DISKURZIJA FILMSKA: ALIEN: COVENANT

DB

Alien združuje dva različna svetova. Na eni strani kovina, robustni mehanizmi zapornic in loput, cvrčeča stikala; ti sestavljajo ladjo. Na drugi strani so krhke kosti, mišice, kite in drobovja; iz njih so sestavljeni ljudje. Zdi se, da nezemeljski element združuje najodvratnejše pri obeh – tu so gibki kožnati škorpijoni, ki se prilepijo na obraz in te posilijo v usta, njihovi podmladki pa so sluzaste rebraste kreature iz neuničljivih materialov.

Vedno me je presenečala trditev androida iz prvega dela, ko trdi, da občuduje njegovo »čistost«. Nikoli, ampak res nikoli ne bi povezal takšnega pridevnika z Alienom. Še več, mislim, da je velik efekt filma ravno v tem, da začne v sterilnem okolju, ki ga potem polagoma pomaže z drobovino. Naš zadnji primerek iz sage zelo očitno ni odstopil od te linije. Če pogledam z vidika androidov, potem vsak nov film ne prinese kaj dosti drugega kot še več teles, ki bodo svoje notranje organe razlila po ladji. Že pred začetkom je tu očitna zadrega. Kako narediti grozljivko, ki bo svoje prepoznavne elemente in motive raziskala v novi luči, ne da bi ob tem pozabila na svoje korenine? Kaj od tega uspe Zavezi?

NM

Ta čistost je lepa uvodna kost, ki jo lahko gledalci dolgo glodajo in občutek imam, da ustvarjalci tudi v prihajajočih dveh delih ne nameravajo odstopiti od njene vloge enega od osrednjih vprašanj. Vselej sem se jo razlagal kot lastnost ksenomorfov, da se po svetu potikajo neobremenjeni z dilemami morale. Še danes pričakujem ekspozicijski citat (enega od androidov človeku-raziskovalcu): vi temu pravite virus, jaz temu pravim evolucija. Morda nekakšen bodisi regreseven sestop bodisi prehod razvoja h kolektivni »zavesti« superorganizma, ki se ne ubada (več) z večno zagonetkov franšize: od kod smo, zakaj smo, kaj je višji smisel?

Zaveza, kot namiguješ, ne odgovarja zadovoljivo na zgoraj našteto, še več, zdi se, da se namerno ogiba definitivnim pozicijam; težko bi pokazal s prstom, kako se do vseh teh vprašanj opredeljujejo ustvarjalci. Prav možno je, da je točno to poanta, saj hkrati prejmemo namige, da bo v človeku vedno obstajala nekakšna vera (ki se manifestira med drugim v produktih visoke umetnosti), medtem ko so androidni konstanten opomnik, da se določeni premiki v razvoju dogajajo predvsem zato, »ker se lahko«. In ker z novimi filmi nič kaj prav ne približamo odgovorom, dobimo servirane zgolj reciklirane prizore: nekoga bo popadel face-hugger, nekomu bo izvenzemaljac izstopil iz trupa, nekdo bo virus pripeljal na ladjo, na koncu ko (ne) bomo (zares več) verjeli, da ima zgodba srečen konec, se bo izkazalo, da je na ladji še vedno nevarnost. Edini pravi premik v seriji je tisti, ki se trudi ponuditi znanstveno razlago za dogodke. Pa je to res pravi pristop premikanja celotne zgodbe naprej?

DB

S Scottovo vrnitvijo je saga dobila neobičajno velike ambicije. Prvi filmi so bili v esenci preživetvena drama, ki je v glodanje navrgla nekaj političnih in filozofskih koščic. Sedaj so stave bistveno višje. Če sem iskren, se mi to izredno dopade – tak razvoj še vedno daleč presega reboote in podobno neambiciozno štancanje. Na žalost pa to pomeni tudi, da je manevrskega prostora za napake vedno manj.

