Rdečkast plamenček je neumorno plal.

Hlad, ki se je širil iz žepa njenega novega plašča, jo je počasi spravljal ob pamet. Z roko je večkrat segla vanj in s prsti počasi drsela po hladnem steklu, nato pa jih nenadoma, kakor bi se opekla, odmaknila. Kot hipnotizirana je strmela v gladino jezera pred seboj, vsake toliko ji je kak mimoidoči skazil pogled in prekinil njen tok misli. Trudila se je zbrati in ohraniti prazne misli. Ni bila pripravljena na nevihto, ki bi ji brzela čez glavo.

»Doktorica Villarrubia?« jo je nekdo s presenečenim glasom ogovoril.

Dvignila je pogled iznad jezera. Sploh ni opazila, da bi kdo prisedel k njej na klop.

»Profesorica, pravzaprav,« ga je popravila, že vajena podobnih zamenjav z bratovim nazivom. Nekaj trenutkov mu je brezsramno strmela v obraz, nato pa se zavedla in se opravičujoče nasmehnila: »Oprostite, se mar poznava?«

»Dvomim,« je odvrnil, »a jaz vsekakor poznam vas.«

Primaknil se ji je bližje in iztegnil dlan. »Archie Biew. Me veseli, da sva se spoznala.«

»Biew?« je vprašujoče ponovila Mārū in segla v ponujeno dlan, »Biew, kot profesor?«

»Seveda, kot profesor. Moj stric je.«

Mārū je v trenutku oblila zona. Naenkrat je začutila hlad v žepu, hip kasneje pa je ta zajel vse njeno telo.
»Profesor je vaš stric. Počaščena sem,« glas se ji je zatresel.

»No, pa že,« je pripomnil Biew, ki tega ni opazil, in odvrnil pogled, »že več let ga nisem videl, najbrž me ne bi prepoznal. A ni važno, kaj mi je profesor; kdo ga sploh potrebuje.«Premolknil je in dvignil pogled k Mārū: »Dovolj o meni. Treba bi bilo govoriti o vas.«

Zmedeno je zamežikala: »O meni?«

»Seveda, o vas, Mārū Villarrubia.«

Sledila je daljša tišina, ki je Biewu omogočila, da si je do potankosti ogledal Mārūjin zaskrbljeni obraz. Ko se je nagledal, ji je pustil še nekaj časa, da so njegove besede nanjo naredile dovoljšen vtis, nato je spregovoril. Odkrito, brez ovinkarjenja:

»Rad bi videl kozarec, ki ga hranite v žepu.«

Mārū je zajela groza. Okamenela je, misli so ji panično kričale. Izgubila je nadzor nad telesom. Kozarca ni mogla zanikati.

»Kako?« je osuplo vprašala.

»Prosim?« Pogledal jo je, kakor da se pretvarja, da je ne razume.

Vedela je, da ne bo odnehal. Ni ji preostalo drugega, kot da se prepusti toku. Če se bodo stvari zapletle, bo improvizirala. Segla je v žep in dlan ji je v trenutku oblil hlad. Ni se zmenila zanj. Zgrabila je kozarec in ga ponesla na sonce. Nekaj trenutkov je nepremično zrla vanj, nato dvignila pogled in se obrnila proti Biewu. Zazrla se je v njegove oči.

»Ga smem prijeti?« je povsem brez potrebe vprašal, medtem ko mu je srce razbijalo od zmagoslavja.

S prsti je previdno objel hladno steklo in si ga ponesel tik pred obraz, da ga je oblil rdečkast sij.

»Izjemno … saj to ni mogoče … a vendar … naravnost fantastično …« je mrmral, povsem zatopljen v vsebino kozarca. Prijel ga je za pokrov, pripravljen, da ga odpre.

»Ne! Stojte!« je Mārū kriče stegnila roke proti njemu.

»Ah, torej ga še niste odprli. Ste ga z namenom ustvarili v kozarcu ali ste ga naknadno zaprli?«

Po njenem skesanem pogledu je takoj dobil odgovor.

»Nisem ga ustvarila namerno.«

»Nenamerno?« je presenečeno vprašal. Tega nikakor ni pričakoval. »Nastal je po nesreči? Kako neverjetno. Profesorica Villarrubia, vaše delo me zmeraj znova navdaja z neizmernim strahospoštovanjem,« čeprav je njegov glas zvenel povsem iskreno, je Mārū čutila, da se ji posmehuje, »smem vprašati, kako se je to zgodilo? Svoje duše ne spremeniš v neusahljivi vir energije kar tako, brez truda.«

»Ne, tega ne storiš niti, če si to želiš,« je odvrnila z grenkim nasmehom. Zaprla je oči, nekaj časa molčala, nato pa ga pogledala z nepričakovano odločnostjo.

