PRIJATELJ V STISKI

se nadaljuje

»Mamojebec! Mamojebec! Oh … mamojebec!« Bil je Nataliin glas, ampak kako, ni mogel biti. Nikoli ni tako kričala. »Fak! Oh, fak! Ooooooh!! Ne morem verjeti, kaj mi počneš! Fak!«

Uh oh, težave. Hitel sem po stopnicah, da bi jo rešil! Preskakoval sem po dve naenkrat, usmerjal me je njen glas. Glas mojega dekleta. Ljubezni mojega življenja.

Ko sem pritekel do odprtih vrat spalnice, sem prvič ugledal, kako izgleda čisto zlo. Najbolj hudoben, ogaben, nagnusen prizor narave, ki ga je kadar koli zagledalo človeško oko: Natalie, v sedečem položaju na Larryjevem obrazu, obrnjena proti njegovim stopalom; stiskala ga je za bradavičke, jahajoč moško telo, kot da je na Kentucky derbiju. Moj najljubši položaj.

Glasovi, ki jih je spuščala tisto noč, niso bili niti malo podobni znanim človeškim glasovom. Ne pravim, da je bila tiha punca, daleč od tega. Toda nikoli je nisem slišal vzdihovati tako živalsko, tako prvinsko, tako pošastno, kot da je pravkar praznovala svoj prvi uboj plena. Njen izraz se je spačil v masko agonije, medtem ko se postopoma izgubljala nadzor nad svojim telesom.

In Larry. Njega nisem rad gledal, kako je španciral po hiši brez majice, kaj šele popolnoma odkritega. In od vseh grotesknih potez njegovega telesa: od nerazporejenih pramen kocin, čudnih prask in modric, rdečih pik, prostovoljno posejanih po različnih delih trupa … nič ni bilo bolj grozno od uda, ki mu je štrlel med nogami. Bil je kot miniaturen, debel, plešast možic s plišastimi copati. V trenutku me je prijelo, da bi si izpraskal oči. Njegova edina prednost, če jo lahko tako poimenujemo, je bila njegova nenavadna velikost. Kar je podobno, kot če rečemo, da je Everest nekoliko visoka gora. Bil sem med taborniki, bil sem med marinci, bil sem v študentskem domu, a pod nobenim tušem nisem nikoli zagledal česa tako ogromnega. Pa saj ne, da sem špegal.

In potem me je opazila. Nenadoma se je zravnala in si pokrila oprsje z rokami.

»Oh,« je bilo vse, kar mi je uspela reči, preden sem se obrnil in zapustil hišo.

Šel sem h Kenny Kingu na skodelico kave, da bi si pomiril živce, preden se vrnem. Ko sem vstopil skozi glavni vhod, je Larry sedel na kavču in strigel nohte na nogah, kot da se ni nič zgodilo.

»Hej, šefe, kako kaj?« se mi je nasmehnil. Brez besed sem šel mimo, naravnost v svojo sobo. Ni mu povedala. On me seveda ni videl, ker mu je njena rit prekrivala oči, ona pa mu ni povedala. Mogoče pa mu celo je pa se je odločil biti še večja pizda, kot sem si predstavljal, da je.

Cel naslednji dan sem jecljal. Larry me je vprašal, če lahko kaj naredi, da mi pomaga. »Vem veliko o herbalni medicini in tem, stari, samo povej mi,« je rekel in srknil iz steklenice gina.

Oh, hvala, frend, in ko si ravno pri tem, zakaj si ne vtakneš lastnega kurca v rit in se greš jebat? Velik si že dovolj.

Tega seveda nisem rekel. V samo štiriindvajsetih urah se je stavnica v Dubrovniku zapolnila do kraja, tudi s stotkami, in nisem si mogel privoščiti, da odplačam dolg, če bi izgubil.

Moral sem odpreti svojo neumno gofljo, kajne? »Če izgubim, bom podvojil vsa vplačila!« Kakšen kreten.

Hej, to je nasvet tudi zate, ko držiš svet za jajca, ne stiskaj prehudo.

Ves ta čas se ni v hiši nič spremenilo. Prekleti Larry. Larry je uničil moj dom. Larry je mojo službo spremenil v pekel. Larry mi je odpeljal Natalie.

Natalie.

Natalie je še vedno prihajala na obisk, kot da se ni nič zgodilo. Jaz sem odšel v službo, ona je ostala.

Nisem več videl razloga, da bi se do Larryja vedel človeško, z izjemo dejstva, da je mojo kratkočasno finančno prihodnost držal v svojih umazanih, joškešlatajočih, rokah. Bil sem le toliko človeški, kolikor sem moral biti.

