… se nadaljuje …
Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna.
Spogledal sem se z Brianom in Jerryjem. Moja zakoreninjena navada je bila, da sem se v času največjih osebnih katastrof šalil na neprimeren način in če je kdaj obstajal čas, ki je naravnost klical po neokusnih šalah, je bil zdaj: »Hej, Larry, morda bi te pa morali poslati na turnejo? Vprašanje, koliko oboževalcev bi nabral v Pittsburghu, če bi Terryja Bradshawa kresnil po betici z bejzbolskim kijem?«
»Ja,« se je pridružil Brian, »še posebej, če bi ti to uspelo v centru mesta na njegov rojstni dan.« Mi smo se smejali, Larry pa je ostal tiho. Mislim, da ni dojel.
Jerry je vstal in si odprl še eno mrzlo pločevinko piva: »Po vseh tistih porazih, ki nam jih je nanizal Bradshaw v sedemdesetih, bi bil pripravljen kupiti šestico heroju, ki bi ga dobro zmaličil. Mogoče bi mu lahko tukaj priredili lastno parado. Heh, heh, heh … «
Tokrat se jaz nisem zasmejal. Jerry je pravkar izustil odgovor. Ljudem v Pittsburghu je bilo vseeno, kaj se je zgodilo Jimu Brownu. Sovražili so Jima Browna. Jim Brown je bil za njih, no, Brown. Verjetno so bili precej zadovoljni zaradi incidenta. In tisti, ki niso bili, jim je mehko mahalo.
Smeli smo domnevati, da v Pittsburghu vsi sovražijo Brownse (in če sovražijo Brownse, neizbežno sovražijo Jima Browna, četudi do njega gojijo brezkompromisno spoštovanje, ker je bil tako izjemen igralec). Ne bojo se ravno gnali fentati nekega družbenega izrodka, kot je Larry, ki je spodrezal živo legendo Cleveland Brownsov, zaslužno za toliko zmag nad njimi.
»Spakiraj stvari, Larry,« sem naznanil, »peljem te v Pittsburgh.«
»Ampak,« je mirno odgovoril, »saj nimam česa spakirati.«
* * *
Načrt sem hitro razkril Brianu in Jerryju. Oba sta se hitro strinjala, da je Pittsburgh primeren kraj, kamor se odpelje nekoga tako osovraženega, kot je Larry Moore.
»Ne skrbi, Larry,« ga je Brian miril, »v Pittsburghu je dosti služb. Nekaj boš našel. Medtem lahko spiš v zavetišču za brezdomce, imaš jih kar nekaj, saj veš, med veterani in vse to, nič sramotnega. Samo toliko časa, da se ti zaceli noga in se lahko spraviš k sebi.«
»Ja, stari,« je zažarel Jerry in Larryja lopnil po ramenih – in potem to nemudoma obžaloval, ker mu je dlan začela smrdeti, »s kompetencami, ki jih imaš, lahko nekega dne postaneš kralj Pittsburgha!«
Oba sta se strinjala, da ostaneta v hiši in jo čuvata, medtem ko me ne bo, Od Clevelanda do Pittsburgha je vse skupaj nekoliko več kot pet ur vožnje, kar ni veliko, toda hiši so še vedno manjkala vhodna vrata in res si nisem želel še več škode.
Preden bi lahko premislil zadevo in začel ugovarjati, sem Larryju poveznil kuhinjsko krpo čez obraz in ga vodil skozi stranska vrata do garaže.
Hvala Bogu tolpa ni iskala ničesar dragocenega in moj Dodge Omni, letnik 1982, je ostal nedotaknjen. Larry je hudo šepal, medtem ko sem ga vlekel proti garažnim vratom. Morda so mu celo zlomili koleno, a mi je bilo vseeno, za vselej se ga bom znebil, ko ga bom odložil v Pittsburghu. Res je bil oddaljen le dve uri in pol, a za ljudi, kot je Larry, je to pol poti okrog sveta. Nikoli več mi ne bo treba gledati tega hodečega ubijalca sreče.
