GLEDAM

Pozdravljeni brovariši in brovarišice. Pozdravljen broletariat. Dolgo časa se nismo miselno dotikali.

To je zato, ker se medspletna situacija še vedno zaostruje.

Gledam. Kaj se dogaja, ko nekaj gledam? Tisto nekaj, k čemur je moj zor usmerjen, v meni povzroča ireverzibilno reakcijo. Fidbek. Odziv. Od-ziv. Audio vizuelni kogitacjones stream se z menoj igra in vsak trenutek vabi, želeč: »Kaj boš pa sedaj? Pa sedaj? Ti to ugaja? Kaj pa to? … « Itd. v večnost. Oz. vsaj dokler nam zmanjka časa v službi. Ali pa nas mater prikliče: »ALO, DARJAN CMOKI SO ŽE, PIZDA.«

V luči moje nekspertize lahko ponovno potegnem sijajno para-lala-lelo. Gledanje, tako kot praktično vsaka aktivnost, ki terja udeležbo, deluje na strukturi igre. Na mnogo načinov, deluje še bolj trdno, kot tiste aktivnosti, kjer sami aktivno posegamo v pogoje njenega spreminjanja. Kot recimo balinanje. Al pa futbaŁ. Enostavno zato, ker je njegov odnos konstanten poziv na mojo proti-reakcijo, ki je popolnoma brez-ciljna. Z drugimi besedami, odvija se precizno samo zaradi tega, da se odnos gledano-gledalec lahko vzdržuje.

Orangegif

Ampak derz-a-keč. Ujetek je. V čistem Heideggerjanskem je, kot neki tretji, ki je izključen. Je zanka. Kot rečemo, ponavadi v gosteh, ko smo slučajno prevrnili vazo: »Padla je.« Češ, sama od sebe, ampak ker – kot pravi moderni ciniki ne verjamemo v duhove (čeprav jaz verjamem) – se moramo sklicevati na nek referenčni ono, ki ga ni tam, ampak je vseeno vplival na njen padec. No, kakor koli, vrnimo se na gledanje. Gre za tisto zanko, da se dandanašnji Gledanje in Igranje kuplirata v medeno, čudovito simbiozo. Nikjer drugje kot v video igrahIgricah. Verjemite mi, prosim na besedo, ker sem SsS (za tiste bolj grobo obdelane, dvomljive cinike, ki menite, da so dejstva gorivo sveta, vas vljudno vabim: »Glejte! In igrajte se: »http://www.slideshare.net/StephanieLlamas/super-data-global-games-market-report-may2015 in http://www.newzoo.com/product/esports-country-report-data/«).

Za TL;DR ljudi, kot velika večina normalnega sveta je … ustavimo se tu za sekundo. Zanimiva ideja se mi je utrnila. Ubistvu je ves svecki problem v ljudeh, ki dejansko grejo gledat stvari. LE;DR bi se reklo. Long enough, did read. »A bejžno? Ne zanima nas. Raje pejd na keks in sladoled.« Tudi ti, ki čitaš to. Dovolj za danes, pojdi na zrak. V naravo. Nazaj k bistvu! Kam pa vse to pelje?

To je bila seveda samo elaborirana šala, da se znebimo tistih nezvestih. Kot za časa mladosti naših babic in dedkov, ko so politi-komisarji zarana prišli na dom in vprašali: »Josip ali Iosif?«

Nazaj v modernost. Ne glede na muje in pretege in kaznovanja stare starševske garde z mantro»NEMA IGRIC BREZ NALOGE« ostaja trdno, neomajno tejkit-or-livit dejstvo, da ljudje danes enako radi, če ne še bolj radi, GLEDAJO druge ljudi, kako igrajo igre. Čisto tako, kot oblika entertainmenta. Kot zabava. Kot smo včasih gledali Tannerjeve ali pa Urkela.

Ja, igre so postale hibridni behemot, kjer subjekt ni več nujno posredno mediiran in vržen v njen svet, ampak je lahko tudi SAM medij za posredno po-igravanje. Ja, s svojim potapljanjem v svet igranja vabi druge, da ga gledajo in si to izkušnjo delijo. Ker se s tem pasivnim udeleženjem na svojstven, igriv način polnijo. Kot fenomen kant-lafterja, genjalnega smeha na ukaz že omenjenih smešnih serij. Drugi igra, na-mestu mene, da meni ni treba. Periferija deluje, zato da mesto konzumira.

Streamerji so epitom totalne kapitalistične mobilizacije produkcije izkoriščanja!

Vse sem spet zamešal.

Satirični Rosomah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.