Imejmo serijo razmislekov, kjer bomo poskusili doumeti, kaj je neumnost. To je seveda v osnovi Sizifovo delo, saj – po profetskih besedah Carla M. Cipolle – neumnosti manjka vsakršna sled racionalne strukture in se ji tako z logičnimi metodami ne moremo približati, a prav tovrstna navidez nemogoča popotovanja obljubljajo čudovite dogodivščine. Kdo ve, kaj bomo našli.

Vzemimo najprej 5 sila preprostih zasnov za zgodbice:

2 psa skušata priti do konzerve, ki jima tiči pred nosom, a za zapahnjenimi vrati supermarketa;

2 psa iščeta izgubljeno kost, ki jima tiči pred nosom – na glavi enega od psov;

2 psa skušata priti do koruznega storža (za zajtrk), čakata da zraste koruza iz koruznega storža, ki jima tiči pred nosom;

2 psa iščeta izgubljeno glavo enega od psov, ki jo je vtaknil skozi luknjo v leseni ograji – glavo, ki jima tiči pred nosom in

2 psa se prebijata skozi dolgotrajen proces gamblanja v igralnici, da bi ju lastnik prenehal nadlegovati in ju končno spustil v all-you-can-eat-hot-dog-buffet. V Las Vegasu. A vendar, v igralnici, kjer se nahajata, tik pred nosom.

Le v zadnji zgodbi dobimo občutek, da sta naša protagonista na koncu nekaj dosegla. Tega katarzičnega potešenja ne zasledimo v prvih štirih zgodbah. Prve štiri zgodbe so eksemplarične pripovedi o reakcionarnih odločitvah bitij s kratkosežnimi cilji. Ne glede na to, da se vsakokrat pretegneta od repa do glave, da se prebijeta do želenega rezultata, je končno stanje pravzaprav nekaj, kar jima je bilo ves čas na dosegu. Le v peti zgodbi sta psa dejansko morala stopiti na avtobus, prepotovati obljubljeno deželo in poseči po nečem novem. Je to bistveno? Da je pred dogajanjem obstajal jasno določen cilj, ki ga posameznik ne more doseči brez napenjanja mišic in/ali možganov? Se srčika neumnosti skriva v zadovoljevanju želja, ki niso niti po enem ekstremu na koncu začrtane, naporne, (kozmično) urejene poti – daleč, daleč strani ali po drugem ekstremu medlo slutene v (kaotičnem) vrtincu unknown unknown, temveč so zgolj podaljšek nekakšne neandertalske logike: ‘jaz lačen, najti hrano’?

Kaj kaže na to, da sta dva neumna psa v resnici neumna? Ena polovica ljudi bi odgovorila, da so ne-umne njune želje, gola banalnost tega nenehnega iskanja koruznih storžev in drugih instantnih oblik zadovoljitve ali potešitve. Vendar po drugi strani te zgodbe dobijo neobičajen tvist, ki izpričuje povsem drugačno obliko neumnosti; do teh preprostih rešitev skušata priti na prezakompliciran način, ki njuno potešitev prestavlja vedno dlje v prihodnost. V tem, da počneš preproste stvari na kompliciran način, je že samo po sebi nekaj jako subverzivnega. Kot bi Maslowo piramido obrnil na glavo in poskušal najprej razvozlati smisel svojega obstoja, preden bi si zlil mleko po jutranjih kosmičih. Ko obe neumnosti – neumno željo in neumno izpolnjevanje – spravim na tak način skupaj, kar naenkrat ne govorim več o neumnem početju. Mar ni eden od znakov dobrega misleca prav to, da v preprostih stvareh najde kompleksnost?

Ne dvomim, da sta psa res neumna. Vendar njuno potešitev velikokrat odložijo zunanji faktorji; pohlepni lastnik kazina, ki na vsak način želi od njiju iztisniti denar; bahavi kmet, ki jima hoče demonstrirati sajenje koruze itd. Ko želijo psoma pokazati, da je življenje več kot samo koruza in hot dogi, da si lahko prislužita še več vsega, če sta pripravljena le malo odložiti svojo željo, pravzaprav izpadejo še bolj banalni in plehki. Mar ni to čudovita kritika poznega kapitalizma? Neumno je imeti neumne želje, neumno jih je neumno izpolnjevati, a še bolj neumno jih je odlagati. In cel svet dveh neumnih psov je ujet v past, kjer bodisi loviš koruzne storže in kosti, ali pa jih ne loviš, ker imaš pametnejše prioritete. Ampak neumen si pa v vsakem primeru.