»Toda jaz nočem v Pittsburgh,« je vztrajal v joku, jaz pa sem vztrajal in ga slepo in brez besed potiskal proti sovoznikovem sedežu Dodga.
»Tiho bodi in se spravi v avto, prekleto,« sem odvrnil in zaloputnil vrata, kolikor glasno sem lahko.
Najine prve postaje si nisem želel zares opraviti, a rezervoar z gorivom je bil prazen in prepričan sem bil, da nama ne bo uspelo priti do križišča na obvoznici. Zadnje, kar sem si želel, je bilo, da bi moral z Larryjem štopati v deželi Jima Browna.
Najbližja bencinska postaja je bila SuperAmerica na križišču med Ridgeom in Brookparkom, le slabo ulico pred izvozom z I-480. Potem bova s 480 zavila na 77, s 77 na obvoznico Ohio, ta se nato prelevi v obvoznico Pennsylvania in od tam dalje bova svobodna moža. Resda je snežilo, a ceste so bile splužene in sol je stalila ledene predele, tako da sem se nadejal hitre vožnje, vsaj tako hitre, kot bi mi avto dopuščal.
»Ali lahko vsaj snamem to krpo?« je začel Larry, »ogabno zaudarja.«
»Ne, Tiho bodi, preden te prisilim, da jo pogoltneš.«
»Daj no, stari, smrdi!«
»Ne! Ne, dokler sva še v Clevelandu. Zdaj pa tišina!«
»Daj no.«
»Ne!«
Prižgal sem radio in ga navil do zadnjega decibela. Kar še vedno ni bilo pretirano glasno. Zvočniki so zahreščali in slišalo se je, kot da poslušava glasbo skozi papirnate kozarčke na vrvici. Glasno glasbo, kar je bilo pomembno.
»Jebi se, stari, vzel jo bom dol,« se je Larry zadrl čez radio in se v trenutku znebil kuhinjske krpe z glave ter jo zalučal skozi odprto okno. Boksnil sem ga med šofiranjem.
»Ti idiot! Ti jebeni idiot!« Boks. Boks. Boks. »Zaradi tebe bova oba umrla, če te kdor koli opazi! Voziva se v Dodge Omniju! Mulc na skejtu naju lahko prehiti!« Boks!
»Au, au, au, au!«
»Spravi obraz v dlani! Spravi svoj pofukani obraz v svoje pofukane dlani!« Boka! Boks! Boks!
In šele dve ulici sta bili za nama.
* * *
Bilo je sredi popoldneva in na SuperAmerici je bila gneča. Svetlo oranžni šali z napisom GO BROWNS! So bili razpeti med točilnimi pulti in glavno stavbo, ki je okna prekrila s karikaturami Bernieja Kosarja in Erica Metcalfa. Larry je imel obraz zakopan v rokah, kamor je točil solze. Prijel sem ga za tilnik in mu potisnil glavo med kolena.
»Poslušaj, Larry, ne želim te poškodovati, hočem le – ne cmeraj! Ne želim te poškodovati!«
»Ubil me boš!«
»Ne. Ne, Larry, ne bom te ubil, pomiri se. Pomiri se.« Svoj glas sem znižal, da bi ga pomiril, a s stiskom nisem popustil. »Se spomniš, kako SuperAmerica po dneh zmage na tekmah vedno razobesi šale Brownsov?« sem ga vprašal.
Otrpnil je.
»Točno tako. Prav tu se nahajava. Obdrži svojo glavo, kjer je sedaj, medtem ko jaz poskrbim za bencin. Ne zajebavam se, Larry. Če samo za trenutek zagledam tvoj obraz, te bom vrgel iz avta in te pustil točno tukaj.«
Larry je zaječal: »Mi lahko prineseš paket cigaretov?«
»Ja, seveda, katere?« Sedaj sem bil resničen prijatelj. Prej sem bil oster policist, sedaj sem prijazen.
