Morda je naslov res udaren in me postavlja v pozicijo ultra pametnjakovičke, za kar se trenutno nimam, imam pa oko za opazovanje in možgan literarne komparativistke, ki mora iz obilice informacij izluščiti tiste, ki so pomembne. No, zadnje čase lušči ven samo še debilizme tega sveta.
Res se trudim, da sem čim manj vpeta v realno svetovno dogajanje, ker ko začnem enkrat razmišljati o določenih zadevah, sem vedno znova bolj in bolj znervirana in vse manj mi je jasno, kako so ljudje tako brez slabe vesti škodljivi sebi in okolici. Svoja dejanja upravičujejo z bolj ali manj smiselnimi izgovori, ki naj bi ublažili stranske učinke njihovih odločitev. Morda bi bilo prav in pravično, da mednje štejem tudi sebe, čeravno si kljub vsemu domišljam, da nisem ravno klasičen predstavnik homo debilikusa. Ampak ja, imam tudi jaz še precej prostora za izboljšave.
Pritisk si dvigujem z branjem objav in komentarjev najrazličnejših objav na socialnih omrežjih. Včasih se mi zdi, da je to zdaj prostor za vse boomerje, ki so se zataknili nekje v svojih časih in nekako ne morejo sprocesirati vseh informacij. Ampak največkrat so ravno oni tisti, ki me šokirajo s svojimi nesramnimi, žaljivimi, odrezavimi in svetoprepričanimi komentarji in izjavami. Očitno, če si na svetu 60 let in več, se ne rabiš več ničesar naučiti in tisto, kar veš in znaš, je sveta resnica in nič drugače ne more bit, ker tako, kot je, je dobro, čeprav ne za vse, važno, da je dobro za njih. Včasih se zabavam, večino časa pa popizdevam ob njihovih obtožbah in vztrajanju pri svojem, tudi če podaš še toliko protiargumentov. Sprašujem se, zakaj me pravzaprav nervira to, da ljudje, ki imajo vrtičke, veselo pobijajo vse, kar leze in gre, ker živalic pač ne poznajo. In potem vprašajo na FB, kjer se vedno najde cel kup modrecev, ki so mnenja, da je ta rastlina ali žival škodljiva in da jo je treba uničiti. Pustimo ob strani, da so ideje za uničenje take, da seveda ne ubijejo zgolj in samo tiste določene nadloge, ki se je želijo takoj in nemudoma znebiti, ampak še cel kup koristnih organizmov, a tega žal niso sposobni sprocesirati. Tako kot ljubitelji dolgočasno zelene in urejene trave ne morejo sprocesirati, da cel kup gnojil in strupov slej ko prej konča na njihovem krožniku in da monokultura še nikoli ni prinesla ničesar dobrega. Ampak njim je pač to všeč. Jebat ga za vse živali, ki zaradi tega umrejo. To njih ne zanima, mi pa povedo, da sem jim fouš. To je tak klasični klic obupa, naj pač neham srat pod njihovimi objavami in da če sama ne morem/nočem imeti urejene trate, da je to moj problem in da naj ne bom zavistna.
Saj v resnici imajo prav, to je moj problem in ne njihov, samo mene nenormalno iritira ta sebičnost, ki je vse bolj prisotna. Včasih so ljudje še kaj pomislili na druge, na skupnost, na življenje svojih potomcev, danes, danes jih ne zanima prav nič kaj dosti drugega kot lastno zadovoljstvo, čeravno je pot do tega precej kruta, grenka, trnova. Jaz preprosto res ne vem, kaj in kdaj točno je šlo v razvoju človeka narobe, sem pa sveto prepričana, da je nekaj šlo. In to precej narobe. Ker zakaj pod milim bogom ne moreš dojeti, da strup, ki ga uporabljaš, odpadki, ki jih proizvedeš, ne izginejo kar nekam v vesolje. Vse to nekje konča. Nekje na našem planetu. Mi pa se obnašamo tako, da če nečesa ne vidimo, potem ne obstaja.