»Hej, Drew,« bi me vprašal, »mi lahko posodiš dvajsetaka za danes?«

»Seveda, seronja,« bi si ponavljal v glavi, z nasmeškom na ustnicah, »zakaj mi ga ne pocuzaš, jaz pa jih grem takoj zaslužit zate.« V resnici sem samo segel v žep po denarnico, brez glasu, in mu jih stisnil v dlan, upajoč, da preživim grozno dolgo obdobje, preden poberem ves sklad iz lokala in poravnam vse račune.

Po enem tednu sem opazil dodatne lase v svojem glavniku. Dodaten razlog je bila verjetno anksioznost, ki jo je povzročil Larry s številnimi prihodi v kopalnico, ravno v trenutku, ko sem sedel na školjki. Zaklenil bi vrata, a Larry je neke noči odlomil ključavnico, ko je pijan pohajkoval po hiši in se drl nekaj o gusarjih.

Drugi teden sem ponovno začel gristi nohte, navada, ki sem se je znebil na faksu. Grizel sem jih, dokler ni ostalo nič več kot okrvavljene lunce. To se je zgodilo dan po tem, ko je Larry ob treh ponoči celi ulici priznal, da je alkoholik. Kot da se je kdo spraševal o tem.

Našel je pamflet, ki so mi ga poturili na stripovski konvenciji, kamor sem šel le zato, da se nadiham svežega zraka in zapustim Larryja samega v hiši. Pamflet je izdala fundacija Clevelandu ni mar, naslov pa je bil »Ali si morda alkoholik?« Na drugi strani brošure je bilo navedenih deset idiotskih vprašanj, npr.: »Ali bi raje pili kot se ljubili z ženo?« In Larry je obkrožil »da« na vseh desetih.

Novica ga je tako osupnila, da je oblečen zgolj v spodnjice stekel na dvorišče s skoraj prazno steklenico Jack Daniel’sa v rokah. »Ja!« se je drl in s pestmi boksal v zrak, »Ja! Ja! Ja!« Luči v hišah čez cesto so se začele prižigati, medtem ko sem stekel dol, da bi videl, kaj se dogaja.

»JA! ALKOHOLIK SEM! WHOOOO-OOOO! ALKOHOLIK SEM IN VSI VI ME LAHKO KUŠNETE NA MOJO ALKOHOLIŠKO GUZO! WHOOOO!«

penises

Tretji teden so me vsi v Dubrovniku brez zadržkov spraševali o razmerju med Larryjem in Natalie. »Pravi, da je model v nabreklem stanju kot žrebec s petimi nogami, je to res?« je podrezal prvi od pivskih kolegov.

»In njegov jezik naj bi prav tako pravilno opletal, je rekla,« je provociral drugi.

Ponudil sem jim svojo rit in si prisegel, da ne v lokal ne stopim več, dokler ne pride dan, ko grem pobrat svoj keš.

Četrti teden so me odpustili. Nisem jim zameril. Do takrat sem jecljal brez izjeme, moji nohti so bili ogabni na pogled in ko sem stregel pijačo, so se mi tresle roke. Celo za stranke, ki so sedele v nižini, so se začele pritoževati.

Larry je deloval kot zlobni Howard Hughes na smrtni postelji. Njegovo pijančevanje ga je pripeljalo do faze, ko je le še momljal in cvilil, ko si se želel pogovarjati z njim in še huje je momljal in cvilil, ko se nisi. Tudi Natalie je prekinila s svojimi obiski. Se mi zdi.

Zadnja priložnost, da bi obdržal službo je prišla neke noči, ko me je Denise, ena od šefov, zasačila v zadnjem prostoru, kako prazno gledam skozi okno proti stanovanjskemu delu mesta. Izmena se je pravkar pričela in nismo imeli gosta, ki bi izgledal dovolj reven, da bi ga posedli v nižino.

»Nimaš nobenega stranskega opravila?« je zasikala kot Španec Indijancu. »Ne plačujem te samo zato, da strmiš skozi okno.

Nisem se dal motiti, strmel sem dalje. Ona in njen mož sta me plačevala dva dolarja na uro. Ostalo so bile napitnine. »Hej, pička, veš kaj?« sem začel na najbolj miren možen način, oči sploh nisem odmaknil od svetlikajočih lučk avtomobilov, ki so vozili mimo. Avtomobilov, ki so bili na poti do zabave in seksa in vsega ostalega, česar nisem več imel: »Jeeeeeebi se.« Besede so poletele iz mene brez čustev, morda malo jeze. V tistem trenutku je izginilo moje jecljanje. In jaz tudi.

