ANTOLOGIJA MODERNE ZAMORSKE POEZIJE

Koledarsko leto 2017 je v polnem pogonu in bralci nas že lep čas cukate za rokav, kateri projekti bodo  ekipi TFF 12 letos odžirali čas in živce in energijo. Poleg rednega pisanja (jez)decev vsebine je tu še cel kup stalnih in malo posfriziranih projektov, ki jih imamo v načrtu. Pridružili se bomo KUDu Šmaug in za konvencijo Na meji nevidnega pripravili še eno predavanje na temo znanstvene fantastike, kot ste od nas že vajeni; na festivalu Logaško poletje bomo ušpičili kakšno filmsko; aprila pa bomo na Noč knjige še tretjič odprli vrata Inštituta za humor v literaturi.

Ali bo končno uspel eksperiment Valvasorjevega laboratorija, ki ga pajsamo pod streho že od davnega 2013, bomo še videli, vsekakor pa lahko spet pričakujete vsaj en literarni večer s priznanim avtorjem v gosteh in seveda naš preljubi poletno-vroči Literos; filmsko izobraževanje se bo letos prelevilo iz lanskega Celuloidnega odvrtljaja v pravo malo šolo filmske kritike, manifestirala pa se – stoposto – ideja, ki zori že dobri dve leti, odkar je iz tiskarne prišel STML (Short-term Memory Loss). Tokratne štiri črke, ki bodo krasile projekt bodo: AMZP (Antologija moderne zamorske poezije).

Vse s tem projektom je v resnici narobe. Ne gre niti za pravo antologijo, niti za pravo modernost, niti za pravo poezijo, beseda zamorec pa je narobe že sama po sebi. Bodo štirje avtorji uspeli preseči genij svoje avtorske poezije iz STML z interpretacijami najboljših štiklov z radia? Ne dvomimo. Bodo njihove spremne besede (ali pa morda raje ena skupna spremna beseda za spremembo) sploh lahko parirale najboljšim izdelkom oddaljene kulture, ki jih bodo skušale popanegiriti? V to malo manj ne dvomimo, a se pustimo presenetiti.

Poanta je, da se AMZP letos realizira, ker so avtorji že začeli z delom. Do pričetka poletja tako lahko pričakujete knjižico prevodov od 12 do 16 pesmi, ki se bodo zdele najboljše oz. najbolj reprezentativne našim najbolj zvestim sekretarjem za visoko poezijo: Rosomahu, Sadežu, Dottoreju in Naughtyju. Knjižica bo na voljo za prostovoljne prispevke (»Kolk pa folk ponavad daje?« »Pa, evo, tam okol 200 evrov.« »Pizda, nimam tolk.« »OK, dobr, pol pa rečmo 3.«), lahko pa si jo za še manj rezervirate na društvenem mailu: tysona.faf@gmail.com in jo dobite s podpisi vseh prevajalcev. Kako reči ne? Potrebujete sempl? Evo ga spodaj (avtorja in poem morate poznati, zato ju na tem mestu zamolčimo), pa obilico veselja ob branju:

* * *

Ne vidim nobenih sprememb.

Zbudim se in vprašam,

je vredno živeti življenje?

Naj se kar razletim?

Sit sem bede,

še huje, da sem črn.

V želodcu me zvija

in sedaj iščem torbico, ki bi jo

ukradel.

Policaje bôli za zamorca.

Stisni petelina, úbi črnuha, bodi junak.

Daj bélo frocu, komu se jebe? Eden manj

na socialni.

Najprej jim daj robo, da jo razdelijo bratom,

potem jim daj orožje in glej,

kako se pobijajo med sabo.

Čas je, da udarimo nazaj,

je rekel Huey.[1]

Dva strela v temi in zdaj je Huey

mrtev.

Rad imam svojega brata,

a nikamor ne bova prišla,

dokler ne bova držala skupaj.

Morava na pot sprememb,

kot brata se razumeti

ne kot tujca.

Tako bi moralo biti,

hudič mi ne more vzeti brata,

če mi je blizu.

Tudi jaz bi se rad vrnil

v otroško igro, a življenje

se spreminja.

Tako to je.

Nikoli ne bo

za vse isto.

Ne vidim sprememb.

Vidim le obraze rasizma.

Sovraštvo do sebe prinaša sramoto

rasam, ki jih

tlačimo.

Kaj je potrebno, da bo to

boljše vesolje?

Da izbrišemo pozabljene?

Če bi vzel zlo iz ljudi,

bi se vedli prav.

Tako črno kot belo danes kadi

isti lom.

Zadovoljni smo le, ko se pobijamo,

truditi se moram, biti realen.

Čas je za zdravljenje.

Zdi se, da že prihaja iz nebes,

a še dolgo ne bomo pripravljeni

na črnega predsednika.

Ne skrivajmo dejstev,

čuza poka po šivih,

polna črnih.

Nekatere stvari se ne bodo spremenile

nikoli.

Hočem nam pokazati drugo

pot,

a oni se še naprej drogirajo.

Kaj naj potem stori mama?

Če je realna, se mora posloviti

od tega, kar

je.

Moraš operirati sproščeno.

»Danes sem zaslužil jurja.«

Ampak zaslužil si ga

nepošteno.

Prodajal si mamila otrokom.

»Jebi ga, zaslužit je treba.«

Tako to je.

Nikoli ne bo

za vse isto.

Moramo se spremeniti.

Moramo se spremeniti kot ljudje.

Spremenimo, kar jemo.

Spremenimo, kar živimo.

Spremenimo, kako se vedemo do

drugega.

Star način ne deluje,

Zato je na nas, da naredimo,

kar moramo,

da preživimo.

In še vedno ne vidim nobenih sprememb.

Brat res ne more dobiti malo miru?

Sta dve različni vojni.

Na ulicah in na Bližnjem vzhodu.

Namesto vojne proti revščini,

imamo na ulicah vojno proti drogam,

da me policija lahko nadleguje.

Nikoli nisem zločinil,

če mi ni bilo treba.

Sedaj razumem dejstva in jih podajam dalje.

Naj te nikoli ne špiknejo,

naj te nikoli ne potunkajo,

naj te nikoli ne zlomijo,

naj si te nikoli ne podredijo.

Vedno se postavi zase.

Policaje žre, ko te vidijo s telefonom, a

moraš jim reči, naj se ga ne dotikajo.

Ne zaupaš jim. Če bodo nasilni, ga raje pokvari.

Tako to delam jaz, praviš, da

ni kul, mogoče res, a nisem bebec.

Ker dokler bom črn, se bom moral držati nazaj

in nikoli ne bom smel imeti

v prostem teku.

Vedno me mora skrbeti za vračilo.

Ko sem si nekoč sposodil dolar,

pride čez leta nazaj kot

rat-a-tat-tat-tat-tat …

tako to je.

Nikoli ne bo

za vse isto.

[1] Gre za Hueya Percya Newtona, političnega in urbanega aktivista, soustanovitelja gibanja Črnih panterjev. Leta 1989 ga je na ulici dvakrat ustrelil Tyrone Robinson, član marksistične tolpe zapornikov Črna gverila. Newton je zapustil svet z besedami: »Lahko ubiješ moje telo, a ne moreš ubiti moje duše. Moja duša bo živela večno.«

En odziv na “ANTOLOGIJA MODERNE ZAMORSKE POEZIJE”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.