Težko je vseskozi imeti pred seboj dejstvo lastne umrljivosti. Težko bi bilo zdržati, živeti s konstantnim zavedanjem, da se tale igrica Življenja navkljub vsemu lahko zelo hitro zaključi. Ali pa je to le misel nekoga, ki tega nima v zavesti 24/7? Tak vsakdan se mi zdi skoraj nepredstavljiv. Če bi se vsako jutro zbudil z mislijo na minljivost, kot se zbudim z mislijo na čaj, kako drugače bi potekal moj dan? Kaj bi razmišljal, kaj bi počel? Kaj bi jedel, kam bi šel, če sploh kam in s kom? Mar ne bi velik del aktivnosti, ki jih trenutno izvajamo, tudi povsem rutinsko, lahko zavrnili in v svoj bran navedli zgolj: »Ej, razumem, da je treba povečat prodajo ampak a ti veš, da bomo nekoč umrli?«
Smrt je en tak ultimativni zorni kot. Ironično nas lahko prisili, opomni, da se pesek v uri navsezadnje le izteka. Kar naredi stvar strašljivo in obenem zanimivo, je, da ne vemo, kdaj se bo iztekel. Kaj bi bilo, če bi nam nekdo pokazal količino peska v uri? Sam si predstavljam, da bi zaključek, ne glede na naš šok ali pa olajšanje, skoraj moral biti: »Jebemti, da je važno vsako zrno.«
Še ena ironija. Dan pred obletnico začetka svojega življenja se ubadam z neodložljivim. Malo zato, ker sem, vsaj tako si zamišljam, nekje na polovici izkušnje. Potem pa izvem, da je povsem nepričakovano odneslo nekoga, s katerim sva si bila vsaj nekoč zelo, zelo blizu. Ker pa si že več kot desetletje nisva, se ob šoku in pretresenosti ter rojstnodnevnem koktejlu vrtim še okoli metafizičnih vprašanj. Resda sva se oddaljila, a nikoli si nisem mislil, da se ne bova poslovila.