Trava med žalujočo vrbo ob reki in ponosnim hrastom na robu gozda, kjer so našli ostanke grofičinega trupla, je bila po dveh dneh še vedno steptana. Luže goste krvi niso dovolile bilkam, da bi se ponovno vzravnale proti nebu, pa tudi nekaj koščkov njene nekoč nevihtno modre obleke je bilo ujetih v strjeno gmoto.

Princ je pokleknil na eno koleno na robu čiste trave in se stegnil po razcefran kos krvavega rokava. Ni si želel umazati pozlačenih čevljev, a moral je preučiti kraj napada in ugotoviti, kakšna zver bi lahko storila nekaj tako grozljivega. Tako mu je naročil oče. Že tretjič se je razgledal po travniku, pa se mu kljub temu o napadalcu ni svitalo prav nič več kot ob prihodu. Ob boku si je zrahljal vez med prednjim in zadnjim delom oklepa in si ga nekoliko odlepil od prepotene tunike. Bil je vajen mehkih preprog in gladke svile z živobarvnimi vzorci, ne segrete kovine. Brez pahljač in visokih senčnikov je bil Sončev bog zanj preveč.

Zlate lase, ki jih je mršil rahel jesenski veter, si je popravil za uho, ko je med drevesi zaslišal odkašljevanje. Sunkovito se je obrnil proti izvoru hrupa in v senci dreves zagledal dvoje svetlo rjavih, skoraj rumenkastih oči.

»Kdo je?« je vprašal in se skušal pretvarjati, da mu srce ni poskočilo bolj, ko bi si želel, »si to ti, lovec?«

»Oprostite, vaše visočanstvo, nisem vas hotel prestrašiti,« se je lovec opravičil z globokim pomirjujočim glasom.

»Saj me nisi prestrašil!« Princ je vstal in si stepel drobce umazanije z vinsko rdečih svilnatih hlač, »pozen si. Pridi že vendar na plano, da si te ogledam.«

Na jaso je stopila visoka postava bradatega moškega s širokimi rameni. Izbočeno čelo so mu zakrivali temni kodri, mastni in sprijeti drug ob drugega. Njegova oprava je bila preprosta, primerna za nekoga tako nizkega rodu. Nepobarvana lanena srajca, hlače, visoki usnjeni škornji in nožnica za pasom. Od nenehne uporabe zlizan leseni ročaj noža je bil videti od vsega še najbolj čist. Oblačila so bila na več mestih zakrpana in ponošena, kot bi bila leta in leta izpostavljena tako pripeki kot nevihtam.

»Pa res izgledaš točno tako, kot te je opisal stari krčmar,« je rekel princ. Če bi takega človeka videl stati pred vrati svojega dvorca, bi nanj nemudoma naščuval pse.

»Hvala, vaše visočanstvo,« se je lovec priklonil tako umirjeno, kot je govoril. Njegove besede so se razlivale preko jase kot tekoči med.

»Pa si tudi tako vešč, kot pravijo?«

»Žal ne vem, kaj so vam povedali o meni.«

»Slišal sem, da v deželi ni boljšega sledilca od tebe. Da lahko izslediš divjega prašiča, ki je šel mimo pred tremi dnevi. Da ti drugi lovci zaupajo bolj kot svojim jazbečarjem.«

»Za prvo ne vem, drugo dvoje pa menda drži,« je skomignil lovec in se rahlo nasmehnil. Zgornja vrsta zob je bila predolga in mu je silila preveč navzven preko spodnje.

