Všeč mi je, kako lepo je v slovenščini mogoče uporabljati besedo ‘igralec’. Igralci tečejo po nogometnem igrišču, igralci stopicljajo po teatrskih deskah, igralci ždijo za zasloni in nažigajo Battlefield, igralci so položili karte na mizo. Nedavno sem prisluškoval pogovoru dveh mulcev, kako sta šla ‘gledat zadnjo igro’ in se iskreno zabaval ob dejstvu, da iz drobcev pogovora nisem mogel ugotoviti, ali sta šla na gledališko predstavo, ali pa na Youtube po kakšen let’s play video nove igre.
Da so ‘možje in žene zgolj igralci’, je prav dobro znana Shakespearjeva trditev. Vendar pa je v prevodu skoraj redundantna. Kar angleščina opisuje s ‘playerji’, ‘gamerji’, ‘performerji’ in ‘actorji’, je mogoče v slovenščini hitro poenostaviti v eno samo lepo besedo: igralec. Smatram, da nas ta poenostavitev v resnici usmerja na pravo pot, kadar preiskujemo naravo igre, teorijo igre, kar koli že v zvezi z igro.
O igrah in njenih relacijah z življenjem smo v preteklosti že pisali. V poglavju Zaprite piflarja! smo predpostavljali, da je igra tisti prostor anarhije, kjer izrazimo svoj pravi jaz. Pri preučevanju Football Managerja je postalo jasno, da igra ni le nek beden ‘posnetek posnetka’ našega bednega življenja, ampak kvečjemu obratno, njegova nadgradnja. Vendar pa sem se resničnega bistva igre ogibal kot hudič križa; v glavnem zato, ker nikoli nisem bil zares prepričan, kaj vse naj ta termin zaobjema.
Kaj je torej igra? Kdaj postanemo igralci? To je tisti trenutek, kjer navidezna površnost slovenščine izvrže prav preprosto rešitev: Igralci smo takrat, ko dobimo svojo vlogo. V igri smo torej vselej, ko nam je od zunaj dodeljen cilj, smisel, poanta.
Gledališka igralca dobita vlogi Hamleta in Klavdija, v katerih se morata na koncu spopasti na smrt. Nogometni igralec Ronaldo dobi nalogo, da se odkriva v kazenskem prostoru in zabija gole, medtem ko ga mora igralec Barzagli loviti po igrišču in odrezati od žoge. En igralec zadnjega Battlefielda dobi vlogo branilca zadnjega oporišča, drugi vlogo tankista, ki ga bo spravil z obličja zemlje. In tako v nedogled.
Je življenje lahko igra? Absolutno; takoj, ko si boste v njem zadali cilj. Se želite naučiti novega jezika? Obdelovati zemljo? Voziti tovornjak za transportno podjetje? Ustvariti družino? Vse to so podvigi, ki jih je mogoče strukturirati v računalniško igro, v preplet spretnosti (skilla), izkušenj (xp-ja) in poenostavljene ekonomije. Če se vam to zdi bizarno, potem popravljam izjavo. Vse našteto je v resnici že postalo računalniška igra. Glej gesla: Duolingo, Farming Simulator, Truck Simulator, Sims. In še številna druga.
Ni nujno, da smo v dodeljenih vlogah dobri. Svet je poln slabih igralcev, kar je del igre. Lahko pa tudi zavrnemo ponujeno vlogo in odtavamo iz igre: Buffon bi se lahko v 75. minuti finala naveličal nogometa in odšel ribarit. Hamlet se lahko odloči, da je bolje ‘ne biti’ in se utopi v najbližji reki. Takisto se lahko odloči igralec, ki na odru igra Hamleta. Svet je poln bivših igralcev, ki se naveličali vlog mamic, mnenjskih voditeljev, šivilj v Muri, vojnih herojev. Tudi to je del igre.
Dovolite mi, da iz tega potegnem nekaj hitrih spoznanj. Življenje ima smisel zgolj takrat, ko se zapletemo v igre. Brez iger je življenje le bluzenje, niz nepovezanih in nerazumljivih dogodkov, na katere nimamo več vpliva. Čeprav je včasih dobro pustiti vlogo v slabi igri, pa bi opuščanje vseh vlog rezultiralo v ničevo in najbrž tudi nesrečno eksistenco.
Zato je dobro igrati, tudi ko ti Ronaldo zabije nekaj golov in pokoplje tvoje sanje; kajti Gianluigi Buffon je na ribiški ladji samo beden in neuk ribič, na igrišču pa je še vedno legenda.