Larry Moore je najbolj patetična oseba, ki sem jih kadar koli poznal. Prav tako je eden redkih ljudi, ki sem jih poznal, da mu je uspelo priti na televizijo. Razlog, da je prišel na televizijo, je bil tako spektakularno bedast, celo za Larryja, da temu nihče od nas ni verjel. Še zdaj pravzaprav ne moremo. Na vsake toliko, ko sedimo na pivu, se kdo od nas spomni in reče: »Hej, a veste takrat, ko je Larry … ?« Seveda se spomnim. Ni me treba posebej opominjati. Spomnim se tega vsakič, ko dežuje.

Tisti čas se nisva najbolje razumela. On je sumil, da sem ga porinil skozi okno v hiši, kjer sva stanovala, medtem ko sva bila oba gola. Res sem ga, a veliko sreče njemu, če bi to želel dokazati pred sodiščem. Jaz sem mu razložil, da je padel, on pa je bil tako pijan in v toliko bolečinah, da ni imel izbire. Moral mi je verjeti.

Imel sem dovolj dober razlog, da sem to storil. Končal je s polomljeno roko in nekaj napokanimi rebri, ker pa sva bila oba brez oblek, je to po ulici sprožilo marsikatero govorico. Seveda, te govorice niso bile resnične.

Ne bom se spuščal v detajle, zakaj je bil on gol, povem le, da sem bil jaz gol, ker se mi je zdelo, da bom tako s sebe lažje zdrgnil vso kri, potem ko ga bom zabodel. Česar pa nisem storil. Le porinil sem ga skozi okno. Pričakoval bi lahko, da mi bo še hvaležen.

Larry je imel hude težave z alkoholom vse do njegovega »padca«, kot ga je imenoval, sedaj pa je bil deležen programa rehabilitacije v bolnišnici Deaconess Hospital, ki mu ga je priskrbela zavarovalnica njegove mame. Tudi preselil se je nazaj v klet hiše njegovih staršev. Govorilo se je, da vendarle ni nehal piti.

Program v Deaconessu je sofinancirala fundacija Cleveland Cares, ki jo je sestavljal kup mehkužnoglavih pridnih fantkov, ki so verjeli, da v današnjem svetu nikomur ni več treba odgovarjati za pretekla dejanja. Udeleženci programa so se na njihovih srečanjih dejansko predstavljali z: »Živjo, ime mi je tako-in-tako in tukaj sem zato, ker me je družba prisilila v vlogo alkoholika.«

Na dotični konec tedna v novembru je bil Larry, tako kot še nekaj drugih propalic iz rehabilitacijskega zbora zlatih maturantov, deležen V.I.P. karte, ki mu je omogočila, da se pridruži in spozna igralce domače nogometne ekipe Cleveland Browns, ki jo je vodil zvezdnik-podajalec Bernie Kosar. To je bil način, kako se je moštvo prilizovalo družbi, da bi ta bolj množično drla na tekme – da so nagrajevali družbene izmečke in pijance. Samo lastniku nogometnega kluba lahko pade na pamet, da nagradi nekoga, ker je v življenju dosegel več porazov kot zmag.

Tudi jaz sem šel na tekmo tisti dan, bili smo tam s prijateljema Jerryjem in Brianom, a ker smo bili mi trije le pošteni od-devete-do-pete davkoplačevalci, smo si morali vstopnice kupiti sami. Te smo potem dali vodji navijaške tolpe – še nekaj cvenka poleg – ta pa nam jih je zamenjal za sedeže precej bližje polju, le trideset vrst za sedeži samih Brownsov.