Le še štiri dni sem moral zdržati do konca meseca. Denar bi bil končno moj, ampak kaj potem? Ni ga bilo dovolj, da bi zdržal za večno. Se bom lahko spravil k sebi, dokler ga ne porabim v celoti? Bom še kdaj dobil službo kot natakar? Po vsem kar sem rekel lastnici najbolj ugledne restavracije v mestu? In poleg vsega tega, kako jecljajoči fantje brez službe v Clevelandu sploh pridejo do fuka?

Ubij se, sem pomislil. Od sedaj naprej je jasno, da ne bo nič iz tebe, zakaj se preprosto ne ubiješ? Vrniti se boš moral na postajo in spet postati sprevodnik, ti zguba! Skoraj trideset si že star! In moral boš na avtobus 20B do postaje, da boš sploh lahko postal sprevodnik. Ha ha ha! Tako je, na avtobusu boš lahko osvajal same lepe punce! Debele hillbillijevke v ogromnih oblekah iz zaves, ker se ne morejo več stlači v kavbojke. In fukale bodo s tabo, ker se jim smiliš. Tako kot se je Larry smilil Natalie. Haaaa! Hee hee hee! Nehaj! Moj trebuh! Omojbog, kako si smešen. Hej, mogoče jaha njegov obraz prav ta trenutek in spušča tiste glasove. Spakuje iste grimase. Vse, česar ji nisi mogel dati, ko si bil v najboljši formi. In vse, kar je kadar koli štrlelo od tvojega telesa je bilo premajhno zanjo. In za vse ostale, ki bi še prišle tudi. Ubij se.

Ali pa še bolje … ubij Larryja.

Prevzel me je hlad. Zadrgetal sem v spokojnosti, ki je nisem čutil, odkar sem svojo dušo poklonil Gospodu pri prvem obhajilu pred oltarjem Bethanyjeve božje skupščine na aveniji Memphis.

Ja, stari. Ubij Larryja.

Stekel sem skozi vrata kot sem lahko hitro v videoteko 21 in si sposodil vse kriminalke, ki so jih imeli in v njih iskal nasvete. Pogledal sem jih v prenosnem rekorderju v poceni motelski sobi.

Naslednji dan sem šel v Pearl and State na oddelek s strojno opremo in v sposojevalnico v Parmi po zalogo. Skril sem jih v prtljažnik za primeren trenutek. Moral sem biti previden, da ne bi Larry ponesreči odkril mojega načrta, saj je zadnje čase brskal po mojih stvareh vsakič ko je pil in pil je ves čas. Ne smemo tvegati, da izve za našo malo zabavo, kajne? Kaj če je katera od njegovih deduktivnih možganskih celic preživela do današnjega dne?

Zadnji dan. 19:00. Odmaknil sem vse Larryjeve srednješolske škatle v kleti in zložil nakupljeno na mizo pod oknom. (Oh, kako pomirjujoča je bila misel na čistočo! Sladka svoboda! Le še nekaj ur stran!) Slekel sem srajco in začel s tlemi. Cepin je bil glasen, a nisem potreboval veliko zamahov in cement je bil razbit. Nato sem z ihto začel kopati luknjo, dolgo in globoko okrog meter. Želel sem zadovoljstvo cefranja njegovega telesa na koščke, ko ga fentam, zato nisem potreboval večje luknje. Zakaj bi po nepotrebnem zapravljal energijo, če mi je ni treba?

21:00. Iz vrečk sem vzel industrijsko kislino in svež cement. V tem trenutku ju še nisem potreboval, a želel sem biti kar se da pripravljen.

Kislina je bila shranjena v ogromni, 4-litrski plastenki, v kakršni običajno prodajajo mleko. Tip za pultom me ni niti vprašal, za kaj jo potrebujem. Ne vem, kaj bi mu rekel, če bi me: »Polil jo bom preko neumnega, grdega obraza mojega prijatelja Larryja, zato da z njega sperem vonj po pički moje bivše, kaj pa misliš, da bom počel s štirimi litri kisline? Ha ha ha!« Kot pač ponavadi ljudje kupujejo kislino. Ampak, če si hotel kupiti navaden barvni sprej, si moral dokazati, da si star 18. Kakšna jebena država.

22:30. Larry se opoteče domov, pijan kot običajno.

»Heeej, cimerček! Haaaaaa ha ha … « je zamomljal, »danes je veliki dan. Veliki dan je danes!« Prisilil me je, da ga objamem. Pustil sem mu.

»Ja, stari!« sem se mu nasmehnil, »hej, pojdiva v Dubrovnika in proslaviva! Jaz častim!« Kot da mu nisem častil vse pijače, ki jo je zlil vase zadnjih pet tednov.