»Marlboro Light 100. V škatlici.«
»Ja, kar koli,« sem hitro odvrnil in se spravil iz avtomobila.
SuperAmerica je bila tisti tip bencinske postaje, kjer si moral najprej plačati za bencin in si šele nato lahko začel točiti. Moral sem se skozi veter in mraz sprehoditi do glavne stavbe, plačati zdelanemu blagajniku, se skozi veter in mraz sprehoditi nazaj do točilnega pulta natočiti bencin, se sprehoditi nazaj po drobiž in potem spet do avta. Vse to zato, ker mi banka ni dovolila kredita za eno tistih prekletih SuperAmerica predplačniških kartic in ker še niso poznali tehnologije plačevanja na pultu.
Šele ko sem blagajniku stisnil dvajsetaka in bil na pol poti proti avtu, sem opazil gnečo, ki se je začela nabirati ob zloženem kupu plastenk s čistilom za stekla. Larry se je spravil iz avtomobila in v rezervoar vstavil pištolo. Skušal je biti v pomoč. Mahal mi je. Stisnil je nekaj podobnega nasmešku, čeprav je bilo to težko razpoznati zaradi zabuhlih lic in razbitih zob.
»Jaz bom pumpal, ti pa plačaj!« je kričal.
»Larry! Spravi se v avto, Larry!« začel sem teči proti njemu, kolikor so mi dopuščale noge.
Nekdo iz gruče za mojim hrbtom se je zadrl: »Sem vedel, da je to tisti mamojebec! Udri ga! Jim Brown! Jim Brown!« Spustili so se nad naju kot roj razpizdenih čebel.
Čeprav sem se ekspresno skobacal na sedež in bliskovito vtaknil ključe v režo, so bili prvi iz tolpe že na pokrovu avtomobila. Jebeš Larryja, mene ni več!
»Jim Brown! Jim Brown!« se je drla tolpa. V hipu so prekrili celoten avtomobil. Tolkli so po vetrobranu in prtljažniku. Malo je manjkalo in raztrgali bi ga kot konzervo tune.
Larry, vsem poškodbam navkljub, se je uspel z zgornjim delom telesa vreči skozi svoje okno, preden sem uspel speljati. Poblaznelo se je drl: »Greva! Greva! Greva! Greva! Ljubi Bog, imajo mojo nogo! Aaaaaaa! Oh, Jezus, greva!«
Pohodil sem na plin. Uspel sem odtrgati pištolo za bencin iz luknje za rezervoar in oktan 87 se je razlil po asfaltu vse okrog točilnega pulta. Zahvalil sem se Gospodu, da sem prav tisti teden z elastiko povezal izpušno cev in odbijač, sicer bi nas iskre vse skupaj pognale naravnost k Njemu.
Larry je še pol minute za tem visel z glavo proti tlom in noge so mu štrlele skozi okno visoko v zrak, ko sva zavila na 480 in molila, da nama uspe priti do obvoznice. Eno od hlačnic so mu strgali pri kolenu. Bil je brez obeh superg.
»Au, moje koleno. Moje koleno … oh, moj Bog … au!« je javkal.
»So te zadeli po dobrem ali polomljenem kolenu?«
»Po polomljenem … oh, Bog … au!«
Pizda, upal sem, da ima polomljeni obe.
* * *
Larryju je uspelo napolniti nekaj več od četrtine rezervoarja, preden so naju naskočili, tako da sem si obetal mirno vožnjo do meje s Pittsburghovim okrožjem. Počakava lahko, da se premakneva iz Ohia v Pennsylvanio, kjer bova na varnem, preden bova morala spet dotočiti gorivo.