»Zakaj plačujemo še ta kurčev dodatek?« je Jerry protestiral, ko smo se dvigali po stopnišču proti vratom, ki vodijo na tribuno, »tisti prejšnji stoli so bili čisto v redu.«

»Ja,« se mu je pridružil Brian, »in tako ali tako bomo poslušali napovedovalce po radiu, zakaj je potem važno, kje sedimo?«

V zrak sem pridržal precej drag Bushnellov daljnogled, ki mi ga je zapustil oče, ko je umrl. »Poglejta,« sem rekel in začel mahati z njim, »ne mislim sedeti v XY-stoti vrsti, okej? Hočem gledati nogometno tekmo, ne mravljišča. Poleg tega bo danes na polju še Larry in ne želim izpustiti ničesar. Nobene priložnosti, da se zgodi kar koli. Če bomo imeli srečo, ga bo morda kaj zadelo v glavo, kakšna visokoleta npr. Mogoče ga bo zadelo telo katerega od udeležencev v pretepu, kaj jaz vem, nekaj!« Mojbog, kako sem ga sovražil! Koštal me je službe in punce in če bi lahko, bi ga vsak dan porinil skozi okno. Magari nag.

Vstopili smo skozi vhod A. Takoj ko smo ga prestopili, nas je zadelo. Občutek, o katerem smo razpravljali čez in čez, dolgo v noč, blaženo sključeni v separeju, očarano in potiho, da so nas slišale le skodelice kave in cigareti. Občutek, ki nas je prežel le, ko smo stali znotraj izklesanih zidov velikega Cleveland Minicipal Stadiona. Občutek zgodovine. Sama ideja zgradbe, ki je vedno bila in vedno bo na razpolago prebivalcem našega mesta. Naši dedki so hodili na tekme v ta stadion, naši očetje in zdaj mi. Mi bomo sem peljali svoje otroke in ti bodo potem isto počeli s svojimi. To je bila edina zgradba v mestu, ki te je lahko presunila na ta način. Velečastna dama Clevelandskega športa; vsi smo bili polni ponosa, ko smo le pomislili nanj.

Večina najpomembnejših trenutkov v zgodovini mestnega športa se je zgodila tam. Ne le za Brownse. Tudi Cleveland Indiansi so imeli svoj nabor vrhuncev.

Sedel sem v loži z bratom Rogerjem, ko je Dennis Eckersley dosegel svoj no-hitter.[i] Leto zatem smo ga prodali. In ko so Indiansi postavili Franka Robinsona za prvega temnopoltega trenerja v zgodovini bejzbola, sva šla z Rogerjem na prvo tekmo sezone.[ii] Frank je bil igralec/trener, kakršnih nimamo več. Odbil je home-run, ko je prvič prijel za kij na svoji prvi tekmi. Bil je tudi prvi temnopolti trener, ki so ga odpustili zgolj dobro leto po tem, ko je nastopil funkcijo. Spomnim se slavne »razgrajaške noči piva«, ko so Indiansi igrali poti Texas Rangersom in se je ekipa odločila prodajati 3 deci piva za 10 centov. Ljudje niso mogli hitreje piti in tekma se je zaključila z navijači na igrišču in pretepanjem samih igralcev. Rogerja in mene tisto nič ni bilo tam, bila pa je Jerry in v glavo mu je priletela prazna steklenica vina. Samo zaradi tega je bil za en samcat dan kralj na naši gimnaziji.

Večina vrhuncev iz Municipal Stadiona pa je bila vseeno zasluga Brownsov. Cleveland Browns: ekipa z največ zmagami v zgodovini lige NFL – če štejemo vse odigrane tekme v štiridesetih.[iii] In mi smo jih. Moj najljubši Browns trenutek pa ni imel nobene zveze z ekipo. Priklical sem ga v spomin, ko smo se spuščali po betonskih stopnicah proti našim sediščem in podrsavali po kovinski ograji na sredini; vonj po zimi in vročih hot-dogih je prežemal zrak.

