dodal: »Potem jih več ni bilo.« To so bile zadnje besede, ki jih je Javor iztisnil iz njega. Ponoči je dolgo ležal brez spanca in razmišljal o možakovih besedah. Potem jih več ni bilo. Ni vedel, kaj naj si misli, čemu naj verjame.

V senci prehoda med dvema starima stavbama je s kotičkom očesa opazil sivo postavo. Obstal je. Oči so rdeče zažarele. Ne da bi ga nehal gledati, je Senčni stopil korak nazaj. Javor mu je sledil. Na koncu prehoda, ki bi se moral odpreti v umazano dvorišče med stavbami, je zagledal motno steklo, v katerem so se v popolni harmoniji nemo prelivale barve. Javor je počasi zajel sapo in začutil, kako mu je topel zrak sušil grlo. Dvignil je glavo k Senčnemu, ravno ko je stegnil roko k njemu. Po začetnem oklevanju je položil dlan v njegovo. Gledal je prosojne sive prste, ki so se sklenili okoli njegovih.

Ob robu vidnega polja je Javor opazil kot pajčevine tanke črne razpoke, ki so razdelile sliko na ostre raznobarvne drobce, ki so polagoma odpadali, na njihovo mesto pa je stopala globoka črnina. Vdihnil je vroč zrak, ki je dišal po prahu in sajah. Resničnost je iz pisanih črepinj razpadla v najbolj črno črno, ki jo je kdaj videl. Preden je črnina pojedla še zadnje drobce barve, je zaprl oči in pustil, da ga je hrumenje izginjanja vzelo s seboj v tišino.

Črna tišina je polagoma spustila vase pramen sive. In potem še enega. Tretjič je siva vlekla na modro.

»Jaaavoooor,« njegovo razpotegnjeno ime je ostro leglo v čedalje bolj modro temo, “zbuuudiesejaavooor!”

Zeblo ga je. S težavo je odprl oči. Nad njim se je sklanjal obraz, sestavljen iz modrikastih steklenih delcev, ki so se med seboj deloma prekrivali. Šele ko je izostril pogled, so se sestavili v žensko s kratkimi lasmi in velikimi očali. Njene oči so bile rjave, le da se je ta tu in tam prelila v rdečo. Zdele so se mu čudovite.

»Jaz sem Milena. Dobrodošel na naši strani Stekla,«  je rekla s čistim glasom. Umaknila se je in Javor je za njo videl visokega moškega. »To je Goran,« je nadaljevala, »on te je pripeljal sem.«

Goran se je nasmehnil. »Midva se poznava še iz tvojega otroštva,« je pripomnil, »se mi je zdelo, da boš nekoč prišel.«

»Mhm,« Javor se je skušal nasmehniti. Sedel je in si dlani pritisnil na sence. Bolela ga je glava, kot da bi vanjo natlačili črepinje, ki so mu rezale oči.

Ozrl se je v smer, iz katere je mislil, da je prišel.

»Če razmišljaš o povratku, nehaj,« je rekla Milena, »ne bi prav dolgo živel, če bi se vrnil.«

Srce mu je hitreje udarilo: »Kaj se je zgodilo s tistimi prejšnjimi, ki so zavrnili čast.« Zadnjo besedo je nekoliko posmehljivo poudaril.

»Zapuščinska razprava se je ponovila. Če so vztrajali pri zavrnitvi, jih ni bilo več,« spogledala se je z Goranom, »v vsakem primeru te ni več – ali odideš ali pa te kaznujejo. Lepo po predpisih, pred sodiščem. Kazen je vedno smrtna, jasno.«

Javor si je pritisnil prste na sence. Glavobol je počasi izgubljal ostrino: »Tisti, ki so prišli sem?« Vprašanja ni izrekel od konca.

Goran je skomignil z rameni: »Ne skrbi, povedali ti bodo.«

Podal mu je roko in mu pomagal na noge. Javor je kot polomljen vstal in jima sledil po prehodu med dvema starima stavbama, ki sta se iz kosov stekla ob tihem žvenketanju počasi sestavljali v resničnost.

Ana Vidmar

Zgodbo Druga stran Stekla je v objavo odstopila avtorica Ana Vidmar. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.