In razen tiste gospe, ki naju bo čakala v kabini na cestninski postaji, ki bo pljunila proti nama (predvsem pa name), bo od zdaj naprej vožnja lahko končno prijetna. Larry je utihnil. Z izjemo občasnega jamranja, na kar sem se že privadil. Poslušala sva nacionalni program po radiu in ni se nama bilo treba pogovarjati.
Bila sva na pol poti proti Youngstownu, ko se je obrnil proti meni in rekel: »Oprosti za Natalie.«
Oči so se mi orosile in hkrati zabliskale od jeze. V hipu sem se vrnil nazaj v trenutek, ko sem ju zasačil skupaj v postelji. Moji postelji. »Ja, ona je bila kul. Pač, jebeš.«
»Ne,« je nadaljeval, »res oprosti, hočem reči, a veš … «
»Ne, ne vem,« sem skušal odrezati pogovor.
»No, a veš, ne vem, če hočem reči pred tabo … «
»Hočeš reči kaj?!« je poletelo iz mene, »da si jo pofukal?! Da si jo fukal tik pred mano v moji lastni postelji?!!« S pestjo sem udaril v volan.
»Ja, tako nekako.«
Bil sem besen. Kaj je razmišljal? Kaj si je mislil, da je načel ta pogovor zdaj? Kaj je kadar koli razmišljal, ko je storil kar koli? Ljubil sem jo! In ona je mene. Povedala mi je.
Ni odnehal: »Hočem reči, če bi vedel, kako je bilo med nama res nekaj posebnega, da bi mogoče lahko razumel.« Zavzdihnil je in se zazrl v strop: »Bila sva kot na nekem duhovnem potovanju skupaj, a veš? Bilo je, kot da čutiva, kaj se dogaja z najinimi dušami ali nekaj takega. Ona je bila zame kot nek sončni žarek, na katerega sem čakal celo svoje življenje. A veš, res se mi je dopadla. Hotel sem biti z njo do konca.«
Res se ti je dopadla? Waw, stari, kok jebeno kul. Škoda, ker ne veš, da je vsem povedala, da fuka s tabo iz čiste zabave, ker imaš ogromnega kurca, tako da ha, ha! Pizda!
Izustil nisem nobene. Nisem mogel. Skušal sem jo pozabiti, sedaj pa sem bil z mislimi spet pri njej. Njen obraz, njen dotik, njen smeh. Vse sem izgubil. Zaradi Larryja. Zaradi Larryja in njegovega ogromnega kurca in mojega idiotskega tajminga. Opazil je, da me sili na jok.
»Ah, stari,« stegnil je roko okoli mojih ramen, »saj je že v redu. V redu je.« Pogoltnil sem slino in ga skušal ignorirati. »Daj no, stari, objemi me.«
»Kaj?!« sem presenečen vzkliknil in se zravnal, »ne, spravi se z mene!«
»En objem, stari, takoj se boš počutil bolje.«
Boks!
»Au!«
* * *
Minilo je 15 minut, preden je spet zbral pogum in spregovoril: »Uh, hej, stari, se lahko zdaj ustaviva, da nabavim tiste čike? Res moram nujno enega upalit.«
A tako? Kar trpi.
»Dobro,« sem zavzdihnil, »še nekaj milj in prideva do počivališča. Tam se ustaviva. Tako ali tako nama je že skoraj zmanjkalo bencina.«
Četudi sva bila še vedno v Ohiu, je bil Cleveland že tako daleč za nama, da se mi je zdelo dovolj varno ustaviti in tvegati razkritje Larryjeve face. Zapeljal sem k prvemu točilnemu pultu in se raztegnil.
»Pridi, Larry. Tu se lahko sprehodiš, nikogar ni,« uspel sem se celo nasmehniti, »mislim, da lahko greš celo na stranišče, če moraš.«
»Veš kaj, stari,« je spregovoril skozi okno, »noga me naravnost ubija. Ne verjamem, da bi bilo pametno hoditi. Mislim, koleno mi je čisto zateklo.«
Niti približno se mi ni smilil: »Prav, ti toči, jaz grem plačat.«
»Hej,« je še enkrat zaklical za menoj, ko sem hodil proti blagajni, »ne pozabi na moje cigarete, okej? Marlboro Light 100 v škatlici, okej?«
Ja, itak. Cigareti. Ti in tvoji cigareti.