Tu se pravzaprav skriva nepremostljiv problem takega podviga. Če hočeš Aliena ohraniti grozljivega in nepredvidljivega, potem mora ostati neznanka, skrivnost. Po drugi strani pa moraš o njem povedati nekaj pametnega, če želiš, da franšiza napreduje. Ena rešitev se skriva v tem, da ga preprosto umakneš iz zgodbe in se osredotočiš na druge aspekte filmske mitologije. Prometej je to poizkušal in pristal v klobčiču nerazrešenih vprašanj. Zaveza je naredila kompromis: v prvem in tretjem dejanju se je vrnila k dobremu staremu receptu z grozečim vanzemalcem, vmes pa si je vzela premor za čvek in nova spoznanja, ki bodo burila domišljijo in špekulacije publike do naslednjega dela. Priznam, da me ta razlomljenost v filmu moti. Čeprav vsak del zase funckionira, se mi zdi, da je integriteta filma nekako načeta. Prvič, ker nisem navajen na toliko govorjenih ekspozicij v filmu, ki naj bi bil grozljivka. Drugič, ker bi bilo zlahka mogoče narediti strnjeno in konsistentno zgodbo, kjer posadka nenehno beži pred Alienom in sproti naletava na nova dognanja.

NM

Pravkar si se dotaknil enega od problemov, ki ga neumorno ponavljamo in so ga bralci verjetno že dodobra siti, ko diskurziramo o grozljivkah: razlika med grozo in strahom, ki bi jo brez težav lahko speljali še naprej do t.i. identitetne krize žanra grozljivk, ki naj bi dandanašnji pustošil med filmskimi studii širom planeta. Groza je občutek, ki nas prevzame, ko se soočimo z neznanim, natančneje z unknown unknown, medtem ko je strah nelagodje, ki ga doživimo, ker se ne želimo spopasti z znanimi posledicami. Ales klar? Strah nas je pajkov in kač, ker nas bodo popikali in pogrizle, groza nas je pa samote, ker … kaj pravzaprav? Dva precej drugačna tipa črvinčenja po notranjih organih.

Če ima filmska ekipa na znanju to distinkcijo, se lažje suka v sferi groze in proizvede tisto, kar nekako čutimo, da je kakovosten triler. Površna značilnost (nikakor pa ne potrebni pogoj) je običajno frontalni prikaz nevarnosti le, kadar je to nujno oz. zgolj malo za okus (dober primer je npr. Žrelo). Ne le, da se Zaveza požvižga na tak pristop in naše pošastke prikazuje skrajno nesramežljivo. Perverzno. Kar je škoda, določeni kadri bi lahko bili skrajno grozljivi – Rosenthalin konec npr. Občudoval bi režiserja, če bi jo poslal na umivanje, naslednjič pa bi videli le še njeno glavo, kako plava na gladini sredi jame; namesto da se sklanja nad umivalnikom, gledalci zaslišimo zinomorfa, kako se približuje (že prej smo ga videli plezati proti posadki), nato ga vidimo razgaljenega pred njo, potem kako jo ugrizne v vrat, potem kako jo žveči … where’s the mystery?

Sam si že predlagal način, kako je legitimno pričakovati, da nam je tudi grozljivka z znano tematiko lahko še vedno servirana na svež, grozljiv način. Kaj odvrača ustvarjalce, da bi se ga poslužili?

DB

Misterij bi moral biti prioriteta, se strinjam. A Prometej je bil poln misterijev – in hkrati obupen. Še vedno mislim, da Aliena preprosto ni brez občasnih slasherskih posladkov. Tudi izvirni deli jih imajo, čeprav so bili takrat ob svojem času, hm, izvirnejši kot danes. Zanimivo se mi je zdelo, kako zelo so me zmotili nekateri odmiki od norm, ki so jih postavili prvi filmi – recimo dejstvo, da se prvi spopad s ksenomorfi zgodi na prostem. Vse skupaj me je spomnilo na kakšen cenen odvod od Jurskega parka, čeprav mu v režijskem smislu ne morem veliko očitati.