Tudi takrat so me obdajale enake vonjave. Bilo je hudičevo mrzlo, snežilo je. Nekega fotografa sta zadela vezni lovilec in linijski podpornik nasprotnikov, ki sta se ravsala za žogo. Fotograf je padel vznak, nezavesten. Padel je tako, da je polovica njegovega telesa ležala v polju in igro je bilo treba prekiniti, da so ga lahko pregledali reševalci.

Občinstvo se ni moglo sprijazniti z idejo, da se mora tekma zaustaviti, niti za eno samo minuto, še posebej ne zaradi fotografa in vsi razgreti so začeli metati snežne kepe v njegov trup, medtem ko je ta še vedno ležal nepremičen, napol mrtev, z obrazom zakopanim v sneg. Kepa za kepo je letela proti ubogemu mamojebcu in nekaj jih je zadelo reševalce. Sčasoma je izgledalo, da bodo tudi oni kmalu potrebovali reševalce, če raja ne bo prenehala.

Tekmo sem spremljal po televiziji, poslušal sem komentatorje, ki niso mogli verjeti, kako razgrajaško se lahko obnašajo navijači Brownsov.

Jaz nisem bil šokiran. Pokal sem od smeha.

Morda se bo isto zgodilo tistemu šupku od Larryja, sem premišljeval, se smejal sami ideji in začel poskakovati proti svojemu sedežu.

Ko sem si popravljal svojo uradno WMMS/Browns blazino za rit in iz jopiča izvlekel svoj uradni Magic 105.7/Browns par rokavic (vsaj pol uradnega materiala ekipe, ki sem ga posedoval, sem dobil na nagradnih igrah, ki jih je prirejala lokalna radio postaja), sem sanjaril: Larry, ko mu pred stadionom v roke potisnejo vstopnico in V.I.P. poverilnico. Larry, kako hodi skozi isti tunel, skozi katerega na igrišče pritečejo igralci. Larry, ki vdihava vonj po sveže pokošeni in zaliti travi na polju, medtem ko jaz zmrzujem tu zgoraj na neudobnih, lesenih sedežih. Larry, ki ga na tla podre vezist, da mu čevlji poletijo po zraku in se mu kri pocedi po tisti črni Members Only jakni, medtem ko on popolnoma raztresen na tleh izgublja zavest.

Točno sem vedel, kaj bo imel na sebi, saj je iste cote pogosto nosil še, ko sva živela skupaj. Njegova »srečna Browns uniforma«, vse kar je kadar koli kupil v rjavi ali oranžni, uradnih barvah Clevelanda. Poleg rjavih čevljev je nase navlekel še pulover Brownsov, ki ga je dobil na neki garažni razprodaji za deset dolarjev; imel je oranžne hlače iz volne z rjavimi žepi, ki so bile zanj že dolgo časa premajhne in preozke. In za konec še oranžne zokne. Tisto Members Only jakno je vselej nosil odpeto, ne glede na to, kako ledeno je bilo zunaj ali kako močno je pihal veter.

Prislonil sem si daljnogled na oči in začel oprezati za njim, ko so igralci obeh ekip začeli tekati na polje, da bi se ogreli. Ni trajalo dolgo in sem ga zagledal. Izgledal je kot velik, debel, kosmat, oranžen cestni stožec z rjavimi pikami.

»Ah, poglejta ga,« sem zamomljal Jerryju in Brianu. Larryja in njegove kolege iz rehaba so predstavili Davidu Modellu, podpredsedniku uprave Cleveland Browns in sinu lastnika, Arta Modella. »Zdravo, gospod Modell!« sem se oponašajoče šalil iz Larryja, ko se je rokoval z Davidom Modellom. »Hvala za vse, kar ste storili za Cleveland! Kako so vam kaj všeč moje hlače?«

In potem, nenadoma, sem zagledal Njega. Najboljšega tekača v celotni zgodovini ekipa Cleveland Browns. Najelegantnejšega tekača lige NFL vseh časov. Posedovalca številnih NFL rekordov. Član Hall of Fame-a. Družbenega aktivista. Največjega, najjaćega, najbolj carskega mamojebca, ki je kadar koli prijel za žogo. Jima Browna, t.i. Boga.