»Upam, da res. Meni in moji roki pravice ta stvor ne sme uiti!« je princ stisnil pest, nato pa pokazal na krvavo zaplato trave, »jaz bi rekel, da jo je volkokož.«

»Najbrž ne, vaše visočanstvo,« je rekel lovec, »volkokoži napadajo le, ko je Lunina boginja sita, kar je bila pred sedmimi dnevi, to žensko pa je stvor ubil pred dvema.«

»Aja, saj res,« se je princ udaril po čelu. »saj to sem vedel, samo iz glave mi je padlo. Potem pa je bila gotovo viverna.«

»Tudi to najbrž ne, vaše visočanstvo,« je ponovil lovec, »tukaj so našli ostanke grofičinega trupla. Viverna svoj plen zgrabi, odleti z njim v gnezdo in ga običajno komaj tam pokonča.«

»Potem pa je bil lahko samo še gorski trol. Nič drugega ni moglo biti.«

»Vaše visočanstvo, ne verjame…«

»Kaj? Boš rekel, da tudi gorski trol ni?« ga je odrezal princ, razdražen od lovčevega zavračanja njegovih predlogov.

»Mislim, da res ni gorski trol,« je rekel lovec in se ponižno priklonil, »pred zimo ne bi nikoli prišli tako daleč od gora. Pa tudi če bi, niso znani po tem, da bi izvajali več zaporednih napadov.«

»Kako to misliš?«

»Vašemu visočanstvu je gotovo znano, da je prejšnji teden na enak način kot grofica umrl pekovski vajenec, teden dni pred tem pa eden od kmetov na južnih pšeničnih poljih. Ali pa dva ribiča prejšnji mesec. In to so samo tisti, katerih ostanke so lahko našli.«

»Seveda, seveda,« je zatrdil princ, ki se mu ni niti sanjalo o napadih na nizkorodneže.

»Kakšno olajšanje,« si je oddahnil lovec, »ljudje bi bili zelo zaskrbljeni, če bi Njegova visokost, naš predragi kralj, poslal najboljše ljudi raziskovati komaj zdaj, ko je bil napaden nekdo modre krvi.«

»Ah ne, kje pa. Očeta skrbi za vse ljudi v Njegovem kraljestvu. Samo, emm, odločal se je, katerega izmed sinov naj pošlje. Odločil se je za najmlajšega, da se lahko izkažem in mu prinesem glavo te preklete zveri.«

»Vsi v kraljestvu bomo mirneje spali, ko pokončate zver, vaše visočanstvo.«

»Brez dvoma. Torej, jo lahko izslediš?«

»Smem?« je vprašal lovec in pokazal na kos krvavega rokava v prinčevi roki. Ko mu ga je princ izročil, ga je razprl proti odhajajočemu Sončevemu bogu in ga temeljito pregledal. Nato se je spustil na vse štiri k steptani travi, si natančno ogledal krvave madeže in jih prevohal.

»Že veš, kakšna zver je?«

»Ne še, vaše visočanstvo. A odšla je v tisto smer,« je rekel lovec in pokazal proti drevesom, »kar za menoj.«

Lovec je stopil proti gozdu veliko hitreje, kot je govoril. Bil je na sledi in ni je smel izgubiti, a princu se je kljub temu zdelo skrajno nevljudno pokazati hrbet nekomu toliko višjega stanu.

Dolgo sta hodila skozi gozd. Lovec se je občasno ustavil, si ogledal praske na deblih, z roko sledil odtisom v poteptani podrasti, nato pa odhitel naprej. Tonila sta vedno globlje v temo pod gostimi vejami, vendar ga to ni upočasnilo. Kljub hitrosti se je premikal povsem neslišno, tako spoštljivo je stopal po mahu in listju.

»Je še daleč?« je vprašal princ, ko se je srebrnkasti sij lačne Lunine boginje prebil skozi krošnje, »moj meč hrepeni po krvi.« Izvlekel je svoj kraljevski rapir. Ročaj obdelan z rdečimi in rumenimi rubini se je zalesketal v mesečini.

Lovec se je s svojimi svetlo rjavimi očmi zazrl v princa: »Smem predlagati, da zaenkrat še pospravite meč, vaše visočanstvo? Tako imeniten je, da bi lahko zver od daleč opazila njegov sijaj.«

»Ne samo, da si lep, še preveč lep si,« je princ rekel svojemu meču in ga pospravil nazaj v nožnico.