Mislim, da je ena poglavitnih dilem Aliena danes v tem, kako ambiciozno bi ga morali zastaviti. Tako Prometej kot Zaveza veliko stavita na androida Davida, ki daje filmu filozofske in moralne podlage; in priznam, da so nastavki na trenutke mamljivi. Vendar pa je to polje, kjer ima Alien veliko preveč konkurence pri drugih filmih. In četudi je zabavno in fascinantno kopati po svetu androidov in vesoljskih odprav v neznano, pa je po drugi strani srce sage še vedno v Gigerjevih odvratnih kreaturah, ki se plazijo po prezračevalnih jaških in na vsakih nekaj minut poberejo nesrečneža. Če bodo ustvarjalci želeli narediti nedvoumno uspešno nadaljevanje, potem bodo preprosto morali začeti tu, preden se še bolj poglobijo v eksistencialne in ostale probleme.

NM

Osebno se prištevam v tisti krog gledalcev, ki pozdravljajo pogumno odločitev Scotta in ekipe, da dobršen del filma posveča pozornost tudi še ne videnim aspektom in odgovorom na odprta vprašanja. Prav to je verjetno razlog, da je tolikšen fokus namenjen Davidu – zdi se, da je prav ta lik ključen za razumevanje vsega, kar se dogaja v franšizi: od kod nova vrsta? Kaj se je zgodilo Inženirjem? Kakšna je vloga človeka? … Občutek imam, da je večina zgodnjih pozitivnih kritik tako Prometeja kot Zaveze centrirana prav na osvetljevanje mitosa Osmega potnika. In odločitev ustvarjalcev je popolnoma legitimna, odnos ljudje-androidi je solidna paralela odnosu Inženirji-ljudje – in, kot se kaže, androidi-ksenomorfi.

Manj sem naklonjen pretiranemu zadovoljevanju predvidenih pričakovanj starih fan-boyev. Med filmom sem dobil občutek, kot da je bilo število članov posadke izbrano izključno po potrebi, koliko različnih načinov smrti je treba prikazati pred kamero: en face-hugger, ena konfrontacija s pravkar rojenim alienom, ena konfrontacija z nekoliko dozorelim alienom, en chest-burst, ena kislina po faci … vem, da se zdaj vse skupaj bere, kot da sva navadna nergača z vnaprej pripravljenimi slabimi mnenji, ki jih zgolj potrjujeva s prejetimi prizori, ki sva si jih zapomnila; kar verjetno želiva povedati je, da je zelo zapleteno ustreči vsem gledalcem in da se tudi ta film zaplete v težave, ki jih sprožijo veliki škornji, ki jih je potrebno zapolniti, ko se filmarji soočijo z novim prispevkom v kultni klasiki?

DB

Strinjam se, da je ponavljanje starih vzorcev tisto, kar iz dobrih filmov dela slabe franšize. Mislim, da je bilo tu nekaj zapravljenih priložnosti, da bi Aliena pokazali v kakšni drugi luči – dokler se nisem spustil v raziskave, sploh nisem opazil, da je v Zavezi nastopila drugačna oblika ksenomorfov kot v izvirnikih. Škoda, da jim ustvarjalci recimo niso dali kakih drugačnih sposobnosti, ki bi na drug način ogrozile posadko in tako tudi publiko pustile v ugibanju in suspenzu. Recimo. Sicer je bila akcija na kar visokem nivoju in bi dosegla še več efekta, če bi preostali člani poleg Danielsove imeli kaj več osebnosti od kanonfutra.