David Modell mu je pomahal in Jim Brown je začel korakati v njegovo smer. Oh, fak. Pizdamu! Pofukani Larry se bo spoznal z Jimom Brownom. Jezus! Jaz zmrzujem tu na teh poceni sediščih in ta idiot se bo pravkar rokoval z najboljšim tekačem, ki je kadar koli igral ameriški nogomet. Samo zato, ker je vpisan v program rehabilitacije? Fak! Jebemti!

Seveda, kar smej se, ti pizdun. Kot da Jimu Brownu ne maha zate. Vse, kar si bo zapomnil o tebi, bodo te tvoje moronske hlače.

Še enrkat sem začel z oponašanjem: »Ooohh, Jim Brown mi je stresel roko! In tip je bil res ogromen! Naravnost ogromen! Ja, model je v odlični formi. Nobenega trebuha. Nobenega trebuha, prisežem. Oh, ja, neverjetno prijazen. Nisem mogel verjeti. Podpisal se mi je na majico! Poglej! J-i-m B-r-o-w-n!« Kreten. Drkač. Kradljivec punc!

Daljnogled sem podal Jerryju in Brianu. Nisem želel videti prihajajoče travestije od blizu.

Jim Brown se je pravkar zahvalil zbranim zgubam in zapustil skupino, odhajajoč nazaj proti hodniku, iz katerega je prišel. Obrnil jim je hrbet.

»Hej, se vama zdi, da malo šepa?« je Jerry opazoval skozi leče.

»Ja, itak, stari,« je dodal Brian, »nič čudnega, če samo pomisliš, kako so se metali po njem. Jaz ne bi bil sposoben hoditi, sploh!«

»Oh, oh,« je izustil Jerry.

»Oh, oh?« sem se zdrznil, »oh, oh, kaj?«

»Na, poglej,« je odvrnil in mi potisnil daljnogled v roke, »vidiš, kar vidim jaz?«

Jim Brown je korakal s polja, kjer je David Modell še naprej zabaval pepčke iz rehaba. Nekoliko je šepal, res je, toda njegova hoja je bila počasna in polna ponosa. Hodil je po igrišču, kjer je preživel najboljše dni svoje kariere. Po igrišču, kjer je podrl vse rekorde. Bil je kot stari lev v savani, kralj vsega, kamor je segel njegov pogled.

Larry, navaden, debel debil v oranžnih hlačah ga je opazoval z odprtimi usti. Niti malo pozornosti ni namenjal svoji skupini. Nekoliko sem naravnal leče, da sem si lahko pobliže ogledal njegovo grimaso.

Ni se obril, kar ni bilo nič presenetljivega in četudi je poveznil svojo volneno, svetlo oranžno Browns kapo suvereno preko obrvi, sem še vedno lahko zaznal, da ga nekaj močno moti, da o nečem sila hudo premišljuje. In potem sem videl, kako so se mu oči razširile v pogled, ki je skušal zajeti vse okoli njega. In začel je kričati.

Spustil sem daljnogled, da bi si lahko ogledal celotno sliko. In videl sem Larryja Moora, največjega luzerja, ki sem jih kadar koli poznal, kako je še vedno vpijoč stekel proti odhajajočemu Jimu Brownu, največji legendi med tekači lige NFL, in ga spodrezal od zadaj.

In kakšen spodrez je to bil! Hkrati krut in strahopeten. Velikega Jima Browna je spodkopalo, skoraj ga je prepolovilo, poletel je proti ledenim tlom, Larry pa se ga je ves čas oklepal kot trije zelo slabo oblečeni tekači nasprotnega moštva. Nihče ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo.

