Bil sem že precej obupan. Pred paniko sta me, kot že tolikokrat poprej, reševali moji edini vredni posesti. Spalka, pridobljena zgolj kak teden prej in Mantra. Porto se je za spanje na ulici izkazal za precej negostoljubnega. Če ne bi našel tistih odprtih ograjnih vrat, bohvet kje bi končal včeraj. Varnostnik se zjutraj ni mogel načuditi, kako mi je uspelo spati na zelenici neke zastražene banke. »Mantra, stari, Mantra,« sem si mislil, ko sem ves zaspan in pretlačen pospravljal svoje domovanje v vrečo. Preberi več XII →