Ideja, da bi (jez)deci vsebine v bralne drame pretvorili svete tri kralje slovenskega radia, je stara prav toliko, kot so stari (jez)deci sami. Na samem začetku je med drugim obstajala pobuda transkripcije treh zlata vrednih pogovorov, ki so se ohranili skozi čas zahvaljujoč Youtubu. Pričeli smo z Vinkom k ma velik sadja, nadaljevali leto in pol kasneje z gospodom Ivanom iz Frankovega naselja, danes pa dokončujemo s pravim biserom po imenu Gordana, ki je želela prodati pnevmatike, mikser in telefonski aparat, neobremenjeno z establišmentovimi pravili. Pa ni šlo. Preberi več GORDANA PRODAJA
ALARM
ALARM * ALARM * ALARM
Posvetile so rdeče luči. Naša podmornica se dviga proti površju iz globočin undergrounda in strelja torpede. E, E, E! Poiunk, poiunk! Stop. Preberi več ALARM
BRAVO, OMEGA
… se nadaljuje …
Toliko o karakterizaciji, naslednjič o feminizmu.
Kaj dodati k prejšnjemu zapisu? Pravzaprav bi moralo biti jasno, kje stojim in kaj me hkrati jezi in razočara pri celotni seriji in nasploh v slepi ulici feminizma, kjer se ne znašel dandanašnji. In če kdo slučajno misli, da nismo zašli z začrtane poti oz. imamo še vedno enotne cilje, razložite mi, kako je možno, da tolikšna masa zavija z očmi, ko sliši žensko povedati par pametnih. Preberi več BRAVO, OMEGA
POLDA
Saj ni vedel točno, kaj je bilo narobe zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, nekaj ga je bolelo, v jajcih ga je ščemelo in ni in ni se znal prav počohat. Skelelo ga je. Če je vstal s postelje, ga je zaštihalo še v križu, potem mu je postalo slabo, zameglil se mu je vid in eto – vertigo, opet. Ali kakor koli so že dohterji imenovali to sranje. Miza je bila malo levo, malo desno, luči so mu bleščale, noge so se tresle, pivo ni pasalo, čikov pa sploh ni zmogel najti v svojem usranem stanovanju v še bolj usrani in tipični socialščini. Preberi več POLDA
WESTWORLD
Ena od prvih asociacij na znanstveno fantastiko je običajno občutek hladu, ki spremlja vseprisotne kovinske barve futurističnega velemesta. Povsem instinktivno začutiš, da površina umetnih mas nikoli ne bo tako topla kot les in da bi z roko raje pogladil domači parket in tipkovnico, čeprav je tista v prihodnosti očitno bolj gladka in snažnejša. Prihodnost je enako fascinirajoča in odbijajoča hkrati. V preteklosti smo že pokazali, čemu nas razgled nanjo navdaja s perečo negotovostjo, če ne že kar strahom: ker sedanjost vidimo kot optimalen čas. Če je preteklost čas, ko smo bili podvrženi divjini, potem je prihodnost tista, v kateri bo človek postal ujetnik lastnih proizvodov. Sedanjost, iz katere stopimo v kino ali pred domači ekran, je tisti trhel, izginjajoč ekosistem, v katerem je še vedno dovolj prostora za najboljše iz obeh časov – pristna izkušnja naravnega in obenem začetki krasnega novega časa, ko nam je še dano slaviti lastno pamet. Preberi več WESTWORLD