»Bila je nesreča. S Seraphinusom sva dalj časa iskala alternative za ohranitev inštituta, saj je v zadnjem času zanimanje zanj močno upadlo. Inštitut nama pomeni vse, ne vem, kaj bi počela brez njega. A po več neuspelih poskusih se je Seraphinus vdal in sprla sva se. Bila sem tako jezna nanj, da sem se zaprla v laboratorij in …« glas se ji je zlomil, a njen pogled je ostal neomajen.

»V jezi sem mešala magijo z znanostjo in čarovnijo s fizično materijo, nisem prepričana, a morda sem v besu pograbila celo po coprniji. Prostor je zajel ogenj, medtem pa sem čutila, kako iz mene odteka življenje. A sem preživela, ker je ogenj naji-,« za trenutek je obmolknila, »moja duša.«

»Najina duša? Tudi doktor Villarrubia je ujet v kozarec?«

Mārū je počasi prikimala in iztegnila roko proti Biewu. Vrnil ji je kozarec, ki ga je urno spravila v žep.

Previdno jo je pogledal in naposled zastavil vprašanje: »Niste nikoli razmišljali, da bi kozarec odprli?«

»In s tem izbrisala celotno civilizacijo?«

»Pod strogo nadzorovanimi pogoji, seveda. Kaj pa se vam plete po mislih, profesorica Villarrubia?« Rahlo se je nasmehnil in Mārū je v njegovem nasmehu zaznala nekaj srhljivega, da jo je zmrazilo po hrbtu.

»Strogo varovani pogoji, pa naj bodo kakršni koli že, ne bi zadržali tega ognja. Tega se morate zavedati. Je uničujoča sila, na katero smo odporni le jaz, moj brat in lastnik moje duše.«

»Ni več vaša?« ga je rahlo presenetilo.

Ni mu odgovorila, zato je nadaljeval. »Saj še veste ne, kaj ste ustvarili. Z energijo, ki jo hranite skrito pred svetom, bi lahko odrešili družbo.«

»Ali pogubila.«

Ni se zmenil za njen komentar: »S pravo količino ognja bi lahko vsak posameznik z lahkoto prehajal med magijo in čarovnijo, večina bi lahko dosegla celo coprnijo.«

»Upam, da se poslušate, kaj govorite.«

»Vsi bi bili enaki, imeli bi enake možnosti. Svet bi bil končno pravičen. Saj se zavedate, da se na vsakega nadarjenega, ki prejme mentorstvo vam podobnih eksperimentalistov, stotine muči z močjo, ki ni nikoli dovoljšna, da bi z njo naredili kaj več kot preživeli.«

S to izjavo je stopil Mārū na živec. S celotnim telesom se je zasukala proti njemu:
»Svet ni bil mišljen, da bi bili vsi nadarjeni. V tem primeru ne bi bil nadarjen nihče in prišli ne bi nikamor. Vsak bi delal le zase. Lahko si mislite, kam bi to vodilo.«

»Ampak že samo ščepec te energije …«

»Če si je res tako želite, jo pojdite iskati na Trenf,« s tem ga je dokončno utišala. Pogovor ji je začel počasi presedati, tišina, ki je zavladala zdaj, pa jo je naravnost dušila. Vstala je in že hotela oditi, a jo je zadržal Biewev glas.

»Sami veste, zakaj je ogenj s Trenfa neuporaben.«

»Seveda vem, in prav zaradi tega nasprotujem vašim nazorom.«

»Tokrat bi bilo drugače. Znanje o ognjeni energiji se je od takrat močno poglobilo in naše razumevanje moči je veliko boljše. Spremenili bi svet, profesorica Villarrubia. Bili bi naša odrešiteljica.«

Mārū mu je stopila tako blizu, da so se njuna kolena dotikala, in se sklonila, da sta bila njuna obraza na isti višini. Gledala ga je naravnost v oči in se trudila, da ne bi pomežiknila:

»Rekla sem ne. Ne bom dopustila, da bi ta energija prešla v ozračje. Ne glede na to, koliko dobrega bi naredila, lahko naredi do desetkrat več slabega – in moji izračuni so zgolj približni, saj je vse skupaj le teorija. Ne bom se igrala boga in tvegala par milijard življenj. Kozarec bom spravila na varno in svet nikoli ne bo izvedel zanj. Ta pogovor je končan.«

Vzravnala se je in odločno odkorakala stran. Šele ko je bila dovolj daleč, si je dovolila izdihniti. Niti sama ni vedela, od kod ji nenadna samozavest. Roke je sproščeno potisnila v žepe – in prav v tistem trenutku jo je spreletelo: Hladu ni bilo več. Obraz se ji je spačil od groze. Sunkovito se je obrnila na peti, a prepozno. Klop je samevala – le šoja je sedela na naslonjalu in hrupno čebljala.

Rdečkast plamenček je še naprej neumorno plal.

 Ajda Breznik

Zgodbo Plamen je v objavo odstopila avtorica Ajda Breznik. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.