Plačal sem gorivo, šel odtočit na WC, nabavil pločevinko Pepsija in užival v počasni hoji proti avtu, ko me je ustavil mlajši tip v jakni Brownsov. Ob njem je stal par starejših tipov, s katerimi se ne zajebavaš. Nasmehnil se mi je, a vedel sem, da ne misli resno.
»Hej, care,« je spregovoril, »jaz in moji frendi smo se nekaj spraševali in me zanima, če nam lahko pomagaš.«
Zaskrbelo me je, a sem skušal občutke prekriti: »Ja, seveda, stari, povej.« Glas se mi je tresel, ne glede na to, koliko sem se trudil nasprotno.
Eden od starejših je s palcem pokazal proti Larryju. Zaključil je s točenjem in ležerno slonel na avtu, roke prekrižane, ves svetleč v svojih oranžnih hlačah in oranžnih nogavicah, brez superg: »Ni to tisti tip z novic? Tisti, ki je spodrezal Jima Browna?«
»Kdo on?« sem zapiskal in nadaljeval, ko sem pogoltnil cmok v grlu, »ha, ha, nemogoče, stari. Tip je največji fen Brownsov. Nikoli ne bi naredil česa takšnega. Mislim, samo poglej njegove hlače!«
Tip me je pogledal postrani. Obrvi so se mu privzdignile v neprijazen, premišljujoč lok.
»No, se vidimo!« sem pisnil in začel hitro stopicati proti avtu.
»Larry,« sem začel potiho, da ne bi navlekel preveč pozornosti, »Larry, spravi se v avto!«
»Imaš moje čike?« je nekoliko razdraženo odvrnil.
»Daj ne jebi še ti!« sem zaklel skozi zobe in mu vrgel paket, ki sem ga kupil.
»Hej, stari, to so mentolci! Camel Light mentolci!«
»In? Spravi se v avto! Greva! Mislim, da te je nekdo opazil!«
»Pa še v škatlici niso! To je papir! To so Camel Light mentolci v papirčku. Jaz rabim Marlboro Light 100 v škatli!«
Obrnil sem se, da bi videl, kje je mularija. Ni jih bilo. Hvala Bogu.
»Koga briga, katere čike pušiš? Zastonj so, niso? Spravi se že v avto!«
»Poglej,« se je prvič tisti dan ostro odzval, »počasi sem že sit, da cel dan pometaš z mano. Ne morem hoditi, nimam nobenih cot, izgubil sem superge, ti pa se z mano pogovarjaš, kot da sem tvoj suženj ali nekaj takega. In zdaj, ko hočem samo preprosto škatlico cigaret, zdaj se spet spravljaš name. Dosti imem!«
»Larry, prosim te, samo spravi se v avto, skoraj sva že tam in tam bova … «
»HOČEM SVOJE POFUKANE CIGARETE, MAMOJEBEC! DAJ MI MOJE CIGARETE!«
Kdor je kadar koli živel s kadilcem, ve, da se jim to zdi popolnoma normalna zahteva, mene pa je takrat vkopalo v tla.
»Hočeš svoje čike?« sem odgovoril, »pa si jih nabavi! Zaradi mene se lahko sam sprehodiš do Pittsburgha, briga me!« Usedel sem se v avto in ga hotel vžgati, ko sem opazil, da ključev ni več v reži, kjer so bili, ko sem odšel proti blagajni. Larry se je nagnil skozi okno in jih pomahal pred menoj.