Res ne vem, zakaj točno imamo tako velike možgane, če jih očitno ne znamo ravno najbolje uporabljati. Nivo znanja pada, bralno razumevanje pada, funkcionalne pismenosti skorajda ni, tako da se resno sprašujem, kako točno nam je uspelo preživeti toliko časa na tem planetu in se za povrh vsega še tako namnožiti. Verjetno zato, ker smo spotoma zradirali nič koliko vrst živali in rastlin in uničili nič koliko habitatov. Ampak nič zato, važno, da se imamo fajn. No vsaj tisti se imamo, ki ne živimo na nobenem vojnem območju.
Vojne, še ena glupost, ki jo pozna le naša vrsta. Vse druge živali se prej dogovorijo o tem, kje je kakšna meja in kdo je pri čem glavni, le mi tega nismo sposobni. In kar je še najbolj zanimivo pri vsem skupaj, je to, da v vojnih območjih še vedno upravljajo orožje ljudje in ne roboti. Če bi vsi skupaj rekli voditeljem: »Jebite se sami s temi pištolami, jaz ne bom ubijal nikogar,« ne bi imeli nobene vojne. Ampak ne, več kot očitno je sistem naštudiral, kako vzgajati robote, brez občutka za druge, brez sočutja, brez kakršne koli vesti, ker je to edina logična razlaga, da je nekdo sposoben pobijat otroke, bombardirat bolnišnice, odrekat hrano ljudem in hkrati to zagovarjati z nekim bojem za priznanje česar koli pač že. Te stvari so meni povsem nerazumljive in kak zgodovinar bi me verjetno pribil na križ, kako da ne razumem, samo jaz pač ne izhajam iz preteklosti, ampak izhajam iz čiste logike in sočutja. Zanima me, kdaj točno bomo nehali s temi opravičevanji vsega možnega zla. Pač ni opravičila za nasilje, ni ga. Res je, stvari niso črno-bele in nasilje se večinoma rodi iz travm, ki jih je nekdo prenašal dlje časa, ampak to še ne pomeni, da lahko zato nekoga maltretiraš ali celo končaš njegovo življenje. So tudi druge možnosti za reševanje problemov, recimo psihoterapija je precej uporabna zadeva pri tovrstnih težavah. Morda bi bilo bolj smiselno, da bi otroci namesto vseh možnih dejavnosti obiskovali psihoterapevte, ker bi tako lahko že od malih nog sproti predelovali vse travme, ki jih pokasirajo od svojih staršev in okolice.
Morda je skrajni čas, da začnemo spet brati knjige, se igrati v naravi in delati z njo, ne proti njej. Morda bi morali uvesti v vrtce vrtičke in predmete, ki osveščajo o potrošnji in o tem, kako nam ni treba kupit vsega sranja, ki nam ga prodajajo na vsakem vogalu. Morda še obstaja upanje za boljšo izrabo možganskih celic, ker če tega upanja ni, se lahko mirne duše preidentificiram v slona ali neko drugo žival in čakam na svoj nesrečni konec, ki mi ga bo po vsej verjetnosti zadal človek s kakim sila domiselnim izgovorom, dasi bo upravičil še eno nepotrebno smrt za zadovoljitev sila čudnih potreb. In ko že mislim, da me nič več ne more presenetiti, je ljubi Facebook že naštudiral algoritme in mi vsak dan postreže s kako novo glupostjo človeka. In kdo sem jaz, da sodim? Tudi to se marsikdaj vprašam. Ampak dragi ljudje, če se vam zdi OK, da vsak lahko počne vse, kar mu pade na pamet, in s tem škoduje nekomu, potem se lahko skupno zabrišemo s tega planeta, ker si ga realno ne zaslužimo. V resnici si ga že zdaj ne zaslužimo, ampak smo preneumni, da bi dojeli. Tako pač je, danes so pametni tiho in zato nas upravljajo sebični neumneži in nam se s tem ne da ukvarjati. Ampak račun se printa in ne bo poceni. Jaz pa se bom zavoljo lastnega zdravja, najprej zabrisala s socialnih omrežij, potem pa začela klicati vesoljce, naj me že enkrat ugrabijo, ker ne zmorem več. Tako pač je, če imaš možgan literarne komparativistke.