Izjemno drag Bushnellov daljnogled, ki sem ga podedoval od svojega ljubega, mrtvega očeta, mi je spolzel iz rok in se razbil na betonskih tleh. Brianu je padlo pivo. Vse tri je v trenutku vrglo pokonci in skupaj z zbrano množico na našem delu Cleveland Municipal Stadiuma smo v en glas zakričali: »Kojkuracjebiloto?!«

Larry se je postavil na noge in začel zmagoslavno poskakovati na mestu. Roke je dvignil visoko v zrak, kot da je pravkar dosegel nekakšen uspeh. Kot da je bil dejansko vesel, da je na tak poceni način pobil legendarnega Jima Browna.

* * *

Na lokalni televiziji se je posnetek vrtel na vsake pol ure.

»Prekinjami trenutni program s posebno novico. Moški z zahodnega dela mesta je danes nespodobno napadel priljubljenega, upokojenega tekača Cleveland Brownsov, Jima Browna, medtem ko je ta korakal proti slačilnici pred začetkom tekme. Spodrezal ga je s hrbta, ko slednji ni gledal v njegovo smer.«

Potem so pokazali, kako se je vse odvilo. V počasnem posnetku. In potem Larry, ki je skakal od veselja v tistih butastih oranžnih hlačah. Ko je imel roke v zraku, sta se njegova Members Only jakna in pulover dvignila dovolj visoko, da je vsem razkazoval svoj kosmat bauh. Potem se je posnetek osredotočil na zmedenega Jima Browna, ki je še vedno ležal v zmrznjeni tundri celih pet sekund, preden je uspel vstati in iskati kretena, ki si ga je upal napasti.

»Za vsak slučaj so Jima Browna odpeljali v bolnišnico Cleveland Metro Hospital, kjer so ga pregledali in kmalu nato izpustili.« Potem še več posnetkov: Jim Brown na hodniku zdravstvenega doma, ki ga spremljajo policisti.

»Ne potrebujem nobene (pisk!) bolnice, (pisk!« (pisk!)! Spustite me! Ubil bom tistega (pisk! Pisk! Pisk!)! Ubil ga bom! Ubil ga bom! (pisk!)«

»Osumljenca, ki se je očividcem zdel zmešan, je policija identificirala. Ime mu je Larry Moore. Celo življenje je prebival v Clevelandu, kjer je zaključil šolanje na srednji šoli Jamesa Forda Rhodesa. Na mestu so ga aretirali na podlagi napada.« Poročila so prikazala Larryjevo fotografijo z osebne izkaznice v kotičku ekrana, medtem ko se je vrtel posnetek petih ali šestih clevelandskih policistov, ki so zadrževali Jima Browna, da ga ni napadel.

»Več podrobnosti sledi na poročilih ob pet do enajstih, sledil pa bo izbran nedeljski celovečerec.«

»Se je zdel zmešan?« sem ponovil besede v svoj kozarec piva.

»Eno pločevinko stran od sikspeka,« se je zasmejal Jerry med prižiganjem cigarete.

»Jebeni utrganec, če mene vprašata,« je dodal Brian, »nikoli ga nisem maral.«

Pili smo naprej in si pripovedovali zgodbe o Larryju, dokler ura ni pokazala pet do enajstih. Larry je bil glavna zgodba. Prikazovali so njegove fotografije in javnost obvestili, da so ga že izpustili iz pripora. Oklicali so ga za »najbolj osovraženega človeka v Clevelandu«, naslov, ki se ga je držal vse dokler ni Art Modell odločil za prodajo Brownsov v Blatimore za petdeset milijonov dolarjev.

Tisto noč sem hodil proti domu brez kakršne koli omotice. Bil sem veselo pijan. Tisti tip pijanosti, ki te prime, ko tvoja ekipa zmaga na pomembni tekmi; ali pa ko si na poroki edini prisoten samec.