00:01. Zasliši se gromki aplavz v Dubrovniku in Tommy začne preštevati moj denar. Vsi štejemo z njim. »Tisoč! Dva tisoč! Tri tisoč! Štiri tisoč! Pet tisoč!« Larryju potisnel stotaka v žep in ga potrepljam po ramenu. Pandemonij. Režanje. Vsem častim pijačo. Nihče se ne počuti bolje od mene.

Počakati sem želel vse do zore. Odšla sva iz Dubrovnika z zadnjimi gosti, doma sem shranil par steklenic, da se najino proslavljanje ne bi prehitro zaključilo. Ena steklenica vodke zanj in ena steklenica navadne vode zame.

Pretvarjal sem se, da sem tako pijan, kot je on, plesal sem po ukazu radia, smejal sem se ob vsem, kar je povedal. Majajočih nog sem se opotekal po dnevni sobi, kot sem se to naučil od Larryja. Za eno samcato noč sem postal njegov najboljši in najbolj smešen prijatelj. Pravi komšija. Krijem ti leđa.

Ko se je tema noči počasi prevešala v sivo jutro, se je odpravil po stopnicah, da bi napolnil stranišče. Ko ga ni bilo celih deset minut, sem sklenil, da se je moral zložiti po tleh od vse pijače. Segel sem pod blazino na kavču in pograbil svoje orožje.

Zahvaljujoč strogim zakonom o strelnem orožju v naši državi, sem se moral sprijazniti z največjim lovskim nožem, ki sem ga lahko našel. Ali nož ali pa dva tedna čakanja, da preverijo federativne kartoteke in mi dodelijo pravico do pištole, jaz pa nisem želel prenašati Larryja dlje, kot je bilo treba.

Bil je težak in hladen s svetlečim, usnjenim držalom. Trideset centimetrov dolg sistem za podeljevanje smrti iz najboljšega jekla iz Detroita. Umor v mojih rokah.

Ko sem vstopil v svojo sobo, sem zagledal Larryja na tleh. Znebil se je oblek. Zibal se je na kolenih, naprej in nazaj, nemo je zrl skozi prašno okno je zrl v prve sončne žarke. Zavese so bile v kotu zamazane, ker si je moral obrisati krvavo rdeče kozlanje iz ust. »Za to te bom zaštihal enkrat ekstra,« sem zašepetal sam sebi.

Tudi sam sem bil nag, tako se lahko znebiš krvi zgolj s temeljitim tuširanjem. Po prstih sem se sprehodil do njega. Slišal sem, kako se pogovarja s seboj. V rokah je držal pamflet »Ali si morda alkoholik?« in se smejal. Ponovno je reševal kviz.

Priznanje grehov te tokrat ne bo rešilo ti smrdeč kos pasjega dreka, ki nikoli ne potegne vode za seboj, krade punce, svinja po hiši. Sem že gol. Zapravil sem že denar za nož. Smrt imam v rokah. Smrt imam v rokah. Smrt imam v rokah …

Larry je naredil dolg žluk vodke, nagnil se je nazaj in me opazil. Imel je praske po čelu, iz nosu mu je curljala kri. »Hej, stari,« je komaj izustil, obrvi so se mu usločile v obliko vprašaja.

Smrt … imam … v … rokah …

Zagnal sem se vanj.

In ga porinil skozi okno.

* * *

Ni se odbijal, samo obležal je, kjer je padel. Končal je s pretresom možganov, zlomljeno roko, napokanimi rebri in številnimi zarezami in praskami. Ne vprašajte me, zakaj ga nisem zabodel, ne vem. Morda bi morali vprašati Bethanyjevo božjo skupščino na aveniji Memphis.

Preživel nisem niti ene noči v zaporu.

Na poti do bolnišnice Deaconess Hospital sem Larryju povedal, da je padel in v pijanem stanju, v katerem je bil, mi je verjel, čeprav me od takrat naprej ni nikoli več pogledal v oči, kot me je prej.

Vzel sem si teden dni za spanje in čiščenje, izključil sem telefon, hišo pa sem zapustil le, ko sem moral v Lawson’sa po hitro hrano in sladkarije. Potem sem en teden preživel za televizorjem. Končno sem našel službo v obcestni restavraciji v Independencu, kjer sem stalno stregel ponoči.

Natalie me nikoli več ni poklicala.

Naughtius Maximus


‘Prijatelj v stiski’ je prevod kratke zgodbe ‘A Friend in Need’ igralca, stand-up komika in TV voditelja Drewa Careya iz avtorjeve knjige ‘Dirty Jokes and Beer’.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

 

2 odziva na “PRIJATELJ V STISKI”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.