»Mislim, da sva blizu,« je dodal lovec.

»Končno,« je odvrnil princ. S tresočo levico se je trdno oklenil ročaja svojega meča. Ni se mogel odločiti, ali ga je oblilo navdušenje ali strah. Ampak zakaj bi ga bilo vendar strah? Saj je imel ob sebi izkušenega lovca. To bi moralo zadostovati, pa čeprav s svojo kraljevsko roko ni ubil še nikogar.

»Tam je,« je čez nekaj minut šepnil lovec. Pokazal je proti majhni jasi, ki se je odprla onkraj grmovja pred njima: »Na drugi strani jase se premika.«

Oblaki so zakrili bled vir svetlobe, zato je moral princ močno napeti oči. Vse, kar je razločil, je bilo premikanje velike kosmate sence, ki se je sklanjala nad nekaj ob vznožju borovih dreves.

Princ je že hotel zakorakati na jaso, a ga je lovec v zadnjem trenutku zgrabil za rokav: »Ne veva, kaj naju tam čaka. Pojdiva okoli, da naju ne opazi prehitro.«

Počasi in previdno sta stopila proti levi in sključena ostala v zavetju grmovja. Obhodila sta polovico jase, ko je skozi majhno luknjico med oblaki prodrlo nekaj mesečine. Za trenutek je princ razločil kot konj veliko obliko, ki je spominjala na nekaj med psom in človekom. Zagotovo ni bila navadna žival, ampak tudi volkokož ni mogel biti, Lunina boginja to noč ni bila sita. Ta stvor je nekdo ustvaril z urokom. Ali pa je bilo morda prekletstvo, ki ga bo kmalu končal njegov meč. Natančneje si zveri ni mogel ogledati, saj so se oblaki zgostili.

V ponovni temi je pod prinčevo nogo pridušeno počila vejica. Nemudoma je obstal kot kamen, niti dihati ni upal. Ni mogel videti, kaj se dogaja na jasi, slišal pa je lahko samo blag veter, ki je vel med vrhovi dreves. Ko se je končno upal premakniti, se je ozrl nazaj k lovcu. Ta je mirno kot kip stal korak za njim in mu samo rahlo prikimal. Princ je razumel gesto. Zver ju ni slišala.

Po nekaj previdnih korakih je princ z desnico segel proti levemu boku, da bi izvlekel meč. Oblaki so se spet razkadili in zagledal je hrbet stvora, ki je bil le še nekaj korakov stran. Zver je mirno glodala ostanke nečesa …nekoga pod seboj. Odlično! Sploh se ne bo zavedala, kaj se je zgodilo, dokler je ne bo z enim udarcem posekal izza hrbta. V mislih se je zahvalil Lunini boginji za nepreviden plen in hotel napasti, v tistem pa je v desnem boku začutil ostro bolečino.

Princ se je zgrudil na kolena. Skušal je vdihniti, a zrak ni prišel do pljuč. Ozrl se je v bok, iz katerega je skozi razpoko v zrahljanem oklepu štrlel zlizan leseni ročaj noža. Zvrnil se je na drugo stran in na robu jase tik pred sabo zagledal ogromen skoraj pasji obraz z izbočenim čelom. Žareče rumene oči so zrle vanj, gobec pa je komaj slišno zarenčal skozi priprte čekane. Za seboj je zaslišal prestopanje po listju in začutil, kako je nož zapustil njegovo telo. Ni imel več moči, da bi se premikal, kaj šele upiral. Začelo ga je zebsti. Pogled se mu je vedno bolj meglil.

»Poglej, oče, tokrat sem jaz tebi pripeljal večerjo,« je ponosno rekel lovec z globokim pomirjujočim glasom.

Domen Kodrič

Zgodbo Princ in lovec je v objavo odstopil avtor Domen Kodrič. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.