Zavil sem v svojo ulico in zakorakal mimo svojih …

Vrat? Vhodna vrata moje hiše so ležala sredi pločnika. Kaj? Če zagledaš svoja vhodna vrata, ki ležijo sredi pločnika na začetku ulice, je to približno tako, kot če vidiš ribo, ki vozi avto. Ali prašiča, ki leti.

Nisem vedel, kaj naj naredim. Mislil sem si: »Hej, moja vrata so, najbolje, da jih odnesem domov.« Dodobra sem se namučil, da sem jih dvignil in zbalansiral na glavi in se z njimi priklatil do bajte. Pijanost me je zapustila hitreje kot tipa, ki poje Achy Breaky Heart. Ne spomnim se njegovega imena. Mater so vhodna vrata težka.

Ko sem tako hodil po ulici navzdol, sem na živi meji gospe Franklin zagledal raztreščeno gugalnico, ki sem jo namestil pred vhod v svojo hišo. Odločil sem se, da jo za zdaj pustim tam, saj sem bil že popolnoma preznojen od nošenja vrat, z gospo Franklinovo pa se nisem mislil pogovarjati, ker je še vedno kuhala zamero, ker sem ji enkrat dolgo nazaj slabo pokosil travo.

Ko sem prispel do svoje hiše čez slabo minuto, je ta delovala kot vzorčen primer vandalizma, kot ga slikajo dokumentarci za šole. Okna so bila razbita, tepih je scefran ležal pred vhodom, kjer bi morala biti vrata, nesramna, grozljiva sporočila so bila nasprejana po celotni fasadi. Sign, sign, everywhere a sign. Blockin’ up the scenery, messin’ my mind. JEBI SE LARRY MOORE! Lahko to prebereš?

Mislili so, da Larry še vedno živi z mano.

Seveda, to je bil zadnji naslov, preden je odšel v rehabilitacijski program, ko sem ga porinil skozi okno v drugem nadstropju. Nekdo je pridobil naslov iz Deaconessa in ga prišel iskat.

Potrkal sem pri sosedih, da bi uporabil njihov telefon, ker so mojega odtrgali s stene. Če bi bil doma, bi mi ga verjetno zabili v šupak. Seveda, sosed ni opazil ničesar. Niti slišal ni, prisega.

Poklical sem brata Rogerja in se dogovoril, da tisto noč prespim pri njem. Odkorakal sem v klet, kjer sem hranil barvo in orodje.

Napravil sem tablo, na katero sem napisal LARRY MOORE NE ŽIVI VEČ TUKAJ – PROSIM, PUSTITE ME PRI MIRU in jo zabil pred vhod hiše. Zraven nje sem – če bi se slučajno kdo od bratov z vzhodnega dela odločil pomrhoviniti tisto noč – zabil še eno tablo, na kateri je pisalo LASTNIK ČRN.

* * *

Naslednji dan sta mi Jerry in Brian prišla pomagat pri čiščenju. Nihče od sosedov se nam ni pridružil, videl pa sem jih kar nekaj, kako so pogledovali skozi žaluzije. Sedeli smo v kuhinji med odmorom za pivo, ko je iz spalnice za goste prišepal Larry, oblečen v tisto, kar je ostalo od njegove »srečne Browns uniforme«. Čeljust je imel zateklo, oči pa so bile obarvane modro in črno. Obleke je imel razparane, imel je praske in ureznine po rokah, smrdel pa je, kot da se je zares usral.

»Živjo, fantje,« nas je pozdravil, kot da se ni nič zgodilo.

Skočil sem kak meter v zrak in zaklel:  »Kje za vraga si bil?!« Drl sem se nanj: »Kaj si pustil, da so naredili z mojo hišo??!!« Pognal sem se proti njemu, da sta me Jerry in Brian komaj zadržala.

»Hej, sprosti se, Drew, sprosti se,« je odvrnil Larry in se razgledal okoli sebe ter dodal, »Pišuka … kaj se je zgodilo? Slišal sem, da so ful razbijali, ampak tole … «

»Ti kurac! Ti šupak!« Drl sem se na vso moč, da bi se sploh kaj dotaknilo. Nisem vedel, da sta Jerry in Brian tako močna.

