Rabu sm počitek. To mi je glasno sporočala tako splošna umska in o-telesna utrujenost kot skodelica kave, ki sem jo uspel razlit, ko sem se stegnil čez mizico po nafehtanem čiku. Sobe se sploh ne spomnim. Sem sploh spal v sobi? Sem hodil tja samo jest? Ne, ne, definitivno sem spal na kakem pogradu, saj spalke še nisem imel. Stari je bil ziher že vsaj eno etapo pred mano … ali pa mogoče za mano. Ali pa se je ta trenutek oziral naokoli po glavnem trgu, ki sem ga malo prej zapustil, če me bo slučajno kje zagledal. Majhen, žilav, v brezhibni pohodniški opravi, ki jo ima lahko le Švicar. Bi se ga razveselil? Ma veš da … Preberi več XIII →