»Čakam nanjo, po pravici čakam na to, da me trofi. Ajde, ne bi ravno rad svoje mame, saj, veš … Bog, daj mir in odpuščanje Ojdipu. Zajebu se je kapitalno, nimaš kej, ni si bil pa sam kriv, no. Bi pa pasal po vsem tem cajtu, da me karkol že položi, če me ni baba, me bo pa mnda sj hamartija, stari.«

»Si pil ti?«

»Vež da sm in ti z mano, butl blesav.«

»A ni hamartija v bistvu en tak prototip stereotipa? Mislim, lahk ji spizdiš, ampak ji pač ne boš. So tendence, ki se tk al drgč pojavjo, izrazjo pa se mndale vedn. Pač ne morš mim tega. A veš, je ta vzporedni svet, ku te vleče k seb, eni bojo rekl temu kriva pota, drugi hudičeva prenapihnjenost in treti usoda. Če se boš menu z res pravim pokvarjencem, ti bo še namignu, da ga je Fortuna, sj veš, v rit. Da si ga je nastavla na vrate in mu niti ni slekla hlač, svija, na suho si ga je prvošla in si prst oslinla šele post festum. Ta prava … sj veš, no, pač, če mene vprašaš.«

Ampak dobro, to smo Štajerci, pri nas je pač tako. Sick besednjak in obsesija z alkoholom. Nabijamo po svoje, škodimo pa načeloma niti ne, ne družbi in ne živalim, če se že ne gre ravno za »šnicl« v gobovi omaki. Smo pač, kakršni smo, seveda nam je za zamerit, nam pa tudi ni. Slabega nismo hoteli, smo pa marsikaj žalega storili. Takšni pač smo. Še vedno, zdaj lahko to trdim s kar veliko gotovostjo, bitja dana od Boga.

»A je še kr nis pozabu?«

»Nism. Ko da me veze? Pa mali intermeco, dober veš, ka si, da me spomneš najo. Ampak! Si vidu to novo … khm, to s TV-ja? Hjao. Sicer pa, ka sma se menla? Mja, ne vem. Lej, res ne vem. Ne vem, kk naprej, ne znam, nočem in res mi ni. Pa ka nej, kurac, a je kej narobe s tem? A morm res vedn met cilj, a morm res vedn rešit tebe pa tvojo kurčevo zv…«

»No. Kurčeva res ni.«

»Ni. Si pa ti v kurcu. Še ded nisi več.«

»Ti boš pameten, še babe nimaš.«

»Res, res, pa še manjši intermeco, dober veš, ka si, da me spomneš najo.«

Štajerci, to mislim predvsem na moški del populacije, smo pač bitja posebnega načina preživetja, nekje na meji med samomorom in pristno srečo. Težko nas uloviš kje drugje, če nas ravno ne v njeni smiselnosti, ki slej ko prej ko prej postane najina. Pa ni nič slabega na tem, če mene vprašate, je to v svojem smislu lepo in en tak socialno-psihološki korektiv. Štajerci smo bitja, katerih pridnost je pogojena s pravo spodbudo. Naj bo to konec sveta, naj bo to grožnja ljube, da nas ima dovolj, ali novi davek, ki si ga je osmislila katera koli že in s katere koli strani naj bi bila ta vlada. Baš me briga zdaj. Kot Štajerc sem se vedno prestavil! Odprto ostaja samo vprašanje, kdaj bi se pa res. Sicer pa mislim, da Štajerc ni podoben drugim. Ampak ne morem reči, jaz predalčkam, zame je Prekmurc miren, Korošc, no, to težko povzamem, Gorenjc je pač Protoslovenc, Dolenjc pa vidi več vrednosti v proizvajanju kapljice kot konzumaciji, Primorc po svoje, ko enkrat valovi morje, je pač vsem vseeno, malo sonca, malo soli in koža nenadoma ozdravi. Zato mi je bilo z njimi vedno fajn in hkrati težko. Ker se pač nisem znašel v tem konceptu sproščenosti in lastnega smisla v cikličnem svetu plime in oseke.

»Bova še eno?«

»Še vprašaš?«

Bila sta res hecna, saj sta se nasmihala in takoj vsak po svoje na skrivaj pozjala na telefone, se prepričala, da ne bo kaj hudega, če podaljšata, toliko treznosti sta, kolikor sem imel možnosti in mi je bilo dovoljeno videti, še imela v sebi. Pogled v tla, pogled v kozarec, pogled v nebo in prišlo je novo pivo. Vidi njih!

»Vse mine.«

»Vse.«

»Pa si bil pri njem?«

»Sem, res je zjeban.«

»Rak vse zjebe.«

»Pa je kej reku?«

»Ka pa nej?«

»Si ti kej?«

»Pa neki. Pofukan onko. Slab ti je še predn stopiš čez vrate.«

»Verjamem.«

»Pa lej, bil je presenetljivo dober, to mi je blo pa še slabš, sj veš, kk so, en dober dan, pol pa … «

»Ko da bi vedl.«

»Ja, sej. Pa ti? Še … sj veš… še kej s svojo?«

»Pa no. Rad ji frjolco poližem, sm mislu, da sm posebn, pol sm pa bral nek blog, da se vsi tipi s tem hvaljo, zdej me je še pa to minal.«

»Pa ji paše?«

»Včas ji pride.«

»Neki je.«

»Neki je.«

…

»Boš ti šou k jem?«

»Rad bi se spravu. Ka nej rečem, je reku kej taga? Nočem mu težit tam … «

»Pa mislim, da mu bo v redu, na konc pa itak ne veš, kak dan ma. Sj veš, ko sm bil tam, je mel res doberga, neki ne bo okej, če mene vprašaš.«

Po moje to ni bil štajerski moment med njima, pač pa tisti dedji ali pač človeški, težko rečem, ker še nisem govoril kot baba, no, odgovarjal kot sitna baba že, ne pa tako kot pač bi ženska. Saj veste, naše ženske so fajn in zajebane in nikoli jih nisem znal prebrat. Zdaj vem, kaj se menijo, a še vedno nimam pojma, kaj res mislijo. Sicer pa mislim, da razlik med tečno babo in dedom v naravnem stanju ni. Pri teh dveh sem pa bolj slišal to tišino, da jima ni vseeno in tudi meni ni bilo. Če bi lahko, bi se jima pridružil, vprašanje, kaj bi slišala, zdaj ko sem »nad,« je še moj jezik drug. Bog te j… Bog te j… Bog te … ljubi. Na naj bo pa tko. Bog … Dragi Bog. Saj ne vem … Kar koli že in kakor koli že. Upam, da si zadovoljen z mano in pazi na kolega, ki pač sta, kar sta, Štajerca, jeb…, jeb… Nimaš kej. Bota že. Pazi nanju.

»Ne me fukat … «

»Ka?!«

»Ni ga več.«

»Kdo ti je pisu?!«

»Ko da ma veze.«

»Ti si se vsaj menu z jim. Si meu prou. Tazadn pir je s teb spil. Še dober, da si mu ga prešvercu v bolnco. Ne bi smel bit zadn. Ga je nesl, ko Štajerca z napako.«

»Pa kurac, no. Štajerc s hamartijo tud po piru, kdo bi si mislu, lih un.«

»Boš poslal venc? A misliš, da morm kej napisat gor pa da se vsi s familijo podpišemo?«

»Intermeco, sine, pizda si in to vlka, da me v takim momentu spomneš najo!«

Gozdni Sadež