»Hej, hej, znižaj ton!« me je posvaril Jerry. Na vso moč sta se z Brianom trudila, da bi ostal pribit na steno: »Bi res želel, da še kdo izve, da je še vedno tukaj?« To me je v trenutku pomirilo. Če se je tolpa še potikala tod naokoli in ga našla tu, bi bili tudi mi mrtvaki.

»Kaj počneš tukaj? Kaj se je zgodilo?« sem zahteval od njega. Komaj sem se zadrževal.

»No,« je mirno začel Larry in se usedel tja, kjer bi morala biti kuhinjska miza, če ne bi ležala razpolovljena na sredi vrta, »takole je bilo … «

Moja hiša je bil edini prostor, kamor se je lahko zatekel, ko so ga izpustili iz pripora, ker je bil mnenja, da sem tako dobro skrbel zanj, ko je bil še »bolan« (njegova ustreznica za len in pijan). To je bila dobra in slaba novica obenem. Dobro je bilo, da mi je resnično verjel, ko sem se mu zlagal, da se je spotaknil in padel skozi okno in ne, da sem ga jaz porinil; slabo pa je bilo, da je mislil, da ga imam še vedno za prijatelja, ki mu je pripravljen pomagati.

Klical je starše, a so se mu po incidentu brez haska odrekli. Njegov oče je v telefon dejansko zabrusil: »Sin? Nimam nobenega sina.«

Potem se je odločil sprehoditi do mene. Slediti mu je začel en tip, potem dva tipa, potem celotna tolpa. Razfukali so hišo, ko so ga iskali in ga na mrtvo pretepli, ko so ga našli skritega v spalnici za goste.

»Pizda, prav ti je, kreten. Kaj ti je padlo na pamet, da si šel in spodrezal Jima jebenega Browna?« sem ga vprašal, le par decibelov pod mejo kričanja, »in to sredi Čleveland Minicipal jebenega Stadiuma?! Kaj ti je padlo na pamet??!!« Larry ni imel odgovora, lahko je le povesil glavo kot ozmerjani šolarček. »Zakaj nisi enostavno odšel v Hough in se posral na sliko Martina Luthra Kinga, ko si bil že pri tem? Ali pa zažgal zastavo med piknikom na četrtega julija sredi hale VFW?«

Moral bi ga zabosti, ko sem imel še priložnost. Zakaj mi je cerkev ves čas vcepljala »ne ubijaj«, če so pa po svetu vedno hodili Larry in podobni izrodki?

»Nisem si sploh predstavljal, da je tip resničen,« je Larry nežno začel, »mislil sem, da je pač Jim Brown, tip s TV-ja. Še ko mi je dal roko, nisem mogel verjeti. Hotel sem videti, kako je, če spodrežeš tipa, tako kot to vedno gledamo po televiziji in ker si nisem predstavljal, da je zares Jim Brown, sem pač poskusil.«

»Nisi si predstavljal, da je resničen? Kljub temu, da je stal tik pred tvojim nosom?« je vprašal Brian, »in to je bil dober razlog, da si ga šel spodrezat izza leđa?«

»Ja,« je odgovoril Larry.

Obnemeli smo. Za trenutek smo dejansko skušali razumeti.

»In kakšen je bil občutek?« je Jerry prekinil tišino.

»Pizda, zakon, stari! Spodrezal sem Jima Browna!«

»Pa, ja,« Brian je potegnil cigareto iz žepa v srajci, »to se sliši logično.«

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus

[i] 30. Maja 1977 proti ekipi California Angels.

[ii] Sredi sezone 1974/1975.

[iii] Ko NFL še ni imela popolnega monopola nad zveznimi tekmovanji v ameriškem nogometu.