A kot rečeno, mislim, da je večji problem v samem načinu pripovedovanja, ki odstranjuje unknown unknowns. Seveda je pomembno, da film ponudi gledalcu neka pričakovanja, da razvija like itd. Vendar pogrešam tudi nekaj tiste negotovosti, ki je burila gledalčevo domišljijo, ga silila v špekuliranje in lastne interpretacije. Čemu je recimo potreben tisti obsežen flashback, ki premosti zgodbo med Prometejem in Zavezo? Mar ne bi bilo bolje pustiti nekaj lukenj, ki bi jih potem polnili gledalci s svojimi teorijami na forumih in Youtubu? Ali je bilo res potrebno tisto končno razkritje glede identitete preživelega androida, ko pa bi lahko dvoumen zaključek dosegel toliko večji učinek? Ali ni usoda Inženirjev nenavadno banalna glede na ves hype iz Prometeja? Morda velja pravilo ‘manj je več’ tudi pri izgradnji mitoloških ozadij..

Ne morem se znebiti občutka, da avtor Aliena ni več dorasel lastnemu materialu. In morda sploh ne bi bila slaba rešitev, če bi po zgledu prvih Alienov ponujali franšizo različnim avtorjem, kjer bi vsak lahko realiziral neko svojo vizijo klasike, ji kaj dodal ali odvzel.

NM

Prav izgradnja celotne celotne zgodbe ponuja toliko različnih opcij. Franšize jih spretno recimo s stripi, ki so z narativnega vidika prijaznejši poglobljenemu pojasnjevanju ali pa z romani, ki včasih niti ne dosežejo statusa uradnih dopolnil mitosa in ostajajo na ravni apokrifnil izdelkov, ki pa vseeno zadostijo različnim potrebam in zahtevam publike. Vsi nadaljnji filmi so tako prepuščeni svobodnemu urgiranju vseh prisotnih pri ustvarjanju. Morda pa je tisto, kar Scottu resnično manjka v tem trenutku, le pozicija, v kateri se je znašel še pred prvim filmom, ko je še lahko naznanil: »Želeli smo narediti res dober B film, naredili pa smo film A+.«

Kar pa se tiče razvijanja likov: včasih, se strinjam, sploh ni nujno, da ti preživijo tak ali onak romaneskni premik. Za dobro zgodbo, učijo nas že vse oblike kratke zgodbe, ni nobene nuje prikazati protagonistov v luči vsečloveške kompleksnosti. Pa vendar, dovolim si soditi po sebi, v Zavezi sem se le enkrat poistovetil s katerim koli od likov pred ekranom – ko se ob prvem napadu pilotka Faris iz čiste groze odloči pustiti medicinsko halo zaklenjeno, čeprav v njej pusti do kraja prestrašeno biologinjo Oram s pravkar rojenim vesoljčkom. Le takrat (in nikoli več) med ogledom filma me ni prešinilo: res je, kaj bi pa ti naredil?

DB

Morda je ena od rešitev prav stalnost igralske zasedbe in ohranitev nekaterih likov iz prejšnjih epizod – predstavljam si, da bi kot gledalec veliko lažje simpatiziral s stisko Noomi Rapace, ki si je preživetje krvavo izborila v Prometeju. To razvijanje likov je res nemogoče početje, če imaš na krovu 20 ljudi in komaj kaj več kot 15 minut za dobre zgodbovne nastavke.

NM

In sedaj nas čaka nekajletno čakanje (načrtovani sta dve nadaljevanji, Ridley Scott se je že izjavil, da ne želi imeti več daljših premorov med vsemi nadaljnjimi filmi serije) na nove doprinose k franšizi. Zanimivo bo videti tudi, kako se bodo odločili oblikovati lik Davida, androida z nekoliko več človeškimi lastnostmi, za katerega se zdi, da v sebi nosi še največ potenciala za povezovalni lik med filmi. Bo mrtvo hladen nadaljeval s svojimi eksperimenti ali pa ga bo morda začelo najedati tisto grozno, temeljno človeško čustvo: obžalovanje?

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.