… na telefon že več kot teden dni. Enkrat je zvonilo v prazno, spet drugič je bil nedosegljiv. Večkrat si ga poskušal priklicati. Nekoliko te je skrbelo, vendar nisi imel česa storiti.

Ravno si pisal zgodbo, potopil si se vanjo, ko ti je po več kot tednu dni zazvonil mobilni telefon in na njej se je izpisala neznana telefonska številka. Oglasil si se zadržano, ker si pričakoval neznani glas, ki ti bo ponujal novo zavarovanje ali novo vzmetnico ali nov sesalec na paro.

Vendar pa si v daljavi zaslišal njegov glas: »Darko si ti? Vinko tu. Sem v bolnici. V umobolnici. Pridi do mene. Prinesi mi kaj za obleč. Prinesi majice, pulover, hlače, nogavice, spodnje hlače. Nič nimam.«

»Danes ne morem. Pridem jutri,« si odgovoril, saj je bila ura že pozno popoldne.

Pogledal si v omaro, ali je v njej kakšen pulover, ki ga že dolgo nisi oblekel. Uvidel si, da mu lahko odneseš trenirko rdeče barve, ki ti jo je podarila babica in je nisi nikoli oblekel. Nekaj majic, spodnjih hlač in nogavic si šel kupit v trgovino z oblačili pod stanovanjem, kjer si živel.

K Vinku si se odpravil naslednji dan popoldne, saj si vedel, da imajo v dopoldanskem času dejavnosti in obiski niso bili zaželeni. Vidno shujšan in s pogledom omamljenega človeka te je pričakal na hodniku. Redko sta se objela, tokrat je bila izjemna priložnost. V roke si mu pomolil veliko vrečko z oblačili. Pogledal je vanjo: »Hvala ti, prijatelj. Se grem kar takoj preobleč, sam sebi že smrdim v teh cotah. Pridi z menoj. Ti pokažem sobo.«

Stopil si za njim in ko je odprl vrata sobe, je zaudarilo po zdravilih in čistilih, ki so se mešale z vonjem urina. »Njemu večkrat uide,« je pokazal Vinko na spečega v postelji, s katerim si je delil sobo.

Preoblekel se je pred teboj; v sveže spodnje hlače, v sveže nogavice, v majico in v trenirko. »Greva ven, da ga ne zbudiva,« je dejal Vinko in peljal te je ven na zrak, na klopco, pod lipo na koncu parka.

»Zakaj se nisi oglašal?« si ga z zadržanim besom vprašal.

»Da ti razložim. Zadnjič sem šel k zdravniku, ker me večkrat boli glava, naj mi da kaj proti glavobolu. Spraševal me je, zakaj me boli glava. Razložil sem mu, da se je veliko zvalilo name. V službi pritiski, doma pritiski, vsak dan pod pritiskom. Potarnal sem mu, da se bojim, da ne bom vzdržal, da ne bom zmogel. Retorično sem mu rekel, da bi najraje vse pobil, da bi se rešil te kletke, v katero sem se ujel. Očitno me je razumel narobe, zato je zavrtel številko. Pome so prišli reševalci in me odpeljali sem. Odredili so me na zaprti oddelek. Vzeli so mi vse, tudi telefon.«

»Zdaj razumem,« si mu prikimaval, kot že tolikokrat, ko sta skupaj pila viski, »je krivo tudi, ker si že bil predhodno zaprt?«

»Seveda, enkrat zaprt, vedno zaprt. Psihiater me je spraševal, koga sem imel v mislih, da bi pobil. Nič nisem rekel, ampak imel sem v mislih, da bi ubil tudi njega, če bi ga lahko … ha, ha, ha,« se je začel smejati naglas.

»Darko, Darko, Darko … « te je premotil glas medicinske sestre, »povsod vas iščem. S kom se pogovarjate? Čas je za večerjo. Ura je že sedem. Pripravila sem vam tableto.«

Zdrznil si se in jo pogledal z motnimi očmi: »Vinko mi je povedal en štos.«

»Pridite z menoj … Spet ste oblekli rdečo trenirko, saj veste, da ni dobro za vas, ker vas rdeča spravlja v čudno voljo … « te je prijela pod roko in skupaj sta stopila proti vratom.

Stanka Žitnik

Zgodbo Vinko se ti ni oglasil je v objavo odstopila avtorica Stanka Žitnik. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.