Zbudiš se, kar je presenetljivo, saj se ne spomniš, da bi zaspal. Ali da bi bil oseba. Ali da bi na kakršen koli smiseln način obstajal pred tem trenutkom.

Nič hudega – obstoj je zmeda za večino ljudi, tudi tiste ki so imeli nekaj desetletij prednosti.

»Oh, odlično,« reče glas, ki je bodisi v tvoji glavi bodisi v dimenziji, zelo blizu nje, »spet si tukaj. To je napredek. Predvidevam … «

Nisi prepričan, kaj to pomeni. Ampak prepričan si v eno stvar: Nekaj je strašno narobe. Preberi več TU SI. ŽAL. →

Pozno popoldne je Beograd barvalo nostalgično oranžno. Javor je stal ob oknu in od strani gledal ven. Rad je imel jesen, ko se je življenje nekoliko upočasnilo in je veter preganjal listje po ulici. Dnevna soba je gledala na Bulvar kralja Aleksandra. Javor je pomislil, da se je nekoč imenoval Bulvar revolucije.

Napol je poslušal priprave na zapuščinsko razpravo, ki so potekale za njegovim hrbtom, pridušena glasova notarja gospoda Željkovića in njegovega pomočnika. Javorjeva babica Kata je umrla tako, kot si je sama želela: V akciji, kar koli je to že pomenilo. Preberi več DRUGA STRAN STEKLA →

… na telefon že več kot teden dni. Enkrat je zvonilo v prazno, spet drugič je bil nedosegljiv. Večkrat si ga poskušal priklicati. Nekoliko te je skrbelo, vendar nisi imel česa storiti.

Ravno si pisal zgodbo, potopil si se vanjo, ko ti je po več kot tednu dni zazvonil mobilni telefon in na njej se je izpisala neznana telefonska številka. Oglasil si se zadržano, ker si pričakoval neznani glas, ki ti bo ponujal novo zavarovanje ali novo vzmetnico ali nov sesalec na paro.

Vendar pa si v daljavi zaslišal njegov glas: »Darko si ti? Vinko tu. Sem v bolnici. V umobolnici. Pridi do mene. Prinesi mi kaj za obleč. Prinesi majice, pulover, hlače, nogavice, spodnje hlače. Nič nimam.« Preberi več VINKO SE TI NI OGLASIL →