»Marlboro Light 100. V škatli. Zelo pomembno je.«
Dosti mi je bilo prepiranja. Izstopil sem iz avta in začel hoditi nazaj proti hišici. Daj dojenčku, kar hoče in se spravi čim dlje stran, kolikor hitro lahko, sem si mislil. Prej ko bo v Pittsburghu, prej bo konec vse te neumne zgodbe. In hej, kaj niso to tisti prijazni mladeniči, ki sem jih srečal prej? In kdo so vsi tisti ljudje zraven njih? In kaj so tiste stvari, ki jih nosijo v rokah?
Oh, ne.
Zasukal sem se in začel teči, a tokrat mi ni uspelo. Tudi Larryju ni. Spomnim se, da sem jih skušal prevarati in zakričal: »Hej! To je tisti, ki je pohabil našega tipa! Dajmo ga! Jim Brown! Jim Brown!« In z veseljem bi jim pomagal, a še preden sem se dobro zavedel vsega, kar se dogaja, me je nekdo s težkim predmetom lopnil po betici in poletel sem proti tlom.
Spomnim se, da sem fasal mnogo brc v rebra in da so mi skakali po nogah. Zbudil sem se ob kantah za smeti. Larry je bil poleg mene. Preveril sem svoje telo, če je bilo kaj zlomljenega.
Obraz, okej. Še dobro. Niso se spravili na moj obraz. Me je pa strašno bolela glava. Verjetno od udarca v lobanjo. Noge zatekle, so pa funkcionirale. Izgleda, da sem fasal samo nekaj brazgotin. Rebra so me pekla. Verjetno jih bom moral iti slikati. Lev ramenski sklep so mi zvili v položaj, v katerega nisi mogel spraviti lutko Kena. Roke nisem mogel premakniti. Verjetno od takrat, ko so me vlekli proti kontejnerjem (danes je vse na svojem mestu pa še napovem lahko, kdaj se bliža orkan).
Larry je bil po drugi strani dodobra zdelan. Noge so pustili pri miru, a verjetno zato, ker niso vedeli, da ima polomljeno koleno. Bil je ena velika rana. Njegove oči so bile zgolj reže od vseh udarcev. Njegove ustnice so bile napihnjene. Krvavel je iz ušesa.
In, seveda, ker se je šlo za Larryja, nihče ni ničesar opazil. Nihče nikoli ne ve, kaj se je zgodilo debeluhu v oranžnih hlačah in njegovemu prijatelju na počivališču obvoznice v Ohiu.
Zamenjal sem prerezane gume na avtu. Ura je odbila deset ponoči, ko sva zavila na izvoz 4 na obvoznico Pennsylvanie. Dovolj blizu Pittsburgha za moje pojme. Ustavil sem avto na odstavnem pasu.
»Izvoli, Larry, tukaj izstopiš.« Ni se upiral. Bil je preveč utrujen in potolčen, da bi zbral moči.
Takega sem pustil točno tam. Še kak udarec več in morda ne bi preživel. Nobenih superg, ena oranžna nogavica. Preozke oranžne hlače brez ene hlačnice in strgani žepi na riti, da si lahko videl njegove gate. Star Browns pulover in strgana Members Only jakna. Stal je na odstavnem pasu obvoznice Pennsylvania blizu izvoza številka štiri in se tresel v zaradi snega.
»Hej, stari, hvala za vožnjo,« je rekel, ko je izstopil, »mislim, da mi bo čisto všeč tukaj. Resno. Mislim, da se bom dobro znašel v Pittsburghu.«
Sem bil vesel ali žalosten? Sem se česar koli naučil? Sem bil boljši človek zaradi vsega skupaj?
Ne.
Odpeljal sem in se nikoli ozrl nazaj.
»Adijo, idiot.«
‘Spodrezati Jima Browna’ je prevod kratke zgodbe ‘Tackling Jim Brown’ igralca, stand-up komika in TV voditelja Drewa Careya iz avtorjeve knjige ‘Dirty Jokes and Beer’.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.