Tistega izredno vročega jutra je Hema K. v svoji postelji dvakrat trznila, sunkovito zajela sapo, in se zbudila iz nemirnih sanj.
Spomnila se je, da je bila v bitki na življenje in smrt. Grožnja je veljala njej in vsem, ki jih je poznala.
Tudi ko jih je odprla, so ji podobe nekaj sekund še naprej plesale pred očmi. Njene roke so se krčevito oklepale odeje – še malo nazaj bi prisegla, da so se oklepale vratu nekoga drugega.
Ti šment, si je mislila Hema K. Potem je ponovila to kar na glas: »Ti šment.«
Odgovora ni bilo. Hemin mož je očitno že odhitel na svoje trgovske poti in ji cel teden ne bo namenil niti klica. Hemin pes je le nekoliko privzdignil glavo, medtem ko je njena mačka na drugi strani postelje le obrnila uho; očitno sta obe živali ocenili, da situacija ni kritična.
Hema je še nekaj časa premlevala podobe, ki so se razblinile tik pred njo. Spomnila se je, da je na svoji poti v sanjah srečala najbolj zanimive ljudi. Z nekaterimi se je sporekla, z drugimi se je z ramo ob rami postavila v boju proti zlu. Ko je ena od njih padla pod udarci, jo je Hema tako odkrito objokovala, kot še nikogar v življenju.
Spomnila se je, da so se skupaj borili za pravo stvar, za nekaj resnično izjemnega, kar bi neizogibno spremenilo potek zgodovine na bolje. V primerjavi s tem je bilo stresanje briketov in umivanje zob prav neverjetno ponižujoče opravilo. Le kako je lahko v vsega nekaj sekundah prešla iz reševanja sveta do takšnih banalnosti?
»A je moje življenje ničvredno?« je vprašala kompanjona, ki sta žrla vsak svoje brikete. Tokrat pes ni dvignil niti glave, mačja ušesa pa so bila prav tako uperjena v svojo skodelico.
Hema je odprla beležnico in skušala popisati svoje misli, kot ji je svetovala kolegica. Že po dveh besedah se ji je svinčnik ustavil; ni se mogla spomniti, proti čemu se je pravzaprav borila, koga je skušala zadaviti. Obrazi ljudi, ki so jo tako navdihnili med spanjem, so izginili tako hitro kot peščeni vzorci v vetru.
Ostali so le še občutki – tesnoba, ponos, strah in skrb – ostanki nečesa tako močnega, kot ni doživela še nikoli. Hemo je preplavil še en močan občutek. Najprej nemoč, nato pa še bes.
Stisnila je svoji roki, kot je prej stiskala odejo. In kot je še nekoliko prej stiskala en zelo pomemben vrat. Začutila je drobec veličastnosti, ki jo je preveval v sanjah.
»Mmm.«
Kar stiskala je in stiskala. Vreča briketov je zaječala pod pritiskom.
Radio, nastavljen na tisto minimalno motečo glasnost, je godrnjal o dogodkih na Bližnjem vzhodu, potem pa je prešel na vojno v Ukrajini.
»Pok!«
Briketi, končno osvobojeni plastičnega zapora, so se usuli po tleh. Mačka jo je ob poku nemudoma ucvrla. Hemin pes je hvaležno pogledal lastnico in vendarle obrnil svojo tolsto rit proti novemu viru hrane.
»Napredek,« je ugotovila Hema. A hotela je več. Sanj se ni več mogla spomniti, lahko pa je poustvarila občutek, da je davila nekaj res pomembnega.
* * *
Vrata na urgenci so se bliskovito odprla.
»Moški, približno 60 let, nezavesten, saturacija 78,« je drdrala reševalka, »diha, ampak plitko.«
Takoj, ko se je postelja ustavila v ambulanti, jo je obkrožila posadka.
»Hematomi na vratu, sum na davljenje,« je še navrgla punca, ki ga je pripeljala.
»Oho,« dohtar je našpičil ušesa, »poskus umora ali samomor iz strasti?«
»Pojma nimam, v hotelski sobi so ga našli,« je odvrnila reševalka, »naj to ugotovi policija.«
Dohtar je bil kar nekoliko razočaran nad odgovorom, vendar je imel tudi sam pomembnejše delo. Nadel si je rokavice.
»Nič, intubacija, kisik, naj v dvojki uredijo CT,« je naročil. Ekipa se je v kaosu prerivala in po najboljših močeh izpolnjevala vsak svoj kos naloge.
Krvni tlak 80/50, pulz 130. Dohtar je prikimal. Še malo, pa je bila situacija stabilna.
»Analgezija po protokolu, spremljajte, za vsak primer obvestite še nevro,« je rekel sestri, »če se zbudi, me pa le pokličite, da ga izprašamo.«
Opazil je, da so bile pacientove pesti nekako čudno stisnjene, kot bi skušale še vedno nekaj zadržati v rokah.
* * *
»Gospod K.?«
Sestre so imele zelo malo potrpljenja za speče ljudi, zaradi česar se je že odločil, da bo bolnišnici napel nekaj težkih. Ali bo pisal varuhu pacientovih pravic, ali pa nemara kar podal ocene na ustreznih spletnih mestih. Da takole človeku sredi sanj odgrnejo zavese in ga prepustijo na milost in nemilost težkim zdravniškim očem sredi vizite?
Zagrgral je v protest.
»Pravi, da ga nič več ne boli,« je raztolmačila sestra.
»Odlično, dvignete se lahko? Jeste normalno?«
Tom K. ji je grgrajoče jebal mater, kar je sestra raztolmačila kot: »Ja.«
»Pa se že kaj spomnite? Imate koga, ki bi ga lahko poklicali?«
Tom K. je momentalno fantaziral o nasilju nad zdravstvenim osebjem, nato pa vendarle ugotovil, da nima smisla. Odkimal je in še enkrat zagrgral. Tokrat je sestra prevedla po pravici.
Potem so mu prinesli oduren zajtrk, ki se ga ni niti pritaknil. Rajši je zaspal.
Tom K. je v sanjah znova zagledal gospo. Bila je čudovita, skoraj veličastna, z obrazom, ki je sijal od notranje moči.
Ko so se njene roke ovile okoli njegovega vratu, je začutil, da se dogaja nekaj, kar močno presega le njiju. Bilo je zgodovinsko.
Zadnje, kar je pomislil, preden so ga spet zbudili za večerjo, je bilo